Halkidiki z avtodomom – čez Bolgarijo in Turčijo

Za prvomajske praznike smo odpotovali na Halkidiki z avtodomom. Ker pa nam je uspelo dobiti dva tedna dopusta, smo se hitro odločili, da naredimo ovinek do Halkidikija in se do tja podamo kar čez Bolgarijo in delček Turčije.

Bolgarijo sem sama obiskala enkrat zaradi vzpona na Musalo, najvišji vrh Balkana, Turčija pa je že od srednje šole naprej ena mojih najljubših držav in po nekaj letih pavze, jo resnično že tako pogrešam, da je bilo potrebno vračunati vsaj dan ali dva dolg postanek še tam.

Program naše poti do Halkidikija čez Bolgarijo in Turčijo

Dan 1 – Slovenija – Velika Plana, Srbija

Ker smo se na pot odpravili šele ob 13-ih, je bil naš cilj priti zgolj južneje od Beograda. Na srečo pretirane gneče nismo imeli na mejah in še nabolj se je vse vleklo čez Beograd. Tako smo se v večernih urah odločili, da avtocesto v Srbiji zapustimo pri Veliki Plani. Tam v bližini – naselje Donja Livadica, smo našli odlično restavracijo Splav in si privoščili okusno večerjo. Z dovoljenjem smo prespali kar na njihovem parkirišču. (44.339222/21.121550)

Dan 2 – Srbija – Bolgarija (trdnjava Belogradček in Koprivščica)

Takoj po zajtrku smo se podali ponovno na pot. Tudi danes nas je čakal precej dolg in pester dan. Mejo Srbija–Bolgarija smo prečkali na majhnem prehodu, kjer smo se po zelo slabi in luknjasti cesti popeljala do impozantne trdnjave Belogradček. Bolgarsko vinjeto, ki je potrebna za vožnjo na vseh cestah, ne samo na avtocesti, smo kupili že preko spleta od doma.

Med vijuganjem mimo lukenj, smo lahko opazovali ruralna naselja, ki so bila na nek način čudovito avtentična, a po drugi strani je vsak pogled na tamkajšnje hiše izražalo revščino. Enostavno življenje, ki pa je daleč od resnično enostavnega. Sem in tja smo prehiteli celo konjsko vprego.

Prvi zametki Belogradčke trdnjave segajo v 1.-3. stoletje našega štetja, a zgodba se tam ni končala. Zaradi strateške lokacije je imela skozi zgodovino ta trdnjava izjemen pomen. Umeščena je namreč vmes med skale, kar ji daje tako varovalno, opazovalno in opozorilno vlogo. Hoja po njej je resnično edinstvena. Mi smo bili navdušeni in to ne samo zaradi razgledov, ki so se ponujali z nje.

Skozi zgodovino so jo osvojili tako Rimljani kot Turki. Kasneje so jo obnavljali francoski in italijanski inženirji, v roke je prišla celo Rusom. A navsezadnje je vendarle pristala  v roke Bolgarom.

Skale, na kateri stoji Belogradčka trdnjava, so že same po sebi impozantne. Raztezajo se na območju velikem kar 50 kvadratnih kilometrov.

Z avtodomom smo kljub nekaj ozkim ulicam uspešno privijugali do trdnjave (43.623986/22.676723), smo pa potem kasneje za sprehod po mestu parkirali na brezplačnem parkirišču blizu središča mesta (43.626246/22.686358).

V mesto Belogradček smo prispeli za čas kosila, zato smo po ogledu trdnjave našli nekakšen kiosk z lokalno hrano. Teh je kar nekaj v mestu in z izbiro smo bili več kot zadovoljni. Lesene klopi z mizami so skoraj do zadnjega sedeža zasedali lokalci, kar je vsekakor pričalo, da se tukaj ne je slabo. Na srečo smo se kljub našemu neznanju bolgarščine in njihovemu neznanju angleščine uspeli sporazumeti. Vsekakor je bilo v veliko pomoč dejstvo, da je bilo mogoče vse jedi, ki so jih ponujali, mogoče videti in tako smo našo izbiro lahko pokazali kar s prstom. Mesne kroglice/polpeti (kofte), ražnjiči, pomfri, solata in tadziki so bili zelo okusni. Poleg tega pa smo za vse skupaj, vključno s pijačo odšteli okoli 12 EUR. Kot kaže, nam bo Bolgarija, vsaj z vidika cen in kulinarike zelo všeč.

