Od kar sem kupila letalske karte za Valencijo, sem komaj čakala da pride dan odhoda. Za izlet v Valencijo sva se s Simonom odločila izključno zaradi Rena, saj mesto velja za odlično destinacijo za družine z otroki. Poleg tega pa bi bil to tudi Renov prvi let z letalom. Želela sva sicer nekam dlje (malo sva navijala za Mauritius), a na koncu so zmagale najine finance in  tako bo za nekam dlje potrebno še malce več varčevanja.

A danes, na dan odhoda me poleg navdušenja prežemajo tudi malce negativna, žalostna čustva… Kljub temu, da je bil izlet v Valencijo namenjen Renu, bo najin popotnik ostal doma. Verjetno bodo ta občutenja najlažje razumele kar mame same. Po eni strani si vesel, da boš imel nekaj časa zase in za partnerja, po drugi strani pa si želiš, da bi tudi to doživetje lahko podelil s svojim najmlajšim.

Najprej sva vse skupaj kar odpovedala, saj se nama komaj tri tedne po tem, ko smo zaradi hudega bronhiolitisa, RSV+ virusa in bakterijske pljučnice prišli domov z infekcijske klinike, ni zdelo pametno, da bi Rena izpostavljala raznoraznim virusom na letalu, letališču, hotelu… K tej odločitvi je pripomoglo še mnenje pediatrov, ki so naju opozarjali, da je okrevanje pljuč po taki okužbi dolgotrajen in traja od 6-8 tednov.

Ko sva že vrgla puško v koruzo pa je v akcijo skočila moja mami in se ponudila, da bo ona poskrbela za Rena, midva s Simonom pa naj si končno vzameva nekaj konkretnega časa zase, za romantiko…in nenazadnje tudi za spanje. Hvala mami – ne vem, kaj bi brez tebe…

In prav to bo tudi glavna tema najinega izleta v Valencijo – v prvi vrsti se bova posvetila nama, izkoristila proste večere za druženje ob sangriji, kozarčku vina, kakšnemu tapasu… In vem, da se za mnoge sliši smešno, a od kar se nama je pridružil Ren, pri nas doma ne spimo…in če bi nekoč noči izkoristila za kakšno žuranje, se sedaj oba najbolj veseliva kar neprekinjenega spanja.