
Bukarešta – glavno mesto Romunije je za naju in najino potovanje po Romuniji predstavljalo zgolj kratek postanek. Bo že držalo, da je razlog verjetno v tem, da nekako nisva največja ljubitelja ogromnih mest, a tudi najin hiter pogled na Bukarešto, nama ni dal nikakršnih večjih razlogov, da se tam zadržujeva dlje časa.
V Bukarešto prispeva po raziskovanju divjih Karpatov pozno popoldne, zato sva sklenila, da tukaj eno noč prenočiva. Izbrala sva hotel Ambience, ki je imel svoje parkirišče. Cenovno naju je zato soba prišla nekoliko več in tudi lokacija je bila štiri kilometre oddaljena iz starega dela mesta, a ko potuješ z avtom, je pač potrebno sklepati nekaj kompromisov.
Nenazadnje pa sva si oba želela videti najslavnejšo zgradbo Bukarešte podnevi in ponoči. Za tiste, ki ne veste, se Bukarešta lahko pohvali z drugo največjo administrativno zgradbo na svetu, takoj za pentagonom. Ta zgradba ni nič drugega kot parlamentarna palača oziroma parlament.
Palačaoz. parlament je res ogromen! Le-ta meri 270 x 240 metrov in ima 12 nadstropij ter še štiri dodatna pod zemljo,vključno z nuklearnim bunkerjem. Parlament ima skupno 1100 sob, od katerih jih polovica še dandanes ni v uporabi in popolnoma samevajo. Notranjost se bohoti v marmorju in zlatih lističih. Pravega bogastva jim ni uspelo doseči le z lestenci – od načrtovanih 11.000, jih je v parlamentarni palači “zgolj” 4500.
Parlament si je mogoče ogledati tudi od znotraj, a žal nama to ni uspelo. Po vsej naravi in majhnih mest, sva si nekako čimprej želela pobegniti iz Bukarešte, ki ima toliko prebivalcev, kot naša cela Slovenija. S težkim srcem sicer moram priznati, da mi je za to odločitev danes kar malce žal. No ja, pa naslednjič…
Predno sva obiskala Bukarešto, sva slišala, da tu največji problem predstavljajo potepuški psi. Midva sva videla le enega, pa čeprav sva po mestu prehodila skoraj 10 kilometrov. Sedaj ne vem ali so se nama skrivali ali pa so jih na nek način uspeli pregnati iz mesta.
Prav tako hoja zvečer ni bila prav nič nevarna – pravzaprav na vseh trgih, parkih in ulicah dežurajo varnostniki, ki kot kaže dobro skrbijo za brezskrbno gibanje po mestu.
Stvar, ki naju je brez dvoma najbolj razočarala je bila ta, da Bukarešta nima tistega tipičnega centra – središča mesta, kjer bi se okoli enega trga stiskale stare zgradbe, za vrvež pa bi poskrbeli številčni lokali. Vse je tako zelo razpotegnjeno, da je za naju Bukarešta izgubila tisti čar, kot so ga na naju naredila druga, manjša romunska mesta. Tako sva bila kar vesela, da sva se že po zajtrku podala naprej – navsezadnje je na naju čakalo Črno morje.
Stroški:
Hotel Ambience: 45 EUR/noč (v ceno vključen zajtrk, brezplačni WI-FI in parkirišče)
Taxi: 1,39 LEI (0,32€)/km
Kebab v središču mesta: 14 LEI (3,20€)/veliki, 8 LEI (1,82€)/mali
Koordinate:
Ogromno brezplačno parkirišče je na voljo povsem pred parlamentom (S44°25.643′ /V026°05.498′)
Zakaj Bukarešta nima starega centra? Kriv je Ceausescu, ki ga je po potresu leta 1977 dal zrušiti in tam narediti “svojo palačo”. Ta del mesta naj bi utrpel najmanj škode ob tistem hudem potresu, torej je bil najbolj varen za njegovo palačo. Jaz sem bila službeno v Bukarešti leta 2001 in takrat so nas peljali na ogled palače – še nikoli nisem odšla z obiska kulturne ali kakršnekoli dediščine s tako slabimi in mešanimi občutki – vse naj, naj… kvadrati kilometri ročno narejenih tepihov, lestenci s tisoči žarnic, stebri iz najbolj eksotičnega rožnategi marmorja, specialno prezračevanje, ker je imel Ceausescu težave z astmo…. Na eni strani takšno bogastvo, na drugi strani pa je bilo tedaj izredno revno prebivalstvo…
Info iz Wikipedije:
“After the earthquake of 4 March 1977, communist dictator Nicolae Ceaușescu found a pretext to demolish Bucharest old architecture. He wanted a civic center more in line with the country political stance, started a reconstruction plan of Bucharest based on socialist realism.”
Denis, hvala za te dodatne informacije. Ja, saj mislim, da je to kar pogost pojav (žal) – tam kjer je toliko revnega prebivalstva se eni res bohotijo v bogatsvu… Midva si taklrat nisva ogledala notranjosti. Verjamem, da je po eni strani navdušujoča, po drugi pa žalostna… Srečno, Nina