Neplodnost in najina zgodba

4

Od kar sva na blogu objavila pismo malčku, kjer sva se dotaknila tudi najinih “težav” z neplodnostjo, sva dobila ogromno sporočil. Med sporočili se niso znašle le čestitke, ampak tudi upanje in vprašanja drugih parov, ki se prav tako soočajo s to težko diagnozo.

Ker je neplodnost še vedno v družbi nekakšen tabu, sva se odločila, da razkrijeva najino celotno zgodbo in s tem še kakšnemu paru dava upanje, vztrajnost in motivacijo.

Govoriti o neplodnosti je vedno izredno težko in neprijetno, saj se med bojem za otročička stalno srečuješ z razočaranji. Prav ta razočaranja vsakič znova bolj bolijo. O tem nočeš govoriti, saj s tem bolečine le privrejo na dan, a sam bi jih najraje čim prej pometel pod preprogo.

Govor o neplodnosti ni prijeten

Tudi midva nisva o najini neplodnosti govorila skoraj nikomur. Zanjo so bolj ali manj vedeli domači. Vsem tistim, ki pa so naju stalno nadlegovali z vprašanji, kdaj bova imela otroka, sva jim vedno znova z narejenim grenkim nasmeškom odgovorila le nekaj v smislu, ko bo čas zato. Nikomur nisva razlagala, da se že leta trudiva v tej smeri, čeprav bi se morda tako prej znebila vseh nadležnih vprašanj. Če pa sva že komu kaj razkrila, je nastala tišina, zadrega… Nihče se ni znal pravilno odzvati na to… Sicer pa, kakšen je sploh pravi odziv? Če vprašate naju, ga ni… Nisva hotela vzbujati sočutja, nisva hotela vzpodbudnih besed… hotela sva imeti le mir in zato o tem nisva govorila. To je bil najin boj, z najinimi čustvi… Po drugi strani pa si je marsikdo mislil, da otrok sploh nočeva, saj dajeva prednost potovanjem. No ja, na srečo naju potovanja res zelo osrečujejo in izpopolnjujejo. Ne znam si predstavljati, da v življenju nimaš druge strasti, kot željo po otroku… potem je diagnoza neplodnosti še toliko bolj boleča.

Začelo se je s policističnimi jajčniki

Vse skupaj se je pri nama začelo, ko so mi na ginekološkem pregledu omenili, da na ultrazvoku moji jajčniki izgledajo policistično. Prav zaradi tega bi lahko imela probleme z zanositvijo. Čeprav s Simonom še nisva načrtovala otroka, sva se ravno zaradi te diagnoze odločila, da prenehava uporabljati zaščito. Takrat si nisem niti predstavljala, da bova čez eno leto prešla v statistiko neplodnih parov.

Odhod na kliniko neplodnosti

Ker nama v letu dni ni uspelo zanositi, so naju poslali na kliniko za neplodnost, kjer so pregledali najprej Simona. Pozitivni in vzpodbudni rezultati pri njemu, so sum na težavo preusmerili name.

Na kliniki so mi kar takoj predpisali dve različni vrsti hormonskih tablet, ki naj bi spodbujale ovulacijo. Jemala sem jih tri mesece in ker ni bilo nikakršnega pozitivnega rezultata, sem se ponovno vrnila na pregled. Ko mi je zdravnik rekel, da to pri meni ne deluje in da bomo pač poskusili z nečim drugim, sem bila kar malo šokirana. Kako poskusili?! V tem istem trenutku sem se počutila kot poskusni zajček, na katerem bodo pač testirali različna zdravila – hormone… Ne vem sicer za vas, a sama sem najprej pomislila, da se s tem igram s svojim zdravjem… Za nekoga, ki v življenju skoraj da ni pojedel tablete, je bilo jemanje vseh hormonov grozljiva izkušnja. Poleg tega pa imamo v družini prisotno veliko rakovega obolenja in jemanje vseh hormonov, ki imajo najrazličnejše stranske učinke (največ prav rakavih obolenj), me je prvič postavilo pod vprašanje, kaj si pravzaprav želim in kakšno ceno sem pripravljena za to plačati.

