Zadnja leta se dogaja, da sva s Simonom vsako leto vsaj enkrat v Nemčiji, letos pa se je prvič tu znašel tudi Ren. Delamo namreč enotedenski roadtrip po Bavarski, ki je z razliko od prejšnjih let povsem družinsko obarvan.
Morda je res, da Ren pri svojih sedmih mesecih in pol, ne bo ravno vedel kje in zakaj se ustavljamo, a če ne drugega, je že tisti občutek, da prirediš program potovanja najmlajšemu udeležencu boljši, kot pa da bi gledal samo nase. Sicer pa – nama to tudi paše.
Na poti smo že tretji dan, a glede na vreme, bi človek mislil, da smo tukaj že vsaj nekaj mesecev. Prvi dan nas je na jezeru Chimsee pričakal mraz in dež, naslednje jutro smo se prebudili v sončno, a sveže jutro, danes pa se že kuhamo v vročinskem valu.
Če nam je prvi dan za uživanje ob Chimsee-ju ponagajalo vreme in smo si zato le na hitro ogledali Fraueninsel, smo včerajšnji dan izkoristili za ogled barvitega mesteca Wasserburg, obisk dežele pravljic (Märchenwald) ter samostana Schäftlarn. Danes pa smo se napotili in ustavili že v Augsburgu, na katerega me vežejo prav posebni spomini – v srednji šoli sem tukaj pri mamini teti med poletnimi počitnicami preživela cel mesec. Po res dolgem času se je bilo prav lepo spet vrniti v kraj, ki mi je že takrat sedel v srce. Tako sem danes postala vodička Simonu in Renu. Ogledali smo si tamkajšnji živalski vrt, opazovali kajakaše na brzicah pri Eiskanalu in na hitro obiskali tudi teto, kjer so nas na mizi pričakale znamenite bavarske bele klobase in preste.
Predno je bilo čas za Renovo spanje pa smo se na večerji vstavili še pri pivnici Riegele, ki obratuje že vse od leta 1386 in tako dan s Simonom zaključila z vrčkom lokalnega piva na tamkajšnjem Biergartnu, medtem ko se je Ren mastil s svojo žemljico.
Prejete podatke bomo uporabili le za namen povpraševanja. Brez vašega soglasja prejetih podatkov ne bomo hranili, obdelovali ali posredovali tretjim osebam.