V ŽIVO: Počasi se daleč pride

0

Na poti že tretji dan in če bi nekoč v tem času s Simonom z lahkoto prišla do Istanbula, upava, da nam danes uspe prečkati turško mejo in se nastaniti v kampu ob Črnem morju.

Sama vožnja nam sicer ne povzroča prevelikih problemov, čas nam povečini jemljejo le postanki… za hranjenje Rena, za previjanje, za raztegovanje. Sedaj ko njegova hrana vsebuje koščke, je postal počasnejši jedec. Tako samo za hranjenje porabimo okoli 20-30 minut… No, seveda nam pri tem časovnem rekordu pomaga tudi Renova radovednost, saj medtem ko sedi v Simonovem naročju, pleza, gleda naokoli, klepeta… Še dobro, da imamo na voljo dva meseca in se nam (zaenkrat) nikamor ne mudi – naša potovalna hitrost pa cca 100 km/h po avtocesti.

Enkrat smo prespali v kampu v Srbiji (Zasavica – Sremska Mitrovica) in enkrat v kampu Vrana pri Sofiji, v Bolgariji. Na tem potovanju bomo sicer kombinirali divja kampiranja s tistimi v kampih – zaenkrat in medtem ko delamo transfer, smo se odločili, da se poslužimo kar kampov ob avtocesti, da ne iščemo preveč lokacije, kamor bi brez skrbi porinili in radovednim očem skrili naš avto.

Zjutraj se že zbujamo v mrzla jutra – danes smo imeli komaj 8 stopinj. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, kako bo šele v centralni Turčiji in nekje v hribih sredi Gruzije… Bolj kot razmišljam, bolj se mi zazdeva, da bo potreben za vse nas tri, nakup še nekaj dodatnih toplih oblačil.

Kljub počasnemu premikanju pa je za nami že prvih 1000 kilometrov in komaj čakam, da pridemo v Turčijo, kjer se tisto pravo potovanje in raziskovanje začne.

Naroči se na nasvete in novosti iz bloga

Potovanja so za vsakogar! Naredite svoja potovanja zanimiva, poceni in nepozabna! Prijavite se na brezplačne popotniške nasvete preko spodnjega obrazca:

 

Komentirajte prispevek