Hormoni? Ne hvala!

Cel dan sem razmišljala o tem in gledala predpisani recept za tablete, ki jih v Sloveniji sploh nisem mogla dobiti. Tako sem morala ponje celo v Italijo oziroma v Avstrijo… Ko je Simon prišel domov, sva se dolgo pogovarjala. Povedala sem mu za vse rezultate in za moje strahove ter želje… Ne da si nisem tako zelo želela otroka, da bi posegala po raznih hormonih, a za otroka sem hotela le najboljše in s tem tudi zdravo mamo. Prepričana sem namreč, da več letno jemanje hormonov ne prinaša nič dobrega za moje telo, mojo psiho in nenazadnje tudi za najinega malčka.

Tako sva se s Simonom skupaj odločila, da pozabim na tablete in sva ponovno pristala na naravnem »delanju« otročička. Minevali so meseci, a rezultata, ki sva si ga tako zelo želela ni in ni bilo.

Si sploh želite otroka?

Čez dobro leto je sledil redni ginekološki pregled in pogovor z zdravnico. Ko sem ji povedala, da sem opustila zdravljenje neplodnosti, me je malce čudno vprašala, če si otroka sploh želim? Priznam, to vprašanje me je povsem šokiralo in kar malo debelo sem jo pogledala ter odločno odgovorila, da si ga seveda želim, a si želim tudi to, da ima zdravo mamo. Na moj odgovor je nastalo kar nekaj neprijetne tišine… Nato pa še bolj šokanten stavek: “Veste, čas ni ravno na vaši strani.” Na to opombo nisem niti odgovorila in si raje mislila svoje.

Na koncu me je vendarle prepričala, da zamenjam kliniko za neplodnost in se naročim v Postojno, pri Dr.Merlu, ki velja za pravega strokovnjaka na tem področju.

Sprememba klinike za neplodnost

Vsa živčna sem odšla na pregled, ko je dr. Merlo začudeno ugotovil, da so mi na prejšnji kliniki začeli predpisovati hormone brez kakršnega koli konkretnega pregleda. Tako sem najprej odšla na pregled prehodnosti jajcevodov.

Pregled je bil strašansko boleč… Morda se sliši smešno, ampak dejansko sem od bolečine skoraj omedlela. Rabila sem debeli dve uri, da sem prišla k sebi in se sploh postavila na noge. Ne vem ali je moj prag bolečine res tako nizek, a glede na to, da je bila na pregledu pred menoj punca, ki je imela prehodnost brez posebnosti, in sem jo stokajočo se slišala na hodnik, je pri meni, ki so mi odkrili neprehodnost desnega jajcevoda, to dejansko res peklensko bolelo. Takrat se spomnim, da sem malce v šali pomislila, da če porod tako boli, nočem sploh roditi… No, ampak na to sem seveda kmalu pozabila…

Neprehodnost jajcevodov in laparoskopija

Zaradi neprehodnosti jajcevoda me je Dr. Merlo brez obotavljanja naročil na operacijo, kjer so mi laparoskopsko uspešno odpravili težavo. No ja, kljub “popravilu” pa popravki niso nikoli tako dobri, kot da le-teh ne bi bilo potrebno narediti. Opozorili so me tudi na veliko možnost izven materične nosečnosti. Če bi torej zanosila, bi morala čim prej na pregled, da preverijo, če morda nosečnost ni izven materična.

Dvolj imam pregledov!

Kljub uspešni operaciji zanositve ni bilo in tako sem pol leta po operaciji zopet v roke dobila recept za hormonske tablete. Kljub temu, da sem zdravniku pojasnila, da sem se odločila, da tabletov ne bom jemala, me je le-ta skušal vanje prepričati. Čisto slabe volje sem odšla domov…jezna, razočarana… In tako sem se skupaj s Simonovo podporo, odločila, da se na naslednji pregled sploh ne vrnem. Vsak mesec sem že tako imela dovolj razočaranj in enostavno nisem imela več moči, da bi vsakič znova zagovarjala, zakaj ne bom jemala tablet in hormonskih injekcij.

