V ŽIVO: Armenija – vse kar sem si želela

Le en sam dan sem potrebovala in vedela sem, da bo Armenija tista država, po kateri se bom najbolje spominjala tega potovanja.

Nič ne rečem, Gruzija je lepa, a Armenija je navdušujoče prekrasna – vsaj zame. Takole, ko potuješ, so vedno države, ki ti nekako bolj »sedejo« od drugih in Armenija mi je zagotovo ukradla košček srca.

Že postanek pri prvi znamenitosti, samostanu Makaravank, me je prepričal. Od zunaj morda nič posebnega, a ko sem stopila notri v cerkev, me je kar zmrazilo. Vav… tako surovo, tako pristno, tako … tako neturistično… Resnično se je zdelo, kot da stopam stoletja nazaj. Mogočni kamniti stebri, surov kamen z nekaj rezbarijami… ozke kamnite visoke stopnice, ki so vodile v majhen temen prostor s kamnitim oltarjem… To je tisto, kar sem iskala celo Gruzijo pa nisem uspela najti. Nekaj tako preprostega, a tako mogočnega.

Ko sem stala tam sama, je bilo kot da bi stene in vsi kamni hiteli pripovedovati stoletja stare in mogočne zgodbe. Prevevalo me je čisto navdušenje…in neizmerna hvaležnost, da sem lahko del tega.

Tudi samostan ob jezeru Sevan ni razočaral, pa čeprav je bilo tam precej turistov – bolj kot ne domačih, tuji, smo se skoraj da prešteli na prste.

Najlepši del dneva pa je prišel popoldne. Utaborili smo se namreč na beli peščeni plaži ob jezeru Sevan, ki se nahaja na 1900 metrih nadmorske višine. Če ne bi pihal veter, bi resnično bilo vse skupaj prav kičasto.

Kdo bi si mislil, da bo jezero Sevan, lahko tako čudovito. Najino navdušenje nad divjo lepoto pa podkrepi še gorata kulisa vrhov, ki segajo tudi nad 2500 metrov.

Upam lahko le, da se bodo tovrstne lepote nadaljevale tekom celotnega potovanja po Armeniji. In čeprav smo v Armeniji le en dan, lahko brez zadržkov trdim, da je bil današnji dan eden tistih, zaradi katerih so vsi težki dnevi na poti poplačani z obrestmi.