Vsi govorijo o bloganju v presežkih, a tako kot vse na tem svetu, tudi bloganje ni popolno in ima lahko nekaj pomanjkljivosti, če jih tako pač vidiš – vse je namreč odvisno od tega, kako gledate na svet. A dejstvo je, da se za zabavnimi in uživaškimi fotografijami skriva tudi druga plat bloganja.
1. Prosti časa – kaj je že to?
Pisanje prispevkov, urejanje fotografij, montiranje video posnetkov… Ja, vse to se pač ne da narediti na hitro v le nekaj minutah. Če sem iskrena, se za vse to potrebuje kar precej nekih ur, ki jih pač moraš »vriniti« v svoj vsak dan. Če bi ves čas, ki sem ga vložila do sedaj v blog morala nekako ovrednotiti, bi verjetno blog že nehala pisati, saj vse to ne bo nikoli poplačano drugače kot v tem, da to pač rada počnem. In prav zato mora biti bloganje nekaj, kar delaš z veseljem in strastjo, saj bi drugače že zdavnaj prenehala.
2. Nenehno učenje
Predno nisem pisala bloga nisem o samem spletu vedela nič. No ja, tudi sedaj nisem nikakršen ekspert, a znam veliko več kot sem si kdaj sploh lahko mislila. In glede na to, da se svetovni splet vsak dan spreminja, učenja nikoli ne zmanjka. Prav pri učenju pa ne morem mimo osebe, ki me je pravzaprav naučila začetkov in brez katere najin blog nikoli ne bi bil tak, kot je, zato hvala Tomažu Gorcu, iz podjetja Gorec d.o.o..
3. Žongliranje s službo, materinstvom in potovanji
Od kar pišem blog tudi potujem več. Ne zato, da bi iskala nove teme, saj tisti, ki blog redno spremljate, verjetno opažate, da mi idej za pisanje kar nekako ne zmanjka. Več potovanj je povezanih tudi s prepoznavnostjo bloga – tako sem in tja že pade kakšno povabilo na določeno destinacijo. Sicer se zato sploh ne pritožujem, a včasih je kar malo težko usklajevati službo, bloganje in sedaj tudi materinstvo.
4. Potovanja postajajo delo
Z bloganjem so vsa naša potovanja in izleti nevidno postali tudi delo. Če pač kam gremo, se ve, da se bo o tem nekaj napisalo, morda objavil kakšen video. In tako se že na pot odpraviš z drugačno miselnostjo. No ja, priznam tudi, da se s Simonom prav zavestno odločiva, da gremo nekam zgolj lenarit, a ko pridemo domov je cel kup nove energije, inspiracije, idej in motivacije in tako se tudi iz nenačrtovanih potepanj vedno kaj pametnega izcimi in pristane na blogu.
5. Spoznavanje ljudi – takšnih in drugačnih
Kot popotnik vas verjetno spoznavanje ljudi ne moti. In če se boste odločili za bloganje, boste na vaši poti spoznali cel kup zanimivih ljudi. Nekateri sicer ne bodo tako zelo prijetni, kot drugi, zato bodite pripravljeni tudi na kakšne, ki milo rečeno, z besedami ne bodo ravno prijazni. Priznam, kot čustveno osebo, me razne govorice in zlobni komentarji precej prizadanejo… a ko stvar uspem prečistiti, mi le-ti dajo vedno novo moč in energijo za delo. No, ampak na srečo je tovrstnih ljudi precej manj, kot pa tistih, ki ti s svojo pozitivno energijo dajo krila. Zato vsem, ki nama naklonite svoj čas za vzpodbuden komentar, se nama javite s potovanja, nama poveste, da so vam najine informacije prišle prav in celo taki, ki ste se zaradi naju prvič odločili za potovanje – hvala, hvala in še enkrat hvala.
V najinem primeru so pomanjkljivosti bloga pravzaprav njegove prednosti, saj kljub temu, da blogava že nekaj let, to še vedno opravljava s strastjo. Včasih je naporno, a katero delo, ki ga želiš dobro opraviti, ni? Poleg tega pa ni lepšega, kot videti, da vas z nekim določenim prispevkom navdušiva nad določeno destinacijo, dava novo idejo za vaša naslednja potepanja ali pa morda celo koga opogumiva, da se prvič odpravi čez mejo. Zato naj vas »nevarnosti« bloganja, nikar ne odvrnejo od tega, da z bloganjem začnete.
Nina,
me veseli, če sem ti karkoli pomagal!
Glede neprijaznih ljudi pa se nimaš kaj sekirati. Običajno je nekdo do nas neprijazen, ko nam nekaj zavida. Mene so včasih razni negativni komentarji tudi precej prizadeli in razjezili. Zadnjih par let pa sem vseh negativnih komentarjev vesel, ker to pomeni da mi nekdo nekaj zavida. In da me ljudje spremljajo,….
Tomaž, pomoje si mi pomagal več, kot si oba sploh misliva. 😉 Še danes mi vse pride prav.
In hvala tudi za vzpodbudne besede – ja, saj mi tudi drugi pravijo, da se za dobrim konjem vedno kadi… Ampak ko v nekaj vlagaš toliko sebe, toliko časa…čeprav misliš, da si se z leti utrdil, te še vedno kdaj kaj prizadane… ampak ja, postajam boljša in močnejša tudi zaradi tega 🙂
Odličen zapis! In zelo resničen. Nekaj časa že pišem popotniški blog, ki ga ljudje lahko tudi ocenjujejo in je seveda vedno nekaj negativnih ocen. kar je čisto v redu, le da načeloma tisti, ki jim nekaj ni všeč, ali jih kaj moti, tega ne napišejo. In me je nekaj časa to zelo motilo. Mislim: daj, zini, povej, kako in kaj, saj ne bom jezna… No, zdaj je za menoj že nekaj kilometrine, pa se zaradi takih zadev ne obremenjujem preveč. A je res tudi, da za posamezen blog vsaj občasno porabim precej časa, ker fakte preverjam, ni vse res, kaj človeku na potovanju natvezijo naključni znanci. Tako da bloganje dejansko ni tako lahka zadeva, kot si kdo misli.
Želim ti še veliko potovanj!!
Hvala za komentar in vzpodbudne besede. 🙂 Ja, saj verjetno ni blogerja oziroma pravzaprav človeka, ki nekaj dela, ne da bi bil deležen zlobnih komentarjev. Smo pač ljudje ena taka res čudna bitja… In tudi jaz sem že dobila debelejšo kožo, a kot kaže, jo bo treba vendarle še malce bolj ojačati. 🙂
Drugače pa ja, za dober blog prispevek je potreben čas, sploh če vanj želiš dodati tudi dejstva in razne informacije… In srečno na potovanjih ter bloganju želim 🙂