Po sprehodu po mestu, kjer smo opazili čudovito poslikane električne omarice, smo pot nadaljevali proti Koprivščici. Želeli smo se vstaviti nekje vmes in prespati na divje, a nismo našli nobene pametne lokacije in po vrhu vsega je začelo še močno deževati, zato smo kljub slabi vidljivosti na koncu pozno zvečer vendarle prišli kar do samega kraja. Zelo prav so nam pri boljši vidljivosti prišle tudi luči, ki smo jih na kombi dodatno vgradili prav za tovrstne namene (ARB Intensity Solis LED). V kraju smo našli veliko parkirišče, kjer smo prespali (42.642818/024.359916). Ker smo prišli tako pozno, smo šele ob devetih zjutraj plačali parkirišče za zgolj dve uri, drugače bi nam parkiranje računali za 24 ur, kar v primeru kamperja znaša 12 Levov.

Dan 3 – Koprivščica – prelaz Šipka – Spomenik Buzludja – Šrebčevo jezero

Za nami je že dobrih 1100 kilometrov in glede na prva dva dneva, ki sta bila glede vožnje kar naporna, smo že takoj po zajtrku odšli na sprehod skozi Koprivščico. Kraj je znan kot muzejsko naselje, kjer so na ogled tradicionalne hiše. V kraju jih je preko 380 in s svojo barvitostjo ter tradicionalnim arhitekturnim slogom izgledajo prav očarljivo.

V eno, ki je odprta kot muzej, smo tudi pokukali in z radovednostjo spoznavali življenje premožnejših prebivalcev 19. stoletja v kraju. V celi Bolgariji je tovrstnih hiš, ki so znotraj tako bogato okrašene z lesnimi rezbarijami in slikami, ki nimajo verske tematike, zgolj deset.

V lokalni kavarnici, ki se nahaja v eni izmed tradicionalnih hiš, smo si privoščili jutranjo kavico. Še preden smo prispeli do avta, je na slikovitost kraja opozorilo tudi nekaj vozov s konjsko vprego. V Bolgariji imaš dejansko velikokrat občutek bolj avanturističnega pridiha, prav zaradi takšnih, nam že precej eksotičnih, prizorov.

Pot smo nadaljevali čez prelaz Šipka (42.753117/25.319594). Pravzaprav smo se na vrhu ustavili in se sprehodili po 1000 stopnicah do mogočnega spomenika, ki naznanjuje eno najpomembnejših bitk v državi. Leta 1878 se je tukaj odvijala borba za osamosvojitev Bolgarije proti Turkom. Na koncu so Bolgarom pomagali tudi Rusi in tako premagali Turke. Bojda je bila bitka skoraj da mitološkega značaja. Bolgarom je namreč zmanjkalo municije in v navalu strasti so na turške vojake metali skale, čelade, neuporabno orožje in na koncu celo svoje mrtve borce. Z zmago pa so si na koncu vendarle priborili svojo neodvisnost.

Pot smo najprej načrtovali čez prelaz, a smo v daljavi videli impresiven spomenik Buzludja (42.735976/25.395027), ki sva ga oba s Simonom želela obiskati, a sva mislila, da je dosegljiv le iz doline. Do tja iz prelaza Šipka vodi direktna cesta, sicer precej slaba, a smo se vseeno odločili za spremembo naše poti. Na koncu nam ni bilo žal, saj je spomenik, kljub razpadajočem stanju še vedno izredno impozanten in občutek imam, da bo to znamenitost, ki nas bo na celem potovanju najbolj presenetila in očarala. V kolikor vas tovrstne znamenitosti zanimajo, ga nikar ne spreglejte.

Od tam vodi vijugasta cesta nazaj v dolino vrtnic. Peljali smo se skozi Kazanluk, kjer je tem vrtnicam posvečen tudi muzej. Nismo si ga sicer ogledali, a sam po sebi naj niti ne bi bil tako zelo zanimiv. Verjetno pa, kakor za kogar.

Za poslednjo točko smo si izbrali jezero Šrebčevo, ki je nastalo zaradi zajezitve. Tam smo na slepo zavili s ceste in prespali na divje. Po dosedaj prevoženih kilometrih je prav pasalo malce bolj sproščeno popoldne ter večer.

