Dopisovanje je lahko potovanje

Ste si tudi vi kdaj dopisovali in nestrpno čakali na poštarja, ki bi vam prinesel pismo iz drugega konca sveta? Je bilo dopisovanje zgolj otroška dogodivščina in ste s »penfrendi« kasneje izgubili stik? Ali pa ste morda eden od nas, ki smo se po dolgoletnem pisanju z njimi srečali tudi v živo…

Moje prvo pismo je bilo napisano pri desetih letih, ko smo na šolski urnik dobili angleščino. Vse kar sem znala je bilo vprašanje, “kako si” in “kako ti je ime”, zato je pisanje vedno potekalo s pomočjo moje mame .(hvala!)

Seveda pa je z leti moje znanje angleščine postalo boljše in pisanje pisem se je spremenilo v samostojno delo. Še danes se spomnim, kakšna neučakanost me je vedno dajala ob oddaji pisma in kakšno navdušenje, ko sem v poštnem nabiralniku zagledala novega.

Uf, kako se je sedaj vse to spremenilo…nič več ni pisem, nič več čakanja, in nič veš šušljanja papirja ob odpiranju ovojnice, v katerem se je kdaj znašla tudi kakšna fotografija, razglednica, bonbonček, prijateljska zapestnica…. To so res bili posebni časi, ki jih naši otroci žal verjetno sploh ne bodo več poznali…

Ne bodo pa spoznali niti občutka, kako je, ko osebo, ki si jo poznal dolga leta le preko pisem, enkrat tudi spoznaš v živo in nikoli ne bodo vedeli, kako lahko prav ta oseba postane eden tvojih največjih zaupnikov in eden tvojih najboljših prijateljev.

Hvala za vsa vaša pisma, vse besede in vse skrivnosti, ki jih je mnogokrat lahko prenesel le papir….