Begunci iz Sirije – ljudje, ne številke!

Vsak dan, čisto vsak dan so mediji polni zgodb beguncev iz bližnjega vzhoda. Pravijo, da jih je največ iz Sirije – dežele slaščic, kot smo jo popotniki radi imenovali. Če smo imeli srečo, smo Sirijo uspeli tudi sami spoznati in se prepričati na lastne oči, kakšna je ta dežela, iz katere vsakodnevno prihajajo vedno slabše novice… in predvsem, kakšni so tamkajšnji ljudje, ki jih danes nihče noče.

Ni važno kje…doma, na ulici, sredi puščave…vedno je bil čas za druženje

Ne maram govoriti o politiki, pravzaprav me ta sploh ne zanima. Ta prispevek na blogu ne bo poln podatkov, dejstev, ugibanj… To bo prispevek o Siriji in tamkajšnjih ljudeh…njihovih zgodbah, o njihovih življenjih, ki so jih živeli pred prvimi nemiri, prvimi demonstracijami, prvimi bombami…

Dežela slaščic se je spremenila v deželo vojnih grozot

Pet let je že od mojega potovanja v Sirijo. Tja sem pravzaprav potovala tik pred prvimi spopadi. Nikoli si nisem znala predstavljati, da se skoraj čez noč iz te čudovite dežele, kjer so živeli najbolj srčni ljudje, kar sem jih na svojih poteh sploh uspela spoznati, lahko zgodi kaj takšnega.

Že prvi dan potovanja po Siriji, sem se srečala z gostoljubnostjo domačinov

Nebrušen diamant sem poimenovala Sirijo, saj se je kljub izrednemu zgodovinskemu in kulturnemu bogastvu turizem tam šele začel dobro prebujati. Sirija ni bila dežela, ki bi se velikokrat znašla na popotniških zemljevidih in prav zato je bila še za odtenek lepša. Spomeniki pod Unesco zaščito niso bili izjema, le-teh je bilo namreč kar nekaj po celi državi… Sedaj je v Siriji le še kup ruševin … grozot … krikov … žalostnih obrazov in ogromno solz…

Nekoč mogočni antični ostanki v Palmiri so danes porušeni

Kljub vidnemu kulturno-zgodovinskemu bogastvu, ki se je bohotilo v Siriji, pa se mi je potovanje po tej deželi pravzaprav zapisalo v srce zaradi tamkajšnjih ljudi. Ja, prav tistih, ki se jih vsi bojijo, ker so po veroizpovedi muslimani… za mnoge divjaki, neizobraženci, umazanci, kriminalci…

Povabilo na čaj ni bilo nič nenavadnega

Kako grozna bitja smo lahko ljudje – res nam ni enakih pod zvezdami… Ste Sirijce kdaj sploh spoznali? Ste jim segli v roke, ste z njimi srebali vroč čaj in z njimi kramljali? Jaz sem in morda je vsaka novica o novem beguncu tako srce parajoča prav zaradi tega… Nekoč so se njihove oči pred mano svetile zaradi iskric v očeh…danes se svetijo zaradi premnogih solz, ki jih je ustvarilo trpljenje.

Namesto otroškega smeha, ulice prekriva jok

Kdo so pravzaprav vsi ti ljudje? Nič drugačni niso kot mi… In daleč od tega, da bi bili podivjana drhal, za katere jih nekateri (premnogi) imajo. Sicer pa vas vprašam, kakšni bi bili vi, če že več dni ne bi jedli, se konkretno naspali… izgubili vse, kar ste celo življenje ustvarjali… za seboj pustili družino, prijatelje, če jih niso pred vami pokosili metki…in bi se na pot podali zgolj s plastično vrečko, v katerem je celo vaše življenje!

Tržnica v Aleppu je veljala za najlepšo na bližnjem vzhodu – sedaj je popolnoma uničena

Kdo smo, da sodimo… Smo mar že pozabili, da smo se za kratek hip tudi mi znašli v vojni… Na srečo nas je le-ta zgolj oplazila in verjetno si res ne znamo predstavljati, kakšne grozote bi nas lahko doletele, pa čeprav smo jih po TV ekranih dnevno spremljali iz nekoč skupne države. Upam, da takšnih grozot tudi nikoli ne bomo spoznali…

Vsako srečanje je bilo priložnost za kramljanje

Verjemite, nihče si ne želi zapustiti svojega doma…svojega življenje…ne na tak način… ne jaz, ne vi, ne ljudje, ki jim pravimo begunci… Brez imen, zgolj številke, nadloga, za katere moramo poskrbeti… A vendar se najdejo dobri ljudje tudi med nami, tisti, ki vedo, da so to LJUDJE.

Smeh, petje in ples… ga Sirijci sploh še poznajo?

Nikoli ne bom pozabila njihovih zgodb, njihovih nasmehov, iskrivih oči, topline in gostoljubja… Nikoli se nisem znašla pred njimi v brezupni situaciji, a so me kljub temu, da pomoči sploh nisem bila potrebna, sprejeli z odprtimi rokami, mi ponudili prenočišče, hrano, varnost, prijateljstvo… Zato, ker takšni pač so… ljudje…ljudje s srcem na pravem mestu… Ljudje, ki so sanjali veliko, tako kot mi, a so jim sanje čez noč vzeli in jih porušili nanje… Le upamo lahko, da njihove stiske nikoli ne bomo spoznali na svoji koži… nihče jo ne bi smel…

Prijateljstvo ne pozna meja

Še nekaj več razmišljanja in zgodb iz predvojnega časa iz potovanja po Siriji, lahko slišite v oddaji Nočni obisk, ki sva jo z radijskim voditeljem Petrom Močnikom posnela v decembru 2012, ko si nisva niti mogla predstavljati, kakšne razsežnosti bo vojna v Siriji doživela. KLIK