Ogled vinske klet Milestii Mici, ki jo navajajo kot eno največjih znamenitosti glavnega mesta Kišnijev in tudi Moldove, je pomenilo slovo od Kišnijevega. Odpravila sva se proti severu Moldove, kjer je bil cilj mesto Soroca.
Okoli Kišnijeva so ceste solidne
Bolj kot sva se oddaljevala od mesta Kišnijev in njegove okolice, slabše so postajale ceste. Srce nama je na trenutke kar zastajalo, saj naju je poškodovan amortizer stalno opozarjal nase. Bilo je že tako hudo, da sva izčrpala vse možnosti reševanja neprijetne situacije.
Vsakih nekaj kilometrov sva se ustavljala in razmišljala, kaj bi naredila. Okoli naju pa ni bilo niti ene same žive duše. Glede nato, da se na overland potovanja šele dobro privajava, razna orodja in opremo za terenca dokupujeva sproti in po potrebi. Le kdo bi si mislil, da nama bo ravno na tem potovanju po Romuniji in Moldovi šel amortizer. Seveda in kot se za težave na poti spodobi, nisva imela s sabo niti pravega ključa, da bi amortizer odstranila in počasi, brez njega, nadaljevala pot do doma.
Stran od glavnih poti ceste postajajo vedno slabše
Po matranju z vožnjo in neprestanem poslušanju togih udarcev amortizerja sva vendarle zagledala bencinsko črpalko. To bo to – tukaj bodo zagotovo morali imeti kakšen ključ. Z angleščino si seveda nisva mogla pomagati, saj je tukaj edino pravo znanje ruščina. Še danes ne vem, kako se je Simon vse sporazumel, a kot kaže je uporaba hrvaščine z dodajanjem ruskega naglasa učinkovala. Po le nekaj minutah se je prikazal z orodjem… sicer polomljenim in popolnoma neuporabnim, a to sploh ni bilo pomembno. Simon v sebi skriva nov talent – kot kaže obvlada ruščino.
Počasi, a kot kaže, Moldova dobiva nekaj kilometrov boljših cest
Skupaj z zaposlenim na bencinskem servisu se splazita pod avto in iščeta rešitev ter vneto komunicirata. Z napol razpadajočim motorjem se pripelje na črpalko še en domačin in v trenutku se pod avtom znajde s svojim orodjem še on. »Problem, problem.« Ja, res je, imava problem, ki ga šest rok v tem trenutku ni moglo rešiti.
Težave so se večale z vsakim novim kilometrom
Povprašava po avtoservisu, a oba le odkimata z glavo in pokažeta proti severu. Ni kaj, usedeva se nazaj v avto, v zahvalo jima dava paketek kave, ki jo tovoriva s sabo že od doma (prav za takšne primere) in odrineva naprej.
Odlomljenemu amortizerju ni bilo pomoči
Cjaziva se kot polža in zaradi ropotanja zadnjega amortizerja, skoraj izpulim ročko v vratih. No ja, tako hudo ni bilo, ampak vsakič ko prevoziva luknjo se oba malo dvigneva s sedežev… kot da bo to kaj pomagalo in ublažilo udarec. No, vsaj občutek je bil nekoliko boljši.
Težave z amortizerjem so se začele v Moldovi
Končno prispeva do večjega mesta in s svojim ropotanjem o najinem prihodu obvestiva vse prebivalce. Res sva morala biti glasna, saj so se ljudje kar obračali za nama. Gledava in opazujeva, če bova kje videla kakšno avtomehanično delavnico. To je bil brez dvoma pravi trenutek hvaležnosti, da sem se v srednji šoli samoiniciativno učila cirilice, saj so bili vsi napisi v cirilici. Zagledam napis »Aвтосервис« in nemudoma zavijeva tja. Iz delavnice pride mojster in Simon spet zasije s svojo hrvaško ruščino. Skupaj se splazita pod avto, nato pa zraven prideta še dve njegovi stranki… Zopet so pod avtom trije. Tudi oni nama ne morejo pomagati.
V nesreči spoznaš prijatelje, v tujini pa gostoljubnost ljudi
Peljeva naprej… Še en napis »Aвтосервис« le nekaj sto metrov naprej. In ker gre kot kaže, v tretje res rado, sva tukaj dobila prave mojstre… pravzaprav kar čarovnike. Najprej je sicer izgledalo, da nama bodo amortizer le sneli, a se je sin lastnika delavnice opogumil in z dvignjeno roko v smislu »moment« odvihral v delavnico. Dvema zaposlenima je začel dajati navodila in vsi so v trenutku prenehali s svojim delom ter se ukvarjali izključno z najinim amortizerjem. Tekanje po delavnici gor, dol, levo in desno…. Tolčenje s kladivom, rezanje s fleksarico, varjenje… Po eni uri so nekako uspeli na amortizer namestiti odbiti del z navojem. Sledilo je še montiranje amortizerja nazaj na avto in nato poračun.
Končno sva prišla do pravih mojstrov
V tem trenutku se pojavi gazda, ki čimerno pogleduje proti nama, sinu in delavnici… Veva, da se pogovarjajo o ceni. Midva se le spogledujeva in zaskrbljeno sprašujeva, za koliko naju bodo sedaj olupili. Navsezadnje so dvema tujcema, daleč stran od doma, rešili problem…
Še enkrat se je izkazalo, kako je najbolj prijazne, gostoljubne in poštene ljudi mogoče najti prav tam, kamor turizem še ne seže. Za vse skupaj so nama zaračunali skromnih 200 MDL (10 EUR). Vse kar sva lahko naredila je bilo, da sva mu v zahvalo stisnila roko in za dodatek dala še kavo. V tem istem trentku sva vedela, da bova iz Moldove domov prinesla samo lepe spomine.
Prejete podatke bomo uporabili le za namen povpraševanja. Brez vašega soglasja prejetih podatkov ne bomo hranili, obdelovali ali posredovali tretjim osebam.