Iskanje “rešitve” v delu

In tako so meseci ponovno tekli… brez kakršnih pozitivnih novic… Še bolj sem se vrgla v delo – tako v službi, kot z blogom. Nekako sem s tem zapolnjevala svojo praznino, ki sem jo, hotela ali ne, zaradi neplodnosti imela. Težko sem si to sploh priznala, a misli je bilo resnično težko odvrniti od tega.

V sili še hudič muhe žre

Vse je bilo že tako brezupno, da sem se na koncu znašla celo pred zdravilko. Res nisem človek, ki bi temu verjela, ampak nekako nisem hotela mimo možnosti, da bi mi morda lahko prav to pomagalo. Rekla sem si, kaj pa lahko izgubim, in se naročila na termin.

Ne vem sicer kaj sem od nje pričakovala, ampak v tisti uri, ko sem bila pri njej, mi ni povedala praktično ničesar novega. Svetovala mi je o zdravi prehrani ter gibanju, pogledala celo v zvezde.. Po eni strani vesela, po drugi pa žalostna, sem ugotovila, da praktično vse to že počnem. Jem domače pridelano hrano, sem aktivna, pozitivno naravnana osebnost…. Počasi sem začela verjeti, da mi pač vloga starša ni naklonjena in da je moje poslanstvo na tem svetu nekaj povsem drugega.

Dovolj imam vsega!

Tako sem po štirih letih vrgla puško v koruzo… Imela sem dovolj… Dovolj testov nosečnosti za vsak dan, ko mi je zaostala menstruacija…dovolj razočaranj, dovolj razmišljanja o tem… dovolj stresa in gledanja na koledar, kdaj naj bi bili moji plodni dnevi…. Ko mi je doma zmanjkalo nosečniških testov, novih sploh nisem kupila in jih tudi nisem nameravala.

Nekako sem se sprijaznila, da mi je v življenju verjetno usojena povsem druga pot in da s tem pravzaprav ni nič narobe. Kar je pri vsem tem narobe je le moreč pritisk družbe, ki postrani gledajo pare brez otrok in se, predno izgovorijo kakšno butasto izjavo, raje ne vprašajo, če morda le-ti nimajo težav z neplodnostjo…

Pritiski, ki se izvajajo s strani družbe še dodatno otežijo težke dni, ki so vedno znova obarvani s solzami in tisočimi vprašanji. Tisti, ki se še nikoli niso srečali z neplodnostjo, si sploh ne morejo predstavljati, kako bolijo njihove opazke. Ne bom lagala, na živce so mi šli pari, ki so se pritoževali, kako grozno so se namatrali, da so zanosili, na koncu pa povedali, da jim je uspelo “šele” po treh mesecih, morda štirih… In še bolj so mi šli na živce tisti, ki so hoteli sočustvovati z nama, ko sva se matrala že nekaj let… “Ne potrebujem vašega sočutja, prosim, pustite me le na miru!”

Knjiga za razvedrilo

Predno sem dokončno odnehala upati, mi je pod roke prišla še simpatična knjiga založbe UMco, z naslovom “Kaj pa vidva čakata?!”. Priznam, ob branju le-te sem se že po nekaj odstavkih prepoznala in povsem identificirala s pisateljico… Verjeli ali ne, ampak med branjem o tem, kako se je avtorica soočala z neplodnostjo, sem se uspela celo nasmejati. Ženske bi praktično res naredile vse, da bi dobile otroka. Tako kot avtorica knjige, sem po toliko letih poskušanja in preizkušanja kaj pojesti, da bo pomagalo moji plodnosti, postala skoraj prava nutricionistka.

No, v knjigi se je avtorica res da odločila tudi za umetno oploditev, čemur sem se jaz odpovedala, a knjiga je vsekakor luštno branje za vse, ki se z neplodnostjo srečujete. Če ne drugega vam na simpatičen način pove, da v tem boju nikakor niste sami in vas uspe tudi nekoliko sprostiti.

