potovanja, potovati

Sedimo na drugem koncu sveta, kjer čakamo na naše mehiško kosilo. Ren radovedno pogleduje okoli sebe, v svojem stolčku miga na komad salse, ki se sliši v ozadju, in nestrpno čaka na svoj kokos, v katere se je na potovanju po Jukatanu povsem zagrel.

Sama se v neki mili sekundi, ko mi misli in pogledi uidejo na ostale goste v restavraciji, vprašam ali sploh še znamo potovati? Uživati v vseh radostih, ki jih prinesejo tuje dežele, skrivnostni kraji in neznane poti?

Še ne tako dolgo nazaj smo potovali zato, da doživimo in resnično spoznamo obiskane kraje. Se zapletemo v pogovor z domačini, uživamo v novem ritmu, barvah, zvokih, vonjavah… Kamorkoli smo šli, smo opazovali vse okoli nas.

Danes pa sedim več tisoč kilometrov stran od doma in gledam ostale »popotnike«, kako so vso radovednost preusmerili na svoje telefone in otopelo gledajo v ekran, brez da bi se sploh zavedali za okolico okoli sebe.

Zdi se, da morajo biti dandanašnja potovanja povsem načrtovana in dokumentirana. Ne le, da se s poti radi javljamo družini in prijateljem, družbena omrežja so postala že skoraj naša odvisnost. Priznam, tudi s Simonom se jih poslužujeva, a v veliki meri bolj zato, ker je bloganje delno postalo najin način preživetja. A ko in če se le da, najbolj uživava, ko se lahko od vsega tega povsem izklopiva. Takrat resnično zaživiva in srkava vsako malenkost, ki naju obdaja.

Vedno bolj si želimo vse načrtovati vnaprej – kje bomo jedli, kje bomo spali, kaj bomo delali, kje bomo hodili, pri čemer nam pomagajo razne aplikacije. Morda se sliši smešno, ampak s Simonom za izbiro aktivnosti, restavracij, znamenitosti, prenočišč nisva še nikoli uporabila TripAdvisorja ali kaj podobnega.

Morda sem staromodna, ampak ali ni najbolj razburljiv del potovanja prav ta nevednost, izgubljenost, nepoznanost, presenečenja – bodisi pozitivna bodisi negativna. Dandanes ljudje nočejo negativnih presenečenj, ampak ravno tovrstna doživetja v nas prebujajo nove teme, spoznanja, hvaležnost, skromnost… Nas ponesejo iz cone udobja in nam širijo obzorja ter našo zavednost kdo sploh smo.

To, da so potovanja težka in zahtevna nas dvigne iz povprečja in nas nekaj nauči. S tem rastemo in bogatimo sami sebe, našo dušo. Takšna rast je naporna in nikoli ne mine brez težav… Ampak v takšnih težkih trenutkih je čas za vprašanja, analize… čas za spremembe v mišljenju, premike v glavi, rušenje zgrajenih zidov, okvirjev s katerimi smo odraščali. Prav težki trenutki pa so tudi dober način za spoznavanje sopotnikov, če ne potujemo sami. Vedno sem in vedno bom trdila, da so avanturistična potovanja najboljši test za zvezo, o čemer si več lahko preberete tukaj.

Ne dopustite si, da bi zaradi povezave z internetom na vsakem koraku zamudili deželo, v kateri ste se znašli. In s tem zamudili sebe, svoje bližnje / sopotnike. Odložite telefone in se ozrite naokoli. Izgubite se v ozkih ulicah, naročite nekaj z menija, za kar sploh ne veste kaj je, naključno si poiščite prenočišče in se ustavite v zanimivi restavraciji, ki ste jo ravno obšli. Sami si ustvarite mnenja o vaših doživetjih in sem in tja pojdite spat »zdolgočaseni« zgolj s strmenjem v strop in podoživljanjem vsega, kar ste tisti dan novega doživeli. Prav to je namreč najlepše, kar vam lahko dajo novi kraji – kakovosten čas zase, za partnerja, družino in cel kup vprašanj, ki se vam vsak dan znova porajajo v vaših glavah zaradi vseh novih dražljajev, ki vam jih lahko dajo le prava potovanja…