*Prispevek / potopis je zapisala moja mami, ko sta se z očetom v mesecu maju odpravila na en krajši balkanski roadtrip.
Že kar nekaj časa sva imela v planu popotniško turo po Balkanu, vendar je vedno prišlo nekaj vmes; enkrat bolezen, spet drugič druge obveznosti in načrti. Letos v mesecu maju pa sva se kar na hitro odločila, naredila okvirni plan in odšla. K temu naju je malo spodbudila tudi Nina.
-
Vsebinsko kazalo
Dan (Sarajevo, izvir reke Bosne)
Po hrvaški avtocesti sva se pripeljala do Slavonskega broda in brez problemov prečkala mejo z Bosno in Hercegovino. Preko Dervente, Doboja in Zenice sva prispela po kar dolgi vožnji v Sarajevo. Tu sva bila nazadnje še pred zadnjo balkansko vojno. Prenočišče sva že od doma rezervirala v hotelu Heritage Hotel Gate of Sarajevo, ki je le nekaj minut peš oddaljen od Baščaršije. Po kratkem počitku sva se odpravila na raziskovanje Sarajeva. Najprej sva seveda odšla na Baščaršijo, saj naju je želodec kar močno opominjal, da bi bilo dobro nekaj pojesti. Na priporočilo kje se jejo dobri čevapčiči, sva si le te privoščila v čevabdžinici Željko. Res nisva zgrešila. Po sprehodu po Baščaršiji sva se odpeljala s povsem novo sedežnico na bližnji hrib, s katerega je bil lep razgled na Sarajevo. Žal je bilo vreme malo deževno in pogled na mesto ni bilo popolno. Cena povratne vozovnice na osebo je bila 20,00 KM. Po vrnitvi sva se sprehodila ob reki Miljacki in v parku nasproti mestne hiše zagledala polno migrantov oz. ubežnikov v improviziranih šotorih, okrog parka pa policijske kontrole.
Drugi dan sva se zbudila v lepo jutro in po zajtrku v hotelu nadaljevala z raziskovanjem mesta. Najprej sva se zapeljala proti Ilidži in v Dobrinji – Butmir poiskala tunel upanja (Tunel Spasa), kakor ga imenjujejo Sarajlije. Tunel so izkopali pod letališčem in je bil edini izhod iz obkoljenega in obleganega Sarajeva. Za turiste je odprt in urejen del tunela. Ogledati si je mogoče tudi krajši film o obleganem in obstreljevanem Sarajevu, s fotografijami pa je prikazana gradnja tunela in kaj vse je gradnja terjala od ljudi. Vse to te ne more pustiti hladnega in vprašanja, zakaj in kako je to bilo sploh mogoče, ti še dolgo časa ostajajo v mislih. Vstopnina v muzej s tunelom je 10 KM/osebo.
Vidno pretresena sva se odpravila proti izviru reke Bosne – NP Vrelo Bosne. Ravno takrat je bil dostop do parka z avtom zaradi gradbišč praktično nedostopen in sva tako naredila malo daljši sprehod. Narava naju je očarala, prav tako pa je lepo urejen sam park, v katerem je več izvirov reke, kar v primerjavi z mestno vročino, če tja potujete v toplejših mesecih, ustvarja prijetno svežino. Sama vstopnina je le 1 KM/osebo za dijake, študente in nas upokojence. Sicer pa je 2 KM za odrasle.
V lokalu Labud sva si privoščila obilno in odlično kosilo – telečji ragu čorba, teletina »pečena ispod sača», dve solati, sarajevsko pivo, kavi in tufahijo (pečeno jabolko, polnjeno z nadevom in vanilijevo kremo) ter za vse skupaj odštela 59 KM. Ker sva že nekoliko v letih, sva za nazaj namesto pešačenja za 3 kilometre najela kar kočijo – fijakerja, kar naju je stalo 15 KM.
Po vrnitvi v Sarajevo sva se zapeljala na planino nad vasico Faletiči, kjer sva si ogledala veliko muslimansko pokopališče – zgolj eno od mnogih, ki jih vidimo v Sarajevu.
