Se še spomnite, da sva se s Simonom pred kratkim potepala po Romuniji in Moldovi? Končno je napočil čas, da se lotim tudi teh doživetij in tega overland potovanja, ki sva ga naredila kar z najinim 4×4 sopotnikom.
Za potovanje po Romuniji in Moldovi seveda terensko vozilo in s tem 4×4 pogon nista potrebna, a tak način potovanja ti vendarle ustvari nekoliko več svobode, po kateri vsaj midva ves čas hrepeniva. Divja narava in kampiranje kar tako nekje sredi gozda, polja ali ob zvokih morja… Neskončna brezpotja in nekaj adrenalina, ki celotno potovanje še dodatno začini. Ja, to sva midva… nekakšna moderna nomada, ki doma živiva precej organizirano življenje, na poti pa se »oblečeva« v najina prava oblačila in enostavno slediva srcu in zganjanju nedolžnih popotniških vragolij.
Razloge, zakaj sva izbrala prav potovanje v Romunijo in Moldovo, ne bom tukaj še enkrat pojasnjevala, saj sem jih podrobneje že opisala v prispevku tik pred odhodom in se bom raje posvetila najini poti.
Dobrih sedem ur sva namreč potrebovala, da sva po dolgi in ravni Madžarski prispela v Romunijo. Jaz sem večinoma časa kar prespala – jap, spanje je že skoraj moj prepoznavni znak. Čim se usedem na vlak, letalo, avtobus ali avto, v trenutku zaspim… Hmmm, morda bi se morala preimenovati Nina spi in ne Nina potuje? 😉 Kakorkoli že, tudi to je za nekaj dobro, saj se takrat na meni izklopi tisti »off« gumb in ima Simon končno nekaj miru – vsaj tako pravi sam 🙂
Prečkanje meje Madžarska – Romunija je šlo brez problema in že od doma sva si uredila e-vinjeto, ki jo za vožnjo po Romuniji potrebuje vsak. Cena je odvisna od dolžine veljavnosti, midva sva za 30 dni odštela 7€. Priznam, da še pred odhodom nisva vedela veliko o Romuniji. O njej sva bila tako nevedna, da sva se pravzaprav celo bala, da nama ne bo všeč. Na srečo res nisva dolgo potrebovala, ko sva se spogledala in se zadovoljno nasmehnila. Vaaaaavvvv!! Kaj, to je Romunija? Lepe ceste, urejena mesta, precej dober vozni park (z izjemo konjskih vpreg) in prijazni ljudje. Z vsakim novim kilometrom sva spoznavala, kako napačno predstavo sva imela o tej deželi. No ja, če dobro pomislim, je bila najina predstava precej podobna vsem, ki Romunije še nikoli niso obiskali.
Najin prvi dan potovanja je minil predvsem v znamenju vožnje, saj sva prevozila dobrih 900 kilometrov. Šele ko se je znočilo sva našla prenočišče. Ne da jih ne bi bilo, prav nasprotno, Romunija popotniku ponuja veliko kampov in penzionov, ki jih upravljajo domačini. Najin razlog je bil zgolj ta, da sva že prvi dan vsaj trikrat spremenila plan poti. Na koncu sva se vendarle zasidrala v kampu Faget na robu mesta Cluj Napoca. Kamp je bil sicer precej bogi in dotrajan, a je imel vse, kar človek potrebuje, celo wi-fi. Žal sva od vsega dogajanja in utrujenosti pozabila zapisati koordinate.
Skuhava si večerjo, se stuširava s toplo vodo (ja, toplo – pravi luksuz!) in preživiva prvo noč v najini avto-postelji. Joj, kako sem jo pogrešala…pa ne samo posteljo, ampak tisti občutek, ki mi ga ta vedno znova da… Občutek, da se dogaja in da se bova že čez nekaj ur prebudila (če naju seveda vampirji ne napadejo) v novo jutro, polno popotniških dogodivščin, ki jih Romunija pripravlja za naju!
Stroški:
Prenočišče v kampu za dva: 35 LEI (8,75€)
Madžarska vinjeta: 4.780 FT (16,76€)/ 30 dni
Romunska vinjeta: 30,81 LEI (7€)/ 30 dni
Živjo Nina,
komaj čakam nadaljevanje potopisa o Romuniji. Naslednji dopust jaz izbiram destinacijo in me malo vleče na ta konec. 🙂
Me pa zanima, če so kužki oziroma malo večji psi dobrodošli v njihovih kampih in tako na splošno?