Dan 4 – Šrebčevo jezero – Odrin / Edirne, Turčija

Prišel je dan, ki sem ga verjetno čakala najbolj nestrpno. Prihod v Turčijo. Mejo smo prečkali pri kraju Hamzabeyli in prišli čez relativno hitro. Slabe pol ure smo potrebovali čez vse kontrole – dve v Bolgariji in tri v Turčiji, kjer so dvakrat tudi vstopili v kamper in ga malce pregledali. Zanimivo je bilo to, da so nas tako na bolgarski kot turški meji vprašali, če je to tovorno vozilo ali kamper in za dokaz, da smo res kamper, preverili tudi prometno. Ne vem sicer kaj so iz nje videli, saj je v njej napisano le v slovenščini, ampak veseli smo, da si ni kdo omislil, da smo tovorno vozilo in nas poslal čez dolgo kolono tovornjakov.

Kakorkoli že, vse je potekalo brez zapletov. Prijazni turški carinik je Renu celo z nasmehom segel v roko. Že ko smo pred skoraj šestimi leti potovali po Turčiji, smo zaradi Rena bili deležni izredne gostoljubnosti in kot kaže tudi tokrat ne bo pretirano drugače. Potovanja z otroki resnično ponujajo drugačno popotniško doživetje.

Kmalu po meji, smo prispeli v Edirne, nekoč tudi glavno mesto Otomanskega cesarstva. Na obrobju mesta se pospešeno gradi in če je na mestni tabli pisalo, da tukaj živi 180.000 prebivalcev, bo verjetno čez nekaj let številka že precej višja.

Avtodom smo parkirali na velikem parkirišču, le nekaj korakov stran od glavne mošeje Selimeye, zgrajene leta 1574 in pod Unesco zaščito. Za 24 urno parkiranje za avtodome smo odšteli 105 turških lir (41.680035/26.560646). Zaradi slabega tečaja turške lire so cene v Turčiji izjemne. Liter dizla je dobro pod en evro. Tudi hrana in pijača v restavracijah je zelo poceni in nič manj niso ugodni nakupi tako na bazarju ali v trgovinah. Težko bi našli boljši čas za potovanje po Turčiji.

Parkirišče je v neposredni bližini tudi tradicionalnega hamana – turške javne kopalnice. Verjeli ali ne, ampak tokrat sem se po to neverjetno izkušnjo podala prvič in zagotovo ne zadnjič. Celoten tretma je trajal dobro uro in če ga ne izkusite težko verjamete, kako vse skupaj sploh izgleda. Ločen je tako vhod kot prostor za moške in ženske. V garderobi se je potrebno sleči do golega, od koder se z ovito brisačo podaš v hamam. Tam se najprej sam umiješ z vodo, nato pa pride na vrsto konkretno umivanje. Ležeč se na toplem kamnu te ženska umivalka konkretno zdrgne in iz tebe dobesedno odstrani vso odmrlo kožo. Nato sledi piling – v mojem primeru s kavo, nato še umivanje s peno ter umivanje las. Vmes te ženska zaliva z enormno količino vode, ki jo nate poliva kar s škafom…Malo mrzle, malo tople… Potem sem se iz umivalnice preselila v skupen prostor, kjer so mi naredili še masko na obrazu, nato pa se podam po stopnicah še v prvo nadstropje, kjer sledi masaža z oljem.  Za celoten paket sem plačala 40 EUR, vse skupaj pa je trajalo dobro uro. Ni ravno za vsak dan, ampak če tega še niste poskusili, vam to izkušnjo vsekakor priporočam. Ne vem točno, zakaj sem sama zanjo tako dolgo čakala, ker je res nekaj posebnega.

Pravzaprav smo se danes pustili razvajati. Ne le, da je turška hrana okusna, a po cenah, ki so trenutno v Turčiji, mi ni niti na kraj pameti prišlo, da bi sami kuhali kosilo in večerjo. Danes je bil resnično dan za uživancijo in ležernega pohajkovanja ter nekaj malega nakupovanja na bazarju.

V središču mesta smo si uredili si tudi SIM kartico (Turkcell in za 20GB prenosa odšteli 650 TL).

