Egipt - trenutne razmere v času pandemije Covid-19 (poročilo Slovencev)

Trenutne razmere v Egiptu v času pandemije z novim koronavirusom COVID-19, kot jih vidita Slovenca Vesna in Tone, ki sta se zaradi pandemije s svojo barko znašla v eni izmed tamkajšnjih marin.

Egipt v času pandemije COVID-19

V Egiptu se trenutno nahajata Vesna in Tone, ki s svojo jadrnico Malo jadrata po svetu in sta se »zataknila« sredi Sueškega prekopa v Ismaliji. S poti se redno javljata na svojem blogu www.sailmala.com, sama pa imam tudi to srečo, da o njunih dogodivščinah lahko sem in tja poslušam kar v živo ob kavici.

  • Koliko časa že živita na barki in zakaj sta se odločila za to potezo?

Na barki živiva od leta 2011, ko so bili nekako izpolnjeni pogoji, da sva lahko zapustila Slovenijo in odjadrala v svet. Že tudi prej sva veliko potovala in sva bila z doma okoli dva meseca vsako leto. Leta 2008 sva bila na barki sedem mesecev in testirala pogoje, pod katerimi sva lahko odšla v svet. Test je bil uspešen in, kot rečeno, leta 2011 so bili dani vsi pogoji, da sva lahko izplula. Želiva spoznavati nove dežele, nove ljudi. To je najino gibalo. Do sedaj sva potovala že v okoli 150 držav, od tega preko 100 z barko. Upam, da bova lahko potovala po svetu tudi v prihodnje.

  • S čim se ukvarjata?

Oba sva aktivno zaposlena. Vesna je računovodja, Tone je programer. Imava majhno samostojno dejavnost, ki jo pod določenimi pogoji lahko opravljava od kjer koli na svetu. Te »določene pogoje« sva si sama ustvarila v nekaj letih, po testnem potovanju in pred odhodom na pot okoli sveta. Edini pogoj tako je, da imava dober dostop do interneta. Kadar sva v bližini naselbin, si ga zagotavljava preko mobilnih operaterjev, ko pa tega signala ne moreva loviti, pa preko satelitske povezave. Slednja je ekstremno draga in se je poskušava ogibati, kolikor je le mogoče.

  • Kakšne so razmere trenutno pri vas v Egiptu? Se kaj izboljšuje stanje in zmanjšujejo ukrepi?

Razmere so podobne, kot drugod po svetu. Gibanje je omejeno, druženje prepovedano in mi, kot tujci, smo še posebej na udaru, saj je nekako splošno privzeto mnenje, da če nas ne bi bilo, ne bi bilo epidemije. Ukrepi se bodo predvidoma zmanjšali, ko bo konec postnega meseca, ramadana. To bo pa šele 23. maja. Imela sva srečo, da sva izplula nekaj dni pred uvedbo ukrepov in sva potem lahko nemoteno plula 40 dni, kar drugim ni bilo več dopuščeno. Pred tem sva pa prepotovala z avtom dolino reke Nil v lastni režiji, kar tukaj ni običajno. Sedaj sva že nekaj dni sredi Sueškega prekopa, v Ismailiji. Čakava, da se sprostijo meje v Sredozemlju, da bova lahko kam vplula. Iz Egipta sicer lahko izplujeva kadarkoli, ne moreva pa potem nikamor več vpluti. Razen v Slovenijo, seveda. Tja pa trenutno še ne želiva.

  •  Kako to doživljajo domačini – jih je strah, so nestrpni v čakanju ali se striktno držijo navodil?

Ljudje to doživljajo tako, kot povsod. Nekateri so prestrašeni, drugi so jezni nad ukrepi. Se pa počasi vidi, da imajo vsi po vrsti policijskega režima počasi dovolj in bi radi zaživeli normalno življenje. To se kaže predvsem v tem, da nihče resno ne jemlje navodil in se jih držijo samo takrat, ko so v to prisiljeni. Razumljivo, v Egiptu je bilo do sedaj le 0,0004% smrtnih žrtev (v Sloveniji, za primerjavo, jih je bilo 0,005%) in nihče nikogar ne pozna, ki bi za to virozo zbolel.

  • Mislita, da bodo domačini tuje goste sprejeli z navdušenjem ali z zadržanostjo? Preden je bila razglašena pandemija, so nekateri popotniki iz določenih držav že poročali o strahu do njih s strani domačinov – niso jim pustili spanja v hotelih, odklanjali prevoz z avtobusi itd.

V nobeni deželi turistov nimajo najraje. Osladno prilizovanje ne šteje! Izjema so le dežele, kjer turizma ni in so ljudje veseli, da srečajo tujce. Midva sva to doživela obsežno le na Pacifiku. V manj razvitih ekonomijah je turizem pomembna gospodarska panoga in zato pač stisnejo zobe in nas nekako prenašajo. Dokler jim prinašamo denar, smo zaželeni, sicer nas ne bi gledali z veseljem. V danih razmerah pa nas enačijo s težavami, ki so jih doletele in povsem razumljivo je, da smo jih kot taki odveč. Če pa še denarja ni od turizma zaradi blokiranih letov, potem pa sploh.

  • Kaj bo prva stvar, ki jo bosta naredila po koncu pandemije in strogih ukrepov?

Šla na dobro večerjo v dobro gostilno. In se usedla v domačinski barček ter klepetala z domačini. Kolikor bodo oni to še vedno hoteli.

  • Kaj svetujeta ljudem, ki se spogledujejo s podobnim življenjskim stilom in jih zanima jadranje po svetu in življenje na barki?

Zavedati se morajo, da je v tropskih širinah, kjer se pluje več ali manj po pasatnih vetrovih, tehnika jadranja manjši del priprav. Bistveno bolj pomembna je psihološka priprava. Če so v paru, je nujno potrebno, da se v času priprav s partnerjem »samoizolirajo« za daljše obdobje (nekaj mesecev) in preverijo ali bodo tako dolgo sploh zdržali en z drugim. Sicer je preveč nevarno, da se bodo med potjo razšli. Ne bi bili prvi in niti ne zadnji. Drugo, prav tako pomembno pa je, da imajo zaupanje v sebe in morebitne sopotnike. Na oceanu je človek sam in kar koli se zgodi, vse mora urediti sam. To vključuje tako popravila barke med plovbo, kot samozdravljenje. Ni potrebno, da je vrhunski strokovnjak na teh področjih, nujno pa mora imeti zaupanje, da bo vse lahko uredil sam (oz. s tistimi, s katerimi pluje). Denar je od vseh glavnih zadev najmanj pomemben. Življenje na barki sredi morja je precej cenejše, kot življenje v Sloveniji.