Lp,
Petra
Živjo Petra,
no, to je pa lepo slišati, da imam že enega bralca oz. bralko o potovanju po Romuniji zagotovljeno 😉 Mislim, da s kužki ne bi smel biti problem…naj pa le omenim, da se najdejo na poti potepuški psi… in ne vem, kako se kaj to obnese…
Pred nekaj dnevi sem se tudi sam vrnil iz Romunije. Kljub le 3 dnevnemu bivanju tam, sem postal nepričakovano povsem navdušen nad vsem kar sem uspel videti in doživeti. Bili smo v mestu Baia Mare, ki je zelo lepo urejeno, ljudje pa resnično zelo prijazni in neverjetno gostoljubni. Čeprav tega nočeš, te strežejo kot kralja!
Kot sem uspel videti življenje po vaseh in predmestjih, je tam precej težje. Ljudje so reveži, prevažajo se s konjskimi vpregami, ogromno hiš je na pol zgrajenih… Skratka, tam bo preteklo še precej časa da bodo ljudje živeli tako kot naprimer mi v Sloveniji. So pa zelo verni ljudje, saj skoraj na vsakem vogalu stoji cerkev ali vsaj križ.
Ko bo spet kakšna priložnost, sem bom v Romunijo 100% vrnil. Prepričali so me ljudje, skromni in prijazni! Celo potepuški psi znajo biti prijazni in hvaležni za vsak košček kruha ki jim ga daš 🙂
Če mi daš na voljo obisk npr. Londona ali Romunije, zagotovo izberem Romunijo!
Živjo Mato,
tako kot si napisal… Romunija je čudovita in polna pozitivnih presenečenj! Tudi midva sva rekla, da se tja še vrneva in po pravici povedano, si nikoli nisva mislila, da naju bo tako pozitivno očarala… Res imamo o tej deželi povsem napačne stereotipe in kako luštno jih je razdirati 😉
Srečno!
prebiram vaše prispevke iz potovanj zelo so zanimivi in veliko nasvetov je v njih .Sam sem pred leti tudi prekrižari z družino zahod Evrope ,že dolgo me mika malo vzhoda ,pa me je malo strah ker ne znam tujih jezikov ,ko smo bili na zahodo je hčeha znala angleško .Kako bi šlotako brez tujega jezika
Anton, pozdravljeni! Veseli me, da vam je blog všeč in predvsem to, da v njem najdete kakšne koristne nasvete. Glede znanja tujega jezika je vsekakor veliko lažje, če znate kaj angleško, ampak ko sva bila midva v Romuniji jih večina tega ni znalo, midva pa nisva znala romunsko – da niti ne govorim o Moldovi, kjer če že znajo tuji jezik, je to Ruščina. No ja, na srečo, je vendarle nekaj podobnosti možno ujeti z našim, pa se potem še nekaj znajdeš. Mislim da, če ste že kdaj prej potovali in se znajdete na poti, bi moralo tudi brez angleščine iti skozi. Navsezadnje je ogromno držav, kjer ti znanje angleščine prav nič ne pomaga in takrat pride v igro pantomima, risanje in ena prava komedija zmešnjav 🙂 Sploh je luštno, ko ti prinesejo meni, pa greš na “an ban pet podgan” in imaš vsakič za kosilo pravo presenečenje 😉
Ste razmišljali, da bi šli v Romunijo?
Nina hvala vam za spodbudne besede , ja Romunija naju zanima ,že letos sva nameravala v Mohač in naprej vRomunijo pa se ni izšlo . Drugo leto pa sigurno greva ,prav bi prišli kakšni nasveti glede avtokampov hvala lep pozdrev
Anton, se opravičujem za pozni odgovor – šele sedaj videla vaš odgovor… Hmmm…. v avtokampu sva spala zgolj prvo noč, vse ostalo ali na divje ali pa v hotelu/penzionu. Domačih penzionov je v Romuniji ogromno…skoraj vsaka vas ponuja kakšno sobo za popotnike in so zelo poceni – za dva z zajtrkom in svojo kopalnico tudi že od 15-20€.
Ojla Nina, a mogoče veš, koliko kilometrov sta prepotovala vse skupaj in kakšni so bili stroški poti? (Bencin plus vinjete)?
Hej Andreja! A veš, da ne vem na pamet…bi morala preračunat …. je pa vsekakor najin strošek večji, ker sva potovala s terencem, ki ni ravno največji šparovec na cesti 😉
Andreja,
evo, kratek povzetek – prevoženih cca 4500 km, za oba skupaj pa zapravila cca 1100-1200€ – od tega skoraj 70% samo bencin – najin namreč porabi 10-11litrov/100km.
Hej Nina, hvala, ker si se potrudila 🙂 Ja je strošek za bencin res mogoče malo visok, ampak je verjetno vse ostalo tako poceni, da se malo zgliha 😉 Koliko časa pa vama je vzelo celotno potovanje?