V večernih urah smo prijetno utrujeni in s polnimi želodčki prišli nazaj do avtodoma in kar popadali v posteljo.

Dan 5 – Edirne – Gelibolu

Za zajtrk smo si privoščili simit iz pekarne nasproti glavne mošeje, nato pa še kavo iz bližnje kavarnice. Ko sem šla ponj, so bili tam nad mano, tujko, tako navdušeni, da so me posedli in postregli še z brezplačnim čajem.

Preden smo odrinili naprej, smo se zadržali še v outletu in nakupili nekaj oblačil, nato pa pot nadaljevali proti polotoku Gallipoli. V turističnem kraju Gelibolu smo zaključili naš dan in se zasidrali v kampu, saj na kombiju še nimamo solarnih celic in tako je bilo po petih dneh potrebno nahraniti tudi našo Sovo. 🙂 Cena v kampu za eno noč z elektriko 300 TL. (42.735976/25.395027)

Popoldne smo se sprehodili še ob obalni promenadi in si ogledali spomenik / podmornico ter razstavljene torpede, mine in druge pripadajoče stvari podmornice. Na polotoku Gallipoli se je odvijala srdita bitka in je celoten polotok poln spomenikov, muzejev in ostankov bitke za Gallipoli. Več o tem je že napisano na blogu tukaj.

Večer smo preživeli v majhnem lokalnem kampu, z idiličnem pogledom na azijski del Turčije in živahno ožino Dardanele, kjer plujejo tovorne ladje iz oziroma v Črno morje.

Dan 6 – Gelibolu – Canakkale – Altin Guneš

Kljub napovedi smo se zbudili v sončno jutro, ampak noč je bila nevihtna in glasna. Strele so švigale mimo našega kombija in grmelo je, a kot kaže to nikogar, razen mene ni zbudilo.

Danes smo zapustili Evropski del Turčije in se čez ožino Dardanele odpravili kar po novo zgrajenem mostu v stilu rdečega mostu iz San Francisca. Zanj je bilo potrebno odšteti 250 TL, ampak je bilo vredno. Most je resnično videti veličastno od blizu.

Dan smo skoraj v celoti preživeli v kraju Canakkale, kjer smo že bili, ko smo se iz Armenije in Gruzije vračali domov čez Turčijo. A takrat smo ga le bežno pogledali. Tokrat smo si zanj vzeli več časa in žal nam ni bilo niti za trenutek. Mestece ne dobi ravno veliko tujih obiskovalcev in nam takšen utrip zelo paše.

Parkirali smo dober kilometer iz centra, na plačljivem parkirišču (40.143489/26.406034) in se po ozkih ulicah sprehodili do starega dela mesta in pristanišča. Tam smo si ogledali Trojanskega konja, ki so ga uporabili v filmu Troja in ga na koncu snemanja mestu tudi podarili. Odšli smo še na kosilo ter na kavico v enega izmed simpatičnih lokalov v slikoviti ulici pri Pomorskem muzeju. Nato smo si ogledali še pomorski muzej. Nismo si obetali veliko, a na koncu smo bili prav vsi trije zelo presenečeni. Ren je bil tako navdušen, da je kar letal od enega eksponanta do drugega. V muzeju je cel kup različnih vrst min, torpedov, topov, orožij, ki so jih uporabljali pri bojevanju za Gallipoli. V obrambnem stolpu in trdnjavi je lepo urejena tudi razstava in predstavljena vojaška zgodba. Za konec pa smo si lahko ogledali še staro vojaško ladjo in pokukali skozi periskop stare podmornice. Muzej vsekakor priporočam vsem, ki se zanimate za tehniko ali pa vas zanima več o bitki za Gallipoli in turški mornarici.

Popoldne smo se želeli s trajektom zapeljati na otok Bozcaada, ampak smo zamudili trajekt ob 15ih in nekako se nam ni dalo čakati na anslednjega ob 19ih. Zato smo odšli še nekoliko južneje. Se ustavili pri ruševinah Alexandria Troas in dan zaključili na čudoviti plaži pri Altin Guneš.

Še en čudovit dan preživet v Turčiji, na njenem azijskem delu.