Medtem ko sva popoldne raziskovala Sarajevo, je začelo deževati. Čisto po naključju sva opazila reklamo za razstavo o genocidu v Srebrenici in se odločila za ogled. Film, ki je prikazoval dogajanje v Srebrenici, je bil tako pretresljiv, da nisem zdržala z gledanjem do konca… grozljivo… Kaj takšnega se res nikoli več ne bi smelo zgoditi, a žal se iz zgodovine malokrat kaj naučimo…
Hotel Heritage Gate of Sarajevo je postavljen na mestu, kjer je ustanovitelj mesta Isa-Beg leta 1462 zgradil prvo stavbo v Sarajevu. Za dve nočitvi sva za sobo z zajtrkom odštela 112 KM. Sobe so sicer majhne in tudi kopalnica bi lahko bila večja, a ima hotel odlično lokacijo. Na voljo je brezplačno parkirišče in okusen zajtrk. Tudi osebje je zelo prijazno. Več o samem hotelu si lahko ogledate tukaj.
-
Dan (Konjic – Podgorica)
Naslednje jutro sva se odpravila naprej proti Konjicu, kjer sva imela rezerviran ogled Titovega bunkerja ARK DO. Bunker je možno obiskati brez predhodne prijave, vendar je enostavneje, da se za termin dogovorite kar preko elektronske pošte (info@visitkonjic.com), kamor z najavo tudi pošljete vse potrebne podatke. Bunker je namreč možno obiskati le organizirano z vodnikom. V turistični pisarni plačava še vstopnino (20,00 KM/osebo) in se zapeljeva do bunkerja, ki je kar nekaj kilometrov oddaljen iz mesta in tam počakava na ostale obiskovalce. Na dvorišču kompleksa je skladišče municije, nato pa smo se peljali še nekaj časa do dveh čisto navadnih hiš, kjer je bil vhod v bunker. Gradnja bunkerja se je odvijala v popolni tajnosti, za bunker so vedeli le štirje oficirji JLA. Gradili so ga 26 let ( 1953-1979) in zanj odšteli vrtoglavih 4,6 milijarde dolarjev, a bunker ni nikoli služil svojemu namenu.
Bunker se nahaja 280 m pod površjem, dolg je 220 m ter zgrajen v obliki črke U. Sestavljen je iz dvanajst oštevilčenih blokov. V bunkerju je prostora za 350 ljudi in ima več kot 100 spalnic. Zaloge v bunkerju bi zadoščale za 6 mesecev bivanja v popolni izolaciji. Celotna površina bunkerja je 6.854 m2. Za elektriko bi skrbeli agregati s pomočjo dveh 50 tonskih naftnih cistern. Bazen s pitno vodo drži 170 m3. V strogem centru bunkerja je bila tudi Titova rezidenca in prostori za Jovanko. Kot zanimivost je komunikacijsko opremo izdelala naša Iskra, pohištvo pa Javor Pivka. Vsa telekomunikacijska in druga oprema je bila najboljše kakovosti. Iz bunkerja navpično vodi 170 visok zasilni izhod, ki vodi na vrhu planine Zlatar.
Bunker je vsekakor vreden ogleda, vendar pa ti pusti grenak priokus o norih idejah takratnih voditeljev, ki jih je, ne glede na znesek porabljenega denarja, na prvem mestu skrbela le njihova varnost.
Po ogledu bunkerja sva zapustila mestece in se odpravila proti Črni gori. V smeri proti Mostarju sva se ob reki Neretvi ustavila za kosilo. Tam, kjer se v reko Neretvo izliva reka Drežnica, sva v popolnoma novo odprti restavraciji naročila pečeno postrv s krompirjevo solato. Restavracija ima tudi svojo ribarnico, tako da postrežena riba ne bi mogla biti bolj sveža. Bile so odlične in če se vozite iz Sarajeva proti Mostarju vam postanek tukaj toplo priporočava. Za porcijo sva odštela 12 KM.
Mejo s Črno goro sva prestopila pri Bileči, a vam ta mejni prehod zaradi slabše ceste odsvetujeva – bolje se je namreč peljati čez Trebinje. Pot sva nadaljevala proti Podgorici in se pred Nikšičem ustavila še nad jezerom Slano, ki ponuja čudovite poglede.
