Ravnokar sem se vrnila iz izleta v Istanbul, kamor sem končno peljala tudi Simona. Zakaj končno? Sama sem bila tokrat v Istanbulu že osmič, Simon še nikoli, zato je bilo prav, da mu razkažem eno mojih najljubših mest. V času najinega izleta in raziskovanja Istanbula sva se skoraj da na vsakem koraku srečevala z barantanjem, zato sem sklenila, da o tem napišem nekaj več in končno razkrijem mit takšnega pogajanja za ceno ter kako in za koliko se barantati sploh da.
Barantanje je del arabske kulture – Istanbul izlet
Ne le, da je barantanje obvezno na bazarjih Istanbula, barantanje je pravzaprav obvezen in nepogrešljiv del vsakega potovanja. Mislim, da ni nikogar med popotniki, ki se vsaj enkrat ne bi srečal z barantanjem in seveda tistim nadležnim vprašanjem – za koliko lahko sploh spustim ceno? Tudi jaz sem se pogostokrat to spraševala in nekako ti ljudje povedo, da če ceno spustiš za 35-40% , si že skoraj da mojster v barantanju. Barantanje in cena naj bi bila odvisna še od dneva, ure in od tega, koliko je prodajalec tistega dne že prodal, kako dobro je to prodal in ali ste njegov prvi kupec, saj potem prinašate srečo za vse nadaljne kupce in nakupe tistega dne.
Na ulicah bazarja je barantanje obvezno – Istanbul izlet
Vse to seveda do neke mere drži, a nikar prehitro do zaključka…. Ko sem se pred leti učila arabščine, mi je moj učitelj, ki je po narodnosti Iračan, na moje vprašanje povsem preprosto razložil, da lahko ceno spustiš toliko, kolikor si boš za barantanje vzel časa. Povedal mi je anekdoto iz svojega življenja, ko je v trgovinici s fiksnimi cenami zagledal vodno pipi / šišo in se v trenutku zaljubil vanjo. Bila je ročno izdelana in umetniško okrašena, njena cena pa okoli 300€, kar je bilo absolutno preveč za njegov žep. Začel je s pogajanjem oz. barantanjem. V trgovino je hodil vsak dan, cel teden in s trgovcem preživljal dnevno več ur ob čaju in klepetu in med tem ni niti enkrat več omenil cene. Na koncu je vodno pipo vzel domov za manj kot 30€.
Barvita tržnica in barantanje – Istanbul izlet
Barantanje je zlasti v arabskih državah del kulture in pravzaprav nuja, saj si s tem trgovci, medtem ko s kupci tekmujejo za ceno, na nek način krajšajo čas in se zabavajo. In več časa, kot si zanje vzamete, nižje boste lahko šli s ceno. Seveda pa nikar ne pozabite na prijaznost ob barantanju – s tem lahko dosežete še veliko več in morda celo dobite kakšnega novega prijatelja.
p.s. glede na komentar na FBju, dodajam tukaj še nekaj dodatnih “pojasnil” pri barantanju na potovanjih.
V razvijajočem se svetu je sicer barantanja vedno manj – sploh tam kjer je gora turistov, ampak če se pa znajdeš nekje tam, kjer ni še turistično, pa vsaj pri arabcih, poleg tega, da kaj kupiš, dobiš še en kup stvari brezplačno, s čimer ti povedo in pokažejo, da si jim všeč in ti izrekajo dobrodošlico… pa če klepetaš z njimi in si prijazen res zelo, zelo pod ceno prideš. Jaz se spomnim potovanja po Siriji, ko sem prišla domov z večjo količino daril, kot sem sploh kupovala tam. Nekdo mi je celo svojo zapestno uro dal iz roke in rekel, za spomin 🙂 Sredi Turčije sem dobila (brez da bi karkoli sploh kupila) srebrno verižico in celo preprogo (kilim)…in ko najprej nisem hotela sprejeti, so me tako napadli, da sem se že za svojo varnost bala 😉
Je pa res, da naj bi prvi kupec imel kao boljšo ceno, saj v primeru nakupa, bo to dober dan za trgovca, ampak tudi s tem je tako, da je vraževerja vedno manj v “razvitih oz. razvijajočih” kulturah.
Tisti napis “fix price” pa velikokrat za “ta prave” tudi ne velja, tako da je v vsakem primeru vredno malce povprašat, sploh, če kupiš kaj več stvari…če ne drugega, dajo nekaj količinskega popusta 😀
P.S. Je pa res tudi to, da če v arabskem svetu potuje ženska sama, da to dela čudeže pri ceni in darilih… v primeru, da potuje skupaj z moškim, je to zelo, zelo drugače…
Mi (predvidljivosti vajeni zahodnjaki) bi radi videli recepte, pravila, radi bi formulo – za koliko zbiti, kdaj, kako itd. Finta barantanja (ter nasplošno življenja v tretjem svetu) pa je ravno ta neukrotljiva kaotičnost – vsak trenutek je unikaten in poln samosvojih možnosti in priložnosti, ki se morda (verjetno, gotovo?) ne bodo nikoli več ponovile.
Edino pravilo je to, da ni pravil. 🙂
In prav je tako… oz. mogoče edino pravilo je, da slediš toku in se enostavno predaš nepredvidljivemu in v tem uživaš 🙂
Zdravo Nina, zanima me kje si se učila arabščine, tudi sama se že nekaj časa želim začeti učiti in me zanima kje je to v Sloveniji možno. Hvala 🙂
Živjo Polona,
arabščino ima že kar nekaj jezikovnih šol – jaz sem sicer hodila k enemu Iračanu, ki že precej let živi v Sloveniji… Če želiš mi piši na e-mail in ti dam kontakt.