Dan 7 – Altin Guneš – Assos – Kilitbahir

Ponoči smo imeli pestro noč, saj je del noči začela padati takšna toča, da je bilo v kamperju kar malce neprijetno. Ampak smo preživeli in na srečo se je neurje do zjutraj poleglo. Ker je bilo cel dan napovedano slabo vreme z močnim vetrom in dežjem, smo se odločili, da tokrat izpustimo otok Bozcaada in se raje malce vozimo naokrog. Zapeljali smo se do ribiške vasice Babakale, do koder je peljala slaba in na trenutke samo makadamska pot. Okoli nas so bili pašniki konj, ovac in koz. V vasici smo se nadejali ugodnega ribjega kosila, ampak so bile lokalne restavracije vse zaprte. Kot kaže vse skupaj zaživi šele v poletni sezoni.

Pot smo nadaljevali proti kraju Assos, kjer najdemo tudi antične ostanke. Simpatična vasica se pne na vrhu hriba, spodaj pod njo, ob morju, s pogledom na grški otok Lesbos, pa se po ulici vijejo restavracije, kjer prevladujejo morske jedi. Ob lepem vremenu je verjetno vse skupaj zelo idilično in postavitev s pisanimi stoli zelo spominja na Grčijo. A ob oblačnem vremenu in izven sezone, je vse skupaj izgledalo kar malce žalostno.

Odpravili smo se naprej, tokrat po hitri cesti cez kraj Ayvacik. Zavili smo proti Geyikli ter mimo spomenika mogočnega Ahila ter Hektorja, saj smo že prišli na področje nekoč mogočne Troje. Arheoloških ostankov Troje si sicer nismo ogledali, saj naj le-ti ne bi bili tako impresivni kot antična mesta na Peleponezu v Grčiji, ki smo jih obiskali lani poleti. Smo se pa zapeljali vse do morskega vhoda v ožino Dardanele in tam opazovali gost promet tovornih ladij.

Popoldne smo se zapeljali nazaj v Canakkale in se tokrat v Evropski del Turčije zapeljali s trajektom. Relacija Canakkale – Kilitbahir nas je stala 150 TL.

Odločili smo se, da si tukaj privoščimo nekaj morskega in tako odšli na sendvič z ribo oziroma sardelicami. Z izbiro smo bili zadovoljni in prav pasalo je nekaj nemesnega in malce lažjega.

Prespali bomo na parkirišču pred mogočno trdnjavo Namazgah in si jo ogledali jutri, saj smo bili danes zanjo že prepozni. (40.147913/26.380329)

Dan 8 – Kilitbahir – polotok Gallipoli – Alexandriopolis (Grčija)

Po zajtrku smo se odpravili na ogled trdnjave Namazgah iz katere se vije lep razgled na ožino Dardanele. Na ogled sta oba obrambna stolpa in mojstrsko gradbeništvo opečnatih zidov je vredno ogleda.

Sledilo je raziskovanje polotoka Gallipoli in tamkajšnjih pokopališč, kjer so pokopani vojaki najrazličnejših narodnosti – od Francozev, Avstralcev, Novozelandvec, Turkov, Angležev… Med padlimi najdemo tudi Bosanske in Severno Makedonske vojake… Bitka za Gallipoli v prvi svetovni vojni je terjala ogromno življenj in ko se človek sprehaja med nagrobniki, dobi kar cmok v grlu…

Ogledali smo si tudi dva muzeja, kjer je prikazano obdobje bitke.  Oba sta vredna ogleda in eden od njih je bil v času našega obiska celo brezplačen (40.097063/026.227530) in je nekakšen opomnik grozot vojne. Z lutkami in prizori ranjencev si dejansko lahko pred sabo naslikaš potek vojne in težkih poškodb ranjencev.

Vreden ogleda je tudi veličasten spomenik na jugu polotoka Sehitler Abidesi (40.051627/26.222617).

Raziskovanje Gallipolija je najboljše tako, da se enostavno vozite po njem in sledite raznim smerokazom za spomenike in pokopališča. Ogromno jih je in vsak je po svoje vreden ogleda. Mi smo si jih nekaj ogledali že šest let nazaj, zato smo se osredotočili na tiste, ki jih še nismo videli.