Nama sicer odtehta, ker nama 4×4 nudi popolno svobodo in v Romuniji, kjer so Karpati in Transilvanija, je to TOP… Tam kjer se ne da z osebnim vozilom, je res najlepša narava 🙂 Za celo potovanje po Romuniji in Moldovi (Moldaviji) sva rabila slabih 14 dni.
Nina, iščem turistična vodnika za Romunijo in Moldovo, pa za Moldovo nič pametnega ne obstaja, našla sem samo Lonely Planet (Romunija in Moldova skupaj), ki pa mi ne odgovarja, rajši imam druge vodnike. Mogoče ti veš za kakšnega?
Kdaj pa sledi nadaljevanje zapisa o teh dveh državah? Čakam, čakam, vmes smo bili že v Avstraliji, Nemčiji, Avstriji… o R in M pa ne duha in sluha. 🙂
Lp,
Petra
Hej Petra, te bom morala razočarati – o Moldovi dejansko ni nič pametnega napisanega. Midva sva si pomagala zgolj z zapisi na netu – pa še to je bilo potrebnega ogromno brskanja, da se je nabralo informacij za slabo A4 stran 🙁 Z zapisi o Romuniji in Moldovi pa sem malce v zaostanku, ker je bilo potrebno ostale malce prej spravit na blog… ampak pridejo na vrsto… Planiram, da prvi že v februarju 🙂
Pa še to…. tudi jaz se nekako vedno bolj izogibam LP, ker je postal izredno komercialen…najraje imam Bradt vodnike, ampak žal so v redkih oblikah… za Romunijo sva imela pa Rough Guide – je kr OK, čeprav čez Bradt ga za naju ni, sploh če potuješ s svojim lastnim vozilom.
Tudi midva imava namen kupiti Rough Guide za Romunijo. Hvala za potrditev, da je ok. 🙂 Prvega maja pa upava na Albanijo, v planu je Bradt, čisto nova izdaja.
Meni je fajn, če je v vodniku tudi nekaj fotk, pa informacije o zgodovini, kulturi, naravi… V LP je preveč informacij o restvracijah, hotelih, prevozih… kar pa za našo odpravo s psom nekako tudi ne pride v poštev. Smo bolj camp varianta. 🙂
Uuuu, Albanija – super izbira 🙂 Priporočava vinsko klet Čobo, blizu Berata 🙂 Pa upam da najdeta najino rajsko plažo – taka barva morja, da dol padeš – koordinate so v prispevku od Albanije 😉
Nina, vse vajine nasvete in koordinate bom preštudirala. 🙂 Kakšna stvar pri nas odpade, ker je velik pes zraven in povsod ni dobrodošel, ampak se znajdemo.
Super 😉 Potem pa čakava na poročilo, če vama je kaj prav prišlo in sploh, kako vama je bila destinacija všeč 😀 Sem pa zdaj končno začela pisati nadaljevanja Romunije in Moldove – še nekaj objav sledi prej, ampak če ne prej, bodo v marcu zagotovo objave na blogu tudi iz tega najinega potovanja.
Nina pozdravljena sva z ženo v Romuniji veliko po vaši zaslugi hvala za nasvete in spodbudo imava se lepo velik hvala in lepe pozdrave Anton in Dana
ČUDOVITA novica Anton!!! Zelo, zelo naju veseli, da sta se opogumila in odšla – še lepše pa je slišati, da se imata lepo! 🙂 Srečno in veliko novih doživetij! Pozdravček v Romunijo!! 🙂
Draga Nina,še enkrat se oglašam ,najino potovanje po Romuniji se je danes končalo bla je enkratna izkušnja toliko bilo je smeha ker nisem znal jezika nekaj besed na papirju je bilo dovoj za sporazumevanje in tudi smeha na ta račun srečala sva veliko prijaznih ljudi kateri so ti pripravljeni vedno ponudit pomoč v 10 dneh niti ene slabe izkušnje zato Nina še enkrat hvala za spodbudo Anton in Dana
Pozdravljen Anton in Dana! Hvala za super novico. Res sem zelo vesela za vaju! Najprej čestitke za pogum. Sedaj vesta, da tudi nepoznavanje jezika ni nič slabega – to ponavadi prinese še lepše spomine! 🙂 Vse lepo vama želim in hvala vama! Želim vama še veliko novih potovanj in dogodivščin! LP, Nina
Hvala Nina za vse nasvete. Mi smo se odpravili s tremi otroci (5, 8, 9) in nam je bilo super. Tu je povzetek našega potepanja (dnevi, kilometri, prenočišča in reči, ki smo si jih ogledali):
https://docs.google.com/spreadsheets/d/19EdW0GJOThnLefB5OTdbQou7mhekuDlI4STzNTSoHVM/pubhtml
lp
