Gambija v času pandemije covid-19

Trenutne razmere v afriški državi Gambija v času pandemije z novim koronavirusom COVID-19, kot jih vidi Slovenka Urša, ki tam živi.

Na Uršo sem naletela zaradi njenega dobrodelnega projekta Za otroke sveta in še vedno rada sledim njeni želji, moči in motiviranosti pri delu z revnimi otroci v Gambiji. Pod streho je spravila številne projekte in s tem izboljšala življenja mnogim gambijskim posameznikom, kot tudi družin. Če bi tudi vi radi pomagali, bo Urša vesela prostovoljcev – več informacij o tovrstnem delu najdete na www.potujkotprostovoljec.si.

Gambija v času pandemije COVID-19

  • Koliko časa že živiš v Gambiji in zakaj si se tja preselila?

Z Gambijo sem povezana od leta 2011. Od takrat se selim med Slovenijo in Gambijo, saj nekako čutim, da je povsod moj dom. Od kar imam otroke, pa je ta povezanost med dvema celinama še bolj prišla do izraza. Obstaja ogromno razlogov zakaj je Gambija postala moj drugi dom, najpomembnejši med njimi pa so partner, majhnost države in nasmejani ljudje. Državo imenujejo tudi The Smiling Coast of Africa (dežela nasmejanih ljudi ali nasmejana obala Afrike), kar tudi v resnici je. Tukaj se počutim zelo varno, saj v državi razen kakšnih majhnih občasnih izgredov, vlada mir. Država na majhnem področju ponuja ogromno od prelepih plaž, do zanimive kulture, običajev, živalskega sveta, barvitih vasic, dobre hrane, glasbe, itd.

  • S čim se v Gambiji ukvarjaš?

Ukvarjam se z različnimi stvari, saj Gambija spada med finančno revnejše države in dopušča ogromno prostora za ustvarjanje ter uvajanje novih projektov. Delujem na področju humanitarnih projektov – trenutno potekajo trije: pomoč otrokom pri izobraževanju, prostovoljno delo in študijski obiski na področju izobraževanja in medicine ter gradnja karierno-izobraževalnega centra. Možu pomagam tudi v podjetju, ki se ukvarja s promocijo Gambije, kot destinacije, vseh podjetij povezanih s turizmom in vseh drugih povezanih z lokalnim življenjem. Ogromno mojega časa pa seveda posvečam svojima dvema hčerkama,.

  • Kakšne so razmere trenutno pri vas? Se kaj izboljšuje stanje in zmanjšujejo ukrepi?

Do sedaj je bilo zabeleženih 10 primerov (1 smrtna žrtev). Ukrepi se zmanjšujejo vendar so izobraževalne ustanove in vsa podjetja povezana s turizmom še vedno zaprta v to spadajo vse nastanitvene kapacitete, restavracije in bari, rokodelske tržnice, itd.

Večina lokalnega prebivalstva živi “iz rok v usta”, kar pomeni, da to kar zaslužijo, porabijo še isti dan. Če ne delajo, nimajo kaj jesti. Posledično se ogromno domačinov ne drži navodil. Največja tržnica v Serrekundi se nikoli ni zaprla. Policija je poskušala ljudi poslati v domove vendar so se ljudje uprli. Pravijo, da če bodo doma, morda ne bodo umrli zaradi virusa ampak od lakote. Mnogi niso imeli izbire in so ostali brez služb, predvsem turistični delavci, taxisti, rokodelci, vodiči, itd. Država do sedaj ni ponudila finančne pomoči za svoje državljane. V teh težkih časih večina samo moli za boljše čase. To je edina stvar, ki jim daje upanje, da bo kmalu življenje spet »normalno«.

  • Kakšne so napovedi za tamkajšnji turizem in turistično sezono? Se pričakuje znižanje ali zvišanje cen? Manj ponudbe in s tem konkurence zaradi propada kakšnih ponudnikov?

Turistična sezona traja od oktobra do aprila. Letošnja je dobila 3 udarce. Najprej napovedani protesti v decembru zaradi predsedovanja, nato bankrot Tomas Cook-a, preko katerega je v Gambijo prihajalo ogromno britanskih turistov ter nazadnje virus, ki je že tako slabo sezono končal veliko prekmalu.
Sedaj vse upe polagajo na oktober. Pričakuje se znižanje cen, saj za začetek. Vse pa je odvisno od letalskih prevoznikov. Če bodo cene letalskih kart ostale »normalne«, potem bo lažje za vse ponudnike. Propad ponudnikov ne pričakujemo v velikem številu, saj je ogromno tujcev povezanih s turističnimi podjetji in le ti imajo dodatne prihodke iz svoje lastne države ali prihranke.

  • Misliš, da bodo domačini tuje goste sprejeli z navdušenjem ali z zadržanostjo? Preden je bila razglašena pandemija, so nekateri popotniki iz določenih držav že poročali o strahu do njih s strani domačinov – niso jim pustili spanja v hotelih, odklanjali prevoz z avtobusi itd.

Ko je pandemija dosegla vrh, so ljudje pozivali predsednika k zaprtju meja, ki je to storil. Bilo je le nekaj izjem, ko so posamezniki verbalno napadli priseljence (Angleže), v smislu, pojdite nazaj v svojo državo, ne okužite nas. Prvi primer so namreč zabeležili po prihodu prebivalke iz Anglije, ki pa je sicer Gambijka.

Jaz mislim, da bodo v Gambij, ko se situacija pomiri, veseli prihoda gostov, razen izjem, ki pač živijo v prepričanju, da je to »bolezen Evrope«. V Gambiji nismo zaznali nobenega odklanjanja storitev. Prej obratno, ljudje so ponujali gostom, ki se niso mogli takoj vrniti v svoje države svoje nastanitvene kapacitete brezplačno ali za simbolično ceno.

  • Kaj bo prva stvar, ki jo boš naredila po koncu pandemije in strogih ukrepov?

Do sredine maja pričakujemo zmanjšanje ukrepov in prva stvar, ki jo bom naredila po koncu pandemije in strogih ukrepov, je obisk našega vrtca in nadaljevanje gradnje centra. Veselim se tudi prostovoljcev, ki so se prijavili na 7. mednarodni poletni tabor, ki ga vsako leto organiziramo brezplačno za otroke iz vasi.

  • Kaj priporočaš, da mora vsak popotnik narediti / doživeti / obiskati, ki pride v Gambijo?

Glede na to, da smo aktivno vključeni v raziskovanje Gambije že precej let, bi iz izkušenj rekla, da so gostje najbolj uživali med obiskovanjem in doživljanjem lokalnega življenja ter vsega kar je povezano s tem. Kuhanje z domačinkami, nabiranje ostrig, barantanje na tržnicah, bobnarske delavnice, udeležba »afriške maše«, kjer pojejo in slavijo Boga na popolno drugačen način, kot smo ga vajenih v katoliških cerkvah, vožnja po reki z lokalnim čolnom in iskanje živali v naravi, plezanje po palmi in okušanje palmovega vina (jungle juice), sprejetje vabila na lokalno poroko ali »naming ceremony«, ogled wrestling tekmovanja, sodelovanje pri tradicionalnem barvanju oblačil (tie & dye tehnika), izdelava afriškega oblačila pri lokalnem krojaču, obisk lončarja, udeležba lokalnih festivalov, raziskovanje suženjskih poti in še in še.