V Podgorici sva poiskala hotel Laguna, ki leži približno 100 m naprej od mostu in ob cesti po kateri se pripelješ iz Nikšiča. Hotel je bil odličen – prijazna lastnika in osebje, velike sobe, velika kopalnica, odličen zajtrk ter brezplačno parkirišče. V tamkajšnji restavraciji priporočava mučkalico – tako dobre nisva jedla še nikjer. Več ocen in fotograij o samem hotlu pa tukaj.
Kljub napornemu dnevu sva se zvečer odpravila peš še na bližnji hrib z novim komunikacijskim stolpom, ki je ponujal lep razgled na vso Podgorico.
-
Dan (Durmitor – samostan Ostrog)
Po planu naj bi v Podgorici prespala samo enkrat, vendar nama je bilo tukaj tako všeč, da sva se dogovorila še za eno noč in se po zajtrku odpeljala proti narodnemu parku Durmitor. Iz vasice Žabjak sva se zapeljala do Črnega jezera, nato pa še do znamenitega mostu čez reko Taro. Most se dviga 172 m visoko, dolg je 365 m in sestavljen iz petih arkad.
Narava v Črni gori naju je navdušila, sploh ker je sama po sebi še precej neturistična in prav zato tudi bolj očarljiva. Mislim, da se bova v Črno goro še vrnila. Med vračanjem iz NP Durmitor sva zavila še proti samostanu Ostrog iz 17. stoletja, a je bil ravno na tisto soboto praznik samostana, zaradi česar se je kar trlo obiskovalcev – romarjev. Na cerkvenih obredih dopoldne je bilo na majhnem prostoru pri samostanu par tisoč ljudi. Vladal je pravi kaos!
Dan sva zaključila v središču Podgorice, ki naju je zelo prijetno presenetila. Podgorica je namreč zelo simpatično mestece, čisto in precej urejeno. Stereotipi o Črnogorcih ne držijo preveč.
-
Dan (Skader – Tirana – Drač/Duress – Kruja)
Po zajtrku sva zapustila Podgorico in se odpeljala proti Albaniji. Na mejnem prehodu ob Skadarskem jezeru sva brez problemov in hitro prestopila mejo z Albanijo. Odpeljala sva se proti Skadru in se zapeljala v mesto. Vendar sva se odločila nadaljevati pot proti Tirani, saj se nama je zdel promet preveč kaotičen. Šele ko sva prispela v Tirano, sva videla kaj pomeni kaotičen promet, k čimer so pripomogle prireditve na glavnem trgu Skenderberg ter ogromno gradbišč ter obvozov in zaprtih cest. Najti parkirno mesto je bila prava misija nemogoče in se tako odločila, da nadaljujeva pot proti pristanišču Drač na morju (Durres). Parkirala sva pred muzejem, ob morju in se malo sprehodila naokoli. Mesto na prvi pogled izgleda precej urejeno in veliko se zida. Ker sva morala na stranišče, sva pristala v super modernem objektu s kavarnicami in lokalčki in zgledalo je obetavno – a le do odhoda na javno stranišče – ko človek ne ve ali bi si z roko zatiskal nos in zadrževala dih ali bi šel raje kar za vogal. Albanija nama je postregla s kulturnim šokom in tako sva se odločila, da se vrneva nazaj v Črno Goro, ki naju je povsem prevzela. Na poti sva se ustavila še v zgodovinskem mestece Kruja in si tam ogledala zgodovinski muzej. V mestu je bil rojen Skenderbeg, ki je popeljal Albance v boj proti Turkom. Muzej je lepo urejen in vreden obiska. Žal pa mestece Kruja, ki je bil nekoč simpatično, vedno bolj kvarijo visoke moderne stavbe, v katerih naj bi bili hoteli za turiste.