Matjaž, hvala tebi za dodatne nasvete! 🙂 Zelo me oz. naju veseli, da ste se imeli lepo na poti po Romuniji in da ste tudi vi ena izmed tistih družin, ki govori v prid temu, da se z otroki lahko potuje! 🙂 Srečno in še naprej veliko novih dogodivščin! 🙂
Živijo Nina, mi smo se v soboto vrnili s tritedenskega potepanja po Romuniji, Moldaviji in tudi v Tiraspolu smo bili. Najprej bi se rada zahvalila za vse stvari, informacije, fotografije. ki sta jih s Simonom objavila na blogu za ta konec sveta. Vajino potovanje nam je bila zelo dobra osnova, rahla ali malo večja odstopanja so bila predvsem zaradi pasje spremljevalke Roxy in prevoznega sredstva, ker naša Marjetka – kombi ni ravno za na brezpotja. Sta se pa obe super držali. 🙂
Je bilo pa to verjetno najnapornejše potovanje, na katerega sva se z Juretom kadarkoli podala. Urnik je bil zelo natrpan, nenormalno visoke temperature na začetku pa so tudi dodale svoje. Ampak naši dopusti pač niso poležavanje na plaži in s tokratnim “izkupičkom” sva nadvse zadovoljna. 🙂 Komaj čakam, da pridemo nazaj v ustaljene tirnice. Takrat na svoj blog spravim vtise, da kakšna stvar ne bo ušla v pozabo, pa še veliko se pri tem naučim, ko iščem dodatne informacije. 🙂
Skratka, bili smo na obeh prelazih (Transfagarasan in Transalpina), Črno morje in Grindul Chituc, delta Donave, mesta Sibiu, Brašov, Iasi, Suceava, Sighisoara, Tiraspol, Soroca, Kišinjev, Bukarešta, …, poslikani samostani, lesene cerkve, pa jamski samostan Orechul Vechi, vinska klet Milestii Mici…
Vaju z veseljem spremljamo naprej. Morda se kdaj zopet podamo po vajinih stopinjah. 🙂
Petra
Petra, čudovite novice 🙂 Zelo, zelo sva vesela, da ste uživali in da vam ni žal, da ste se podali po najinih stopinjah 🙂 Je pa res, kar si napisla, takšen trip je precej naporen… ampak ko si enkrat doma in si spet spočit, ti zagotovo ni žal..no, vsaj nama ni nikoli 🙂
Lepo je slišiati tudi da je Roxy lepo sledila potem in da ni bilo zaradi nje problemov na potovanju in seveda, da je vse napore in kilometre zdržala tudi vaša Marjetka 🙂 Srečno in še VELIIIKO lepih kilometrov vam vsem želiva 🙂
Nina, hvala za tvoje koristne nasvete in sploh za zanimive zapise. Z ženo greva 18. septembra za osem dni v Romunijo z najetim avtodomom. Prvič v Romunijo in prvič na ta način. Skozi Džerdap in čez Karpate v Transilvanijo in gor v Bukovino in Maramures. Ker je premalo časa, nič prestolnice, morja in delte. Čez hribe sem imel v mislih Trasfaragas, zdaj sem tule zvedel za Transalpino in sem v dilemi :).
Kot rečeno, preizkusila bova, kako je, če voziš s seboj posteljo, kuhinjo in WC. Vidim pa, da ti voziš zgolj posteljo, in to v terencu. Radovednost me muči, kaj za eno mašino imaš in kako si si uštimala notri ležišče. Sem iskal, če si o tem kaj pisala, a nisem ničesar našel.
Lep pozdrav.
Zdravo France! Vedno je lepo slišati, da gre kdo po najinih stopinjah – vsaj delno, če že ne v celoti 😉 Mislim, da ste si izbrali zelo lep predel Romunije… Hja, glede Transalpine pa težko kaj rečem, ker jo midva nisva prevozila, a kolegi motoristi so bili nad njo navdušeni…so nama rekli, da bi morala obe (Translapina in Transfagars) narediti, ampak je tudi nama zmanjkalo časa…
Mislim pa da vam potovanje z avtodomom ne bi smelo biti v razočaranje 🙂 In res je, midva voziva s sabo le posteljo – kuhinjo pa nama predstavlja zgolj en majhen gorilnik na plinsko bombico – imava dober izgovor, da greva kdaj v kakšno lokalno restavracijo pojest, ker malo dlje traja pripravljanje hrane 😉
Aha, imava pa Toyoto Landcruiser – sicer že precej v letih (16 jih šteje), ampak jo ne zamenjava za nič na svetu. Postelja pa izgleda takole: https://www.nina-potuje.com/avto-za-potovanja-postelja-v-avtu/
Lepo se imejte v Romuniji in srečno pot! 🙂