
Že dolgo časa sva se odpravljala na Velebit. Le-ta navsezadnje velja za off-roaderski raj. Podaljšani konec tedna je bil tokrat kot nalašč, da se končno podava na krajše raziskovanje in tudi midva spoznava opevani Velebit.
Vremenska napoved nama nikakor ni bila naklonjena, a vendar se nisva pretirano ozirala nanjo ali bolje rečeno, upala sva, da se o mrzlih in vetrovnih dnevih vremenarji motijo. Že ob jutranjem prebujanju pa sva z grenkim priokusom spoznala, da naju bo na poti zagotovo spremljal dež.
Pot naju je vodila skozi Kočevje, Delnice, Fužine in Lič, kjer sva se že spopadala s prvimi črnimi oblaki, deževnimi kapljami in celo snežinkami. Sem in tja se je vendarle prikazalo sonce, a že do kosila se je le-to popolnoma skrilo in višje predele je prekrila megla. Toliko o prekrasnih razgledih, ki so značilni za Velebit.
Najin prvi cilj so bile vetrnice oziroma vetrne elektrarne blizu kraja Vrataruša. Pot bi ob lepem vremenu ponujala prekrasne razglede na kvarnerske otoke (Krk, Rab, Goli Otok). Takoj sva vedela, da bova na Velebit ponovno odšla, ko bo vreme lepše.
Ob poti do Severnega Velebita sva srečevala črede konj, ki so se prosto pasli in se komaj da zmenili za naju. Z vzponom na severni Velebit (vstopila sva pri Babić Siču) so vremenske razmere z vsakih nekaj deset metrov nadmorske višine bile bolj bizarne. Vedno več je bilo snega, poleg tega pa je snežilo kot sredi najhujše zime.
Nisva vrgla puške v koruzo in se podala naprej. Cesta je bila ozka in le-ta naju je ponesla do velebitskega botaničnega vrta. Naprej pa nikakor ni šlo, saj je bila cesta povsem neprevozna in pravzaprav nevidna. Ni nama preostalo drugega, kot vožnja nazaj, do prvega odcepa, ki naju pripelje do mesteca Gospić.
Temperatura je bila pod ničlo in vedno huje je snežilo. Sneg naj bi padal celo noč in pri takšni intenzivnosti bi ga lahko zapadlo več deset centimetrov. Bila sva namreč na 1600 metrov nadmorske višine in misel na spanje v avtu nama ni preveč dišala. Sneg in megla sta bila tako glavna dva razloga, da sva se odločila zapustiti Velebit in spremeniti najin prvotni načrt.
Odpravila sva se do Karlobaga in nato prespala na vzpetini v bližini Paklenice, z razgledom na otok Pag.
Na vse zgodaj zjutraj naju zbudi majanje avtomobila, saj je namesto snega nastopila prava orkanska burja. Zaprta je bila cesta na Sv. Rok, kamor bi morala oditi tega dne in se namesto proti Gospiću podala proti Opatiji. V Senju naju močni sunki vetra kar malce prestavljajo. Cesta je le dobro uro, ko sva zapeljala nanjo, postala povsem zaprta.
Kam sedaj? Edina pametna odločitev se je zdela Opatija in Istra. Tako sva zadnji dan preživela pri Kamenjaku , kjer sva vendarle ujela nekaj sonca. Vetru se kljub vsem naporom nisva uspela izogniti. A verjetno je ravno ekstremno vreme, ki je prehajalo iz snega, vetra in sonca, naredilo najin Velebit izlet še malce bolj adrenalinski in dramatičen. Sklenila sva, da se poleti na Velebit še enkrat vrneva, saj takrat snega zagotovo ne bo več.
Tudi Kamenjak je lep, sploh poleti, ko lahko izbiraš med številnimi plažicami 😉
Če ne pa ja, doživela sta vse, kar se na velebitu da 😀 😀
Jaaa, Kamenjak je čudovit, pa tudi Safari bar je TOP 😉 In res je, tale najin Velebit izlet je res pokazal celotno sliko divjine. Če nama je bil že sedaj všeč, kaj bo šele poleti 😀
Super stran in super članki! Tale Velebit me je pritegnil najbolj. Ali se ga da prevoziti tudi brez 4×4 pogona (recimo z nekim SUV-om na prednji pogon in cestnimi gumami)?
Živjo Gregor, naju veseli, da je prišlo kaj zapisano na blogu tudi prav. 🙂 Ja, Velebit je tudi povsem mogoče prevoziti z navadnim avtom, nekje malce počasneje, ampak se da. 🙂 No ne čiiiisto povsod, ampak tole najino turi bi se dalo – sploh brez snega ;).
Pa tudi bolj pametno se je držati cest / kolovozov, ker so nekje še mine…