Zahodni del polotoka pa je zadetek v polno. Turkizna modrina morja, dolge peščene plaže, ki se vijejo več kilometrov ob obali skoraj da čarajo idilično podobo… Le s to razliko, da so prav tukaj v prvi svetovni vojni bili krvavo bitko, kjer so vojaki padali kot po tekočem traku… Priznam, ti prizori, skupaj s podobami v muzeju, so name naredili močan vtis in obisk Gallipolija priporočam vsakomur, ki ga te stvari zanimajo. Prav pa je, da to vidijo tudi naši otroci in spoznajo, da v vojni ni zmagovalcev in kaj vse vojne pravzaprav povzročijo.

Preden smo se podali naprej proti Grčiji, smo si v mestecu Alcitepe sredi polotoka privoščili še kosilo. Parkirali smo kar na osrednjem trgu (40.093950/026.225138), kjer izbire restavracij ne manjka. Tudi cene so ugodne. Poleg tega pa lahko opravite še nakup spominkov – od magnetkov, zapestnic, do lokalno pridelanih oliv, olivnega olja, slaščic…

Po kosilu pa smo že začeli obračati našo pot in se približevali turško-grški meji. Čeprav smo na začetku v Turčiji načrtovali le eno noč v mestu Edirne, nas je ta s svojo energijo kar posrkala vase in tako smo naše bivanje podaljšali za štiri noči in tako pet dni preživeli v Turčiji. Le-ta nam je ponovno pokazala, kako vredno in zanimivo jo je obiskati. Zagotovo se še vrnemo.

Pred mejo smo natočili še poceni gorivo in se čez prehod Ipsala odpravili v Grčijo. Takoj po meji smo krenili iz avtoceste, saj so z avtodomarje le-te drage (plačamo namreč toliko kot tovornjaki). Takoj v prvi vasici so nas že ustavili policaji in pokukali v kombi, če slučajno ne vozimo čez mejo kakšne migrante. Vsi so bili sicer zelo prijazni in nam na koncu le zaželeli srečno pot.

Ker smo bili relativno pozni, smo si našli kotiček za spanje nasproti Lidla, ob plaži pri mestu Alexandroupoli (43.623986/22.676723) od koder se bomo jutri podali do Halkidikija.

Dan 9 – Alexandreoupoli – Halkidiki

Odločili smo se, da se do Halkidikija zapeljemo po lokalnih cestah in ne po avtocesti. Čeprav nas je čakalo zgolj nekaj več kot 360 kilometrov, smo zanje porabili praktično cel dan.

Prečkali smo jezero Vistonidas in si ogledali samostan sv. Nikolaja sredi jezera. (41.009040/025.145327). Vmes smo se ustavili še pri naravnih toplih vrelcih, kjer smo uživali v namakanju v topli vodi, nato pa smo se odpravili naprej. Obalno vzhodni del Grčije je izredno slikovit. Peljali smo se skozi kraj Kavala, ki je deloval izredno simpatično. Trdnjava na mestnem hribu, star viadukt in cel kup lokalov in restavracij, kjer je bilo v soboto dopoldne zelo živahno.

Poleg tega pa smo se vozili mimo čudovitih plaž, ki so idealne za divje kampiranje in skoraj žal nam je bilo, da nismo imeli dneva več, da bi se na eni izmed njih ustavili. A na Halkidikiju smo se dobili s prijatelji in tako ta del pustili za naš naslednji obisk.

Ob večeru smo vendarle prispeli do prvega prsta na Halkidikiju in se tam utaborili. Po krajšem potovanju, se sedaj bolj kot potovanje, začenjajo počitnice in raziskovanje plaž na Halkidikiju.

Dan 10, 11, 12, 13 – Halkidiki (prvi prst)

V načrtu smo imeli raziskovanje prvega prsta, a smo našli tako lepo plažo, da smo se že pred kosilom odločili, da se tu ustavimo za cel dan. Kljub mrzlemu morju, se prav nihče od nas ni mogel upreti vabljivi turkizni barvi vode, in tako smo dan izkoristili tudi za kopanje. V ležernem ritmu smo preživeli preostanek dneva. Za dodatno presenečenje je poskrbela še jata delfinov, ki so priplavali mimo in nam pričarali krajšo predstavo. Čudovito! (39.982307/23.662448)

Pravzaprav je bil celoten čas preživet na Halkidikiju bolj počitniške narave in kljub premikom, se je proti prvemu delu poti zdelo, da smo vendarle uspeli najti bolj počasen ritem.

