Sedimo na drugem koncu sveta, kjer čakamo na naše mehiško kosilo. Ren radovedno pogleduje okoli sebe, v svojem stolčku miga na komad salse, ki se sliši v ozadju, in nestrpno čaka na svoj kokos, v katere se je na potovanju po Jukatanu povsem zagrel.
Sama se v neki mili sekundi, ko mi misli in pogledi uidejo na ostale goste v restavraciji, vprašam ali sploh še znamo potovati? Uživati v vseh radostih, ki jih prinesejo tuje dežele, skrivnostni kraji in neznane poti?
Še ne tako dolgo nazaj smo potovali zato, da doživimo in resnično spoznamo obiskane kraje. Se zapletemo v pogovor z domačini, uživamo v novem ritmu, barvah, zvokih, vonjavah… Kamorkoli smo šli, smo opazovali vse okoli nas.
Danes pa sedim več tisoč kilometrov stran od doma in gledam ostale »popotnike«, kako so vso radovednost preusmerili na svoje telefone in otopelo gledajo v ekran, brez da bi se sploh zavedali za okolico okoli sebe.
Zdi se, da morajo biti dandanašnja potovanja povsem načrtovana in dokumentirana. Ne le, da se s poti radi javljamo družini in prijateljem, družbena omrežja so postala že skoraj naša odvisnost. Priznam, tudi s Simonom se jih poslužujeva, a v veliki meri bolj zato, ker je bloganje delno postalo najin način preživetja. A ko in če se le da, najbolj uživava, ko se lahko od vsega tega povsem izklopiva. Takrat resnično zaživiva in srkava vsako malenkost, ki naju obdaja.
Vedno bolj si želimo vse načrtovati vnaprej – kje bomo jedli, kje bomo spali, kaj bomo delali, kje bomo hodili, pri čemer nam pomagajo razne aplikacije. Morda se sliši smešno, ampak s Simonom za izbiro aktivnosti, restavracij, znamenitosti, prenočišč nisva še nikoli uporabila TripAdvisorja ali kaj podobnega.
Morda sem staromodna, ampak ali ni najbolj razburljiv del potovanja prav ta nevednost, izgubljenost, nepoznanost, presenečenja – bodisi pozitivna bodisi negativna. Dandanes ljudje nočejo negativnih presenečenj, ampak ravno tovrstna doživetja v nas prebujajo nove teme, spoznanja, hvaležnost, skromnost… Nas ponesejo iz cone udobja in nam širijo obzorja ter našo zavednost kdo sploh smo.
To, da so potovanja težka in zahtevna nas dvigne iz povprečja in nas nekaj nauči. S tem rastemo in bogatimo sami sebe, našo dušo. Takšna rast je naporna in nikoli ne mine brez težav… Ampak v takšnih težkih trenutkih je čas za vprašanja, analize… čas za spremembe v mišljenju, premike v glavi, rušenje zgrajenih zidov, okvirjev s katerimi smo odraščali. Prav težki trenutki pa so tudi dober način za spoznavanje sopotnikov, če ne potujemo sami. Vedno sem in vedno bom trdila, da so avanturistična potovanja najboljši test za zvezo, o čemer si več lahko preberete tukaj.
Ne dopustite si, da bi zaradi povezave z internetom na vsakem koraku zamudili deželo, v kateri ste se znašli. In s tem zamudili sebe, svoje bližnje / sopotnike. Odložite telefone in se ozrite naokoli. Izgubite se v ozkih ulicah, naročite nekaj z menija, za kar sploh ne veste kaj je, naključno si poiščite prenočišče in se ustavite v zanimivi restavraciji, ki ste jo ravno obšli. Sami si ustvarite mnenja o vaših doživetjih in sem in tja pojdite spat »zdolgočaseni« zgolj s strmenjem v strop in podoživljanjem vsega, kar ste tisti dan novega doživeli. Prav to je namreč najlepše, kar vam lahko dajo novi kraji – kakovosten čas zase, za partnerja, družino in cel kup vprašanj, ki se vam vsak dan znova porajajo v vaših glavah zaradi vseh novih dražljajev, ki vam jih lahko dajo le prava potovanja…
Bravo Nina, točno tako kot si napisala. Ali sploh [še] znamo potovati.
Opažam, da so potovanja pri nekaterih bolj modna muha, kot pa resnično zadovoljstvo, ki ti zapolni vsak košček radovedne duše.
Na srečo smo si pač vsi različni in tako tudi različno dojemamo in sprejemamo.
Tud zato hvala bogu za nekatere obstajaji turistične agencije…😁
Kakor koli vsak po svoje.
Vse lepo naprej in srečno.
Počasi prihaja najin čas enomesečnega odklopa, se že veselim.
Srečno.
Hvala Darko in ja, na srečo smo si različni in še vedno dovolj svobodni, da si lahko sami izbiramo kakšen bo naš stil potovanja. 🙂
Uf, enomesečni odklop – sliši se super. 🙂 Kam jo tokrat mahata? 🙂 In srečno na poti, ter čimbolj doživeto želim, Nina
Hvala Nina.
Hja, pa sej se ne morš sam ti potepat, zdej smo pa mi na vrsti😀😉
Uff se veselim, tokrat bova z našim levčkom, beri vančkom obdelala notranjost Španije in celo Portogalsko🤣👍👍
Zdaj, ko hčerka več ne gre zraven, smo zamenjali naš ad za okretnega in varčnega vana, tako da tud najbolj oddaljene destinacije niso več problem. 👍
Saj veš kot rad rečem ima vsako tel.. e svoje veselje, smo pač vse konce in začetke usmerili v to, ma se splača, lepo je potovat. 😀
Vse lepo tudi vam in me veseli, da vam ni hudega.. Hehe
L. P.
Darko
Darko, sliši se super. Midva imava tudi to že nekaj časa ogledano – sploh se mi pa zdi, da je zimski čas super za ti dve destinaciji…ni gužve, pa še vedno precej solidne temperature. Tole z vanom se sliši pa čista poezija… Midva se tudi malo spogledujeva s to možnostjo.. Tako da če ni skrivnost, kakšnega pa imate? In srečno pot! Nina