Novoletna zaobljuba

Najina zgodba o neplodnosti se je vila vse do konca leta 2015. Takrat sem se namreč odločila, da naredim temu konec. Preveč sem delala, postajala sem vedno bolj izgorela in tako sem se prvič v življenju odločila za novoletno zaobljubo: “V letu 2015 se bom stokrat povzpela na bližnji hrib Koreno.” Rabila sem nekaj, kar me odpelje proč od računalnika in dela… nekaj, da mi zbistri glavo in mi jo napolni s kisikom ter za nekaj časa odpelje stran od težav in grenkih misli.

Ko vse odklopiš pa…

Novoletne zaobljube mi sicer ni uspelo izpolniti, saj se je zgodil pravi mali čudež… v mesecu marcu 2016 sem po več kot štirih letih truda namreč zanosila. Ne vem ali je to slučaj, sreča, prave zvezde, pravi čas, morda romantičen izlet v Pariz… ali pa sem na koncu res rabila le prazno glavo in prostor zase ter s tem tudi prostor za novo bitje. Ko sem se povsem odklopila od razmišljanja o neplodnosti in otroku, se povsem posvetila sebi, svoji duši in nehala gledati na koledar, nama je uspelo.

Najin največji zaklad Ren

Ni besed, ki bi lahko opisale mojo hvaležnost, ko v naročje stisnem najinega sinčka Rena. Od sreče, ko ga gledam in razmišljam o dolgih in težkih štirih letih, ko sva se s Simonom zanj trudila, se mi orosijo oči. Najin mali čudež, najin zaklad, najina sreča…

Naj neplodnost ne pokvari vajine harmonije

Nočem deliti pametnih nasvetov, a vsem parom, ki se z neplodnostjo srečujete, polagam na srce, naj si neplodnosti ne jemljejo preveč k srcu, če je kaj takšnega sploh mogoče… Čeprav bodo morda mnogi zavili z očmi, se mi resnično zdi, da je pravi čas pri neplodnosti odločilen… ne le pravi čas za otročička, ampak tudi zase, za partnerstvo… Vem, da je težko, izredno težko, a naj bo glava čista, vzemite si čas zase in za partnerja ter se skušajte čim manj obremenjevati… Marsikaj se da pozdraviti s pomočjo medicine, a na kakšno stvar pa vseeno vpliva tudi psiha in s tem vaša glava.

In najpomembneje – ne pustite, da neplodnost vpliva na vašo zvezo. Poznava premnogo parov, ki so zaradi pritiska in razočaranj prekinili dolgoletno zvezo. Ni lahko in ko eden od partnerjev bolj pritiska na vse skupaj, se zgodbe običajno ne končajo dobro. Ko bo najhuje, se spomnita, zakaj sta sploh skupaj… v prvi vrsti zaradi vaju in ne zaradi otroka… Naj bo otrok le nadgradnja vaju in vajine ljubezni… darilo, ki pride kot presenečenje in naj nikakor ne bo pogoj za srečno zvezo.

Naroči se na nasvete in novosti iz bloga

Potovanja so za vsakogar! Naredite svoja potovanja zanimiva, poceni in nepozabna! Prijavite se na brezplačne popotniške nasvete preko spodnjega obrazca:

 

4 komentarji

  1. avatar

    Koliko je takih zgodb, ko parom ne rata pod pritiskom, potem pa, čim vse ksupaj malce odmislijo, rata. Super sta in veliko sreče vama želim!!!

  2. avatar

    Najprej čestitke za vajinega sinčka! 🙂

    Sicer pa sem hotela napisati tole.
    Vsakič, ko berem takšne zgodbe, sem razočarana oziroma jezna zaradi naših ginekologov (pa drugje po svetu večinoma ni nič drugače, da ne bo pomote), ker nihče od njih nikoli ženski ne predlaga opazovanje in zapiskovanje menstrualnega cikla v tabelo.

    Ko ima ženska redne spolne odnose, ji kontracepcijske tabletke predpišejo s takšno lahkoto, kot bi bili to bonboni. Nobene razlage, kaj sploh naredijo v ženskem telesu, in pa predvsem nobene druge nehormonske možnosti. Saj vem, danes imamo na voljo internet, ampak kam pa pridemo, če dvomimo še v vse naše zdravnike… Tudi jaz sem takrat pač na slepo verjela svoji ginekologinji, ker je zvenela tako prepričljivo.
    Isto je očitno pri zdravljenju neplodnosti – predpis hormonskih zdravil brez kakršnegakoli konkretnega pregleda.