Bolj kot karkoli pa nama bo iz Albanije v spominu ostalo srečanje s policistom. Kmalu po prečkanju meje naju je namreč zaustavila prometna policija. Policist je zahteval dokumente in opozoril, da nimava prižganih luči. Imela sva sicer prižgane dnevne luči, ki se avtomatsko prižgejo pri zagonu motorja, a kot kaže to zanj ni bilo dovolj. Kot nama je razložil sam: » Albanija no avto «, kar je pomenilo, da v Albaniji avtomatika ne velja. Kar sam nama je prižgal kratke luči, saj v Albaniji velja le to. Kljub začetnemu pripetljaju pa je bil policaj izredno prijazen – tudi kazni ni napisal in je zgolj opozoril, da bi za to napako morala plačati 35 EUR. Sledil je še sloves, ki ga ne bova nikoli pozabila – mojega moža je prijel z obema rokama za glavo in mu na vrhu čela pritisnil poljub. Pripel ga je še z varnostnim pasom, naju lepo pozdravil in zaželel lepo potovanje.
Iz Albanije ne bova pozabila niti vožnje po avtocesti od meje do Tirane. Vsi so vozili po levem prehitevalnem pasu in kmalu sva tudi sama ugotovila zakaj. Vozni pas je bil namreč tako uničen in poln lukenj, da je bila vožnja na levem pasu enostavno bolj varna in udobna.
Nič manj »zanimiv« pa ni kaotičen promet zlasti v Tirani, kjer je izsiljevanje v krožnih otokih in neupoštevanje pravil nekaj povsem običajnega.
Tokrat sva mejo Albanija – Črna Gora prečkala na mejnemu prehodu Muriqan oz. Sukobin. Nameravala sva zaviti proti Ulcinju, a je bil zaradi del na cesti tam obvoz, zaradi katerega bi morala prevoziti kar nekaj dodatnih kilometrov. Tako sva se odločila, da tokrat Ulcinj izpustiva in nadaljujeva proti Baru, kjer sva v prijetnem apartmaju ob glavni cestni vpadnici in skoraj ob obali tudi prenočila. Ogledala sva si mesto, se sprehodila po promenadi ob obali in uživala ob sončnem zahodu. Samo mestece je naredilo na naju lep vtis.
-
Dan (Sv. Štefan – Kotor – Makarska – Omiš)
Naslednji dan sva se najprej ustavila v Sv. Štefanu. Znameniti otoček je sicer odprt samo za goste tamkajšnjega hotela. Želela sva obiskati NP Lovčen, Cetinje in se od tam spustiti v Kotor, a nama vreme nikakor ni bilo naklonjeno. Lovčen je bil v megli in črni oblaki so se spuščali vse nižje. Tako sva Lovčen pustila za drugič in se odpeljala direktno v Kotor. Sprehodila sva se po mestu, ki je bil kljub mesecu maju, ko še ni glavne sezone, poln turistov. Zelo lepo mestece in za mene nič manj zanimivo kot Dubrovnik. Po jadranski magistrali sva nadaljevala pot proti domu, ki pa je bil še daleč. S kratkimi postanki za kavico in malico sva nadaljevala do Makarske, kjer sva mislila prenočevati, a so bile tamkajšnje sobe oz. apartmaji, za to kar so ponujali, absolutno predragi. Nisva jim dala veselja, da bi naju oželi in se tako odpeljala naprej. Proti večeru sva prispela v Omiš , kjer sva ugodno dobila lep apartma ob glavni cesti in skoraj tik ob morju. Omiš naju je s svojo skalnato kuliso, ki se dviga nad mestecem in tamkajšnjim starim delom navdušil.
-
Dan (Počasi proti domu)
Naslednji dan sva nadaljevala pot po jadranski magistrali, ki jo lepo vzdržujejo in se je po njej voziti z užitkom. Ves čas sva puščala za seboj dež in slabo vreme. Proti večeru sva srečno prispela domov in se že na poti domov odločila, da morava Črno Goro čimprej spet obiskati ter raziskati še ostale predele te čudovite države.
Malce drugačno pot po Balkanu z avtom pa si lahko ogledate tudi tukaj.
Prejete podatke bomo uporabili le za namen povpraševanja. Brez vašega soglasja prejetih podatkov ne bomo hranili, obdelovali ali posredovali tretjim osebam.