Na naši strani ni bilo le vreme, saj so nas zadnje dni spremljali črni oblaki, mrzel veter in dež. Kljub temu smo uspeli izkoristiti nekaj suhih ur dnevno ter si pogledali nekatere zalivčke. Žal je razburkano morje poskrbelo za malce manj privlačne posnetke, saj bi bili drugače ponovno priča rajskim plažam s turkizno barvo vode.

Povzpeli smo se do ruševin starega bizantinskega obrambnega stolpa (40.252118/23.722984), ki se dviga nad dolgo peščeno plažo. Ogledali smo si tudi zid, ki od splošne populacije ločuje samostane pod goro Atos na tretjem prstu (40.389461/24010911). Čez »mejo« je namreč dovoljeno zgolj moškim in še to s posebno dovolilnico, ki si jo je predhodno potrebno priskrbeti v Atenah.

Zaradi obilnega deževja in odločitve, da prečkamo zadnji prst ob ograji in po neasfaltiranih poteh, se je eden od sopotnikov vkopal in nekoliko zdrsnil s ceste in tako je steklo še reševanje. Tukaj se je ponovno izkazalo, da je bila naša odločitev za nakup kombija s 4×4 pogonom prava.

Za čas kosila smo se uspeli sprehoditi po kraju Ouranoupoli (brezplačno parkirali ob cesti 40.323614/23.985799), ki je zadnji večji kraj pred samostani na Gori Atos, in do kamor je sploh še možno priti brez dovolilnice. Mestece je polno verskih podob ter izdelkov, ki jih proizvajajo menihi v številnih samostanih pod goro Atos. Impresiven pa je tudi pogled na lepo ohranjen in restavriran bizantinski stolp. Okoli kraja se nahaja kar nekaj lepih plaž, poleg tega pa tik pri meji z goro Atos, najdemo še ruševine starega samostana Zograf oziroma svetega Jurija Zografa iz poznega devetega oziroma začetek desetega stoletja.

Dan 14 – Halkidiki – Severna Makedonija

Za pot domov smo se odločili en dan prej kot sicer. Celodnevna deževna napoved nas ni pretirano prepričala, da ostanemo še en dan in tako smo se pot počasi obrnili proti severu.

V lahkotnem ritmu smo se odpravili v Severno Makedonijo, se pred tem vstavili še v simpatičnem Aristotlovem parku s poskusi, ki je bil idealen za postanek z otroki. (40.529595/23.746330)

Mejo smo brez kakršne koli gneče prečkali pri manjšem prehodu ob Dojranskem jezeru in se na priporočilo kolega ustavili v restavraciji Graniko (41.174493/22.730890). Odlična hrana za super ceno, tako da mislim, da bomo od sedaj naprej grško mejo prečkali kar tukaj.

Prespali smo na postajališču, malo pred Severno Makedonsko in Srbsko mejo.

Dan 15 – Severna Makedonija – Hrvaška

Sledila je celodnevna vožnja čez Srbijo, s postankom v že znani restavraciji Splav pri Veliki Plani. Še enkrat smo jedli odlično. (44.339222/21.121550)

Prespali smo na prvem avtocestnem postajališču čez Hrvaško mejo.

Dan 16 – Slovenija

Napočil je zadnji dan. Na postajališču smo se po poznem zajtrku poslovili od prijateljev in vsak v svojem ritmu končali še eno naše potovanje z avtodomom.

Prvotno smo sicer načrtovali zgolj potovanje z avtodomom na Halkidiki, ki pa smo ga zaradi dodatnega časa vendarle uspeli nadgraditi še z raziskovanjem dela Bolgarije ter majhnim zahodnim koščkom Turčije. Odločitev za vse tri destinacije naenkrat je bila več kot odlična. Mešanica eksotičnosti, mest, narave in zgodovine pa je bil popoln recept za še eno nepozabno potovanje z avtodomom, kjer je prav vsak družinski član našel nekaj zase.

Video – S kamperjem po Bolgariji, Turčiji in Grčiji

Hvala zavarovalnici Vzajemna, da s svojim zdravstvenim zavarovanjem za tujino Multitrip, ki velja za celo leto in po celem svetu, skrbi za naša brezskrbna potepanja in podpira naš blog. 🙂