    V resnici pa bi se dalo ugotoviti marsikatero ginekološko težavo, se zaščititi pred nosečnostjo ali pa hitreje zanositi z metodo FAM (Fertility Awareness Method). In ne, to ni tista zastarela metoda iz srednjega veka, kjer na podlagi prejšnjih ciklov šteješ, kdaj boš ovulirala in kdaj menstruirala (ker ovulacija točno na 14. dan je prej mit kot resnica pri večini žensk). To ne bi moglo biti bolj narobe. Pri tej metodi ženska meri svojo bazalno temperaturo zjutraj ter čez dan spremlja vaginalno sluz in morebiti še položaj materničnega vratu. Tako točno ve, kdaj se bliža ovulaciji (ker se ta lahko zamika znotraj cikla zaradi stresa, telovadbe,…), kako dolga je njena poovulacijska faza (ki je za posamezno žensko večinoma enaka in tako lahko skoraj do dneva vemo, kdaj pričakovati menstruacijo). In med množico vseh teh podatkov lahko razberemo tudi vzroke za neplodnost.

    Upam, da se to zdaj ne bere, kot da me je nekdo plačal, da delam reklamo za to metodo. Nasprotno, ginekologi večinoma tega ne poznajo ali pa pravijo, da ne deluje, ker ne zaupajo ženskam, da bi lahko bile dovolj samodisciplinirane – zato zdaj o tem povem čimveč ženskam. Ker se mi zdi, da bi mogle bolj spoznati svoje telo in česa vsega je zmožno. In pa predvsem, kaj vse nam lahko pove o svojih težavah, če ga le opazujemo.

    Vse to je odlično zapisano v knjigi avtorice Toni Weschler: Taking charge of your fertility.
    Poglejte si mnenja o tej knjigi na katerikoli spletni strani (Amazon, Good reads), vsa so odlična. Ženske pravijo, da jim je spremenila življenje – ogromno jih je zanosilo veliko prej, kot če bi samo čakale na ginekologa in šle skozi vse boleče preiskave.
    Tudi sama sem bila ob branju presenečena, koliko o svojem lastnem telesu sploh nisem vedela in sem res vesela, da sem naletela nanjo.

    Če boste torej kdaj poskušali še enkrat zanositi ali pa samo za zaščito pred nosečnostjo brez hormonskih tabletk (vi ali pa katerakoli bralka), vam toplo priporočam to knjigo.

    Lp, Špela

    • avatar

      Špela, hvala za vse tvoje besede in nasvet. Vedno sem vesela, ko slišim še kakšno drugo možnost. Tudi knjigo bom poiskala in jo prebrala – mogoče me ne bo navdušila, a prepričana sem, da mi bo nekaj dala.
      Vedno se iz vsake stvari da kaj naučiti. Se pa tudi popolnoma strinjam, da vsi premalo poznamo svoje telo – tako ženske, kot moški.
      Jaz se že leto in pol zdravim zaradi analne fisure in kljub operaciji, kremicam, čepu meni nič ni pomagalo… potem pa preberem v eni knjigi, da za celjenje črevesne sluznice dobro učinkuje sok aloe vere in si rečem, da probam…izgubit tako ali tako nimam nič…in evo, to je trenutno edina stvar, ki mi pomaga – povsem naravna zadeva… Ni mi jasno, zakaj mi v tem letu in pol od vseh zdravnikov, ni nihče tega svetoval… Lahko bi mi omenil vsaj možnost, pa bi se potem že sama odločila ali grem v to ali ne….
      No, še ena zanimiva knjiga, ki tudi razkriva, kako malo poznamo naše telo je Čarobno črevesje… Super branje – sploh ker nam podaja znanje na humorističen način.

      Uf, malo sem sicer zašla iz teme, ampak ja… če bi bolje poznali naše telo, bi bilo marsikaj lažje – ne samo zanositi.

      LP, Nina

Komentirajte prispevek