V ŽIVO: Svaneti – kjer so stolpi doma

Po več kot 3500 prevoženih kilometrih smo končno tukaj, v Gruziji. Težko verjamem, a uresničila se je dolgoletna želja. S Simonom sva že nekaj let govorila, kako super bi bilo v Gruzijo oditi kar z avtom. In evo, tukaj smo… 

Prečkanje meje je bilo precej zamudno, saj nam je vzelo 2,5 ure. Na meji pa zaradi gradnje nove zgradbe na turški strani, totalen kaos. A to je sedaj le še bled spomin, saj se je raziskovanje povsem nepoznane dežele začelo.

Vsak dan sproti bova s Simonom določila plan, a najprej je bil potreben en dan relaksacije ob Črnem morju. Sploh po tem, ko smo takoj čez mejo zavili v notranjost, da bi odšli čez nek prelaz, ki je bil zaprt. Ni nam preostalo drugega kot najti prostor za spanje, ki nam ga je odstopila na svojem vrtu kar Gruzijska družina in nato zjutraj jajčkanje po isti poti nazaj. Po vseh mukotrpnih kilometrih je bil dan ob morju obvezen! Prav nič drugega nismo počeli, kot lenarili in po dobrih 3000 kilometrih je to še kako pasalo.

Pot smo nadaljevali proti kraju Mestia in tja tudi uspešno prispeli. Zasidrali smo se v kampu SvanLand nedaleč stran od središča mesta (cca kilometer stran).

Čeprav je Mestia znana predvsem zaradi pohodništva, kolesarjenja in plezanja, mi nekih konkretnih tur ne bomo delali. Zaenkrat je plan tak, da prenočimo tu dva dni, malo pogledamo naokoli in nato nadaljujemo pot naprej. Brez hitenja in nekih norih avanturističnih podvigov.

Mestece je precej simpatično in kaotično urejeno. Središče sicer z nekaj zgradbami daje precej urejeno podobo, medtem ko stranske ulice govorijo povsem drugo, pristno vaško, zgodbo.

Vse skupaj pa začinijo s svojo zgodovinsko pomembnostjo obrambni stolpi, ki so značilni za Svaneti regijo. Večina jih datira med 9. in 12. stoletjem. Bili so nekakšni domovi za vojščake in njihove družine, ki so branili visokogorske prelaze in vstop v njihovo Svan regijo. Stolp je vseboval še manjše dvorišče za obzidjem. Vanje so shranjevali tudi dragocenosti ter živino – bili so nekakšno obzidje v malem. Nekateri so še dandanes v uporabi kot stanovanjske hiše. V vasi Chazhashi jih še vedno najdemo več kot 200. Dobrih deset let nazaj pa so se znašli tudi na UNESCO seznamu.

Trenutno se v kampu temni in medtem ko pogledujemo na vrhove okoli nas, imam občutek, da bomo tukaj neizmerno uživali in da se je odkrivanje prave in lepe Gruzije s prihodom v Svaneti pravzaprav šele dobro začelo.