Na poti smo 15. dan in priznam, včasih ni najlažje. Pravzaprav so bili prvi dnevi tisti najtežji. S Simonom sva se večkrat vprašala, če je bilo to potovanje sploh dobra ideja. Morda bi bilo vseeno bolj pametno izbrati kakšno bližnjo destinacijo.
 Igranje pred spanjem |
 Jutranje umivanje |
Najbolj naju je dajal ritem… pravzaprav smo z njim imeli probleme vsi. Ren sicer še najmanj od naju, saj se precej dobro drži »domačih« ur za hranjenje in spanje. Največji problem nama velikokrat povzroča le iskanje lokacije, kjer bi se lahko normalno ustavili, nekaj pojedli, skuhali, se malo odpočili od vožnje. Renu namreč kosilo vedno kuhava sama. S seboj imava sicer nekaj kozarčkov že pripravljene otroške hrane, če bi se nam res kje zalomilo, a zaenkrat jih še nisva uporabila pa čeprav je bilo iskanje postojanke včasih skoraj misija nemogoče.
 Kuhanje hrane za vse tri |
 Včasih se tudi razvajamo zunaj |
No, ampak na srečo smo se po parih dneh vsi navadili ritma, vožnje in priprav, čeprav bi lagala, da še vedno ne pride kakšen dan, ko je enostavno težko.
 Ren, prvič nad 2000 metrov |
 Sredi čajnih nasadov |
Utrujenost se počasi nabira tudi pri nama (za nami že konkretnih 4300 kilometrov). Včasih nabirava zadnje atome moči, da sva nasmejana in polna energije za Rena. A tako pač je – vedela sva, da potovanje z dojenčkom vendarle ne bodo počitnice.
 Namakanje v Črnem morju |
 Zalimana zaradi prezgodnjega vstajanja |
S prihodom v Tbilisi bo na vrsto prišel tudi čas za počitek. V glavnem mestu Gruzije se bomo namreč zasidrali za tri noči in ker hočemo biti v središču dogajanja in blizu starega dela mesta, smo si le nekaj ur pred prihodom v mesto rezervirali še guest house.
 Raziskujemo Gruzijo |
 Raziskujemo Gruzijo |
Tako našo potujočo »hišo« za tri dni menjamo za sobo, posteljo in tisto, kar najbolj šteje – tuš. O ja, trenutno je tuš tisto, česar smo vsi najbolj potrebni in se ga tako neizmerno veselimo, da nas kar razganja. Zadnjih nekaj ur, se s Simonom pogovarjava le še o tem, kako se bova stuširala, umila glavo, preoblekla v sveža oblačila… Luksuz!
Najlepše stvari se zgodijo, ko se izgubiš
In če sva se s Simonom na začetku poti spraševala, če je bila odločitev za to potovanje pravilna, lahko kljub utrujenosti in kakšnemu težjemu dnevu vmes, vseeno potrdiva, da nama ni žal da smo tukaj in da smo se odpravili na takšno pot. Sicer pa lepe in nepozabne stvari nikoli niso bile najlažje in se je zanje vendarle vredno malce potruditi.
Nič obupat…na začetku je vedno tako,malo se plani spremenijo,malo pričakovanja,malo panike v smislu kam gre ta denar…????ampak stvari se kitro postavijo nazaj.
Glavno,da ste vsi zdravi,da tehnika služi…
Nina,pomisli na vse nas,”normalne”državljane…verjemi vam je svetlobno lepše kot meni, nam zjutraj vstat v to smotano službo,pa čeprav iz domače postelje…????
Takoj zamenjam…????
SREČNO
Darko
Darko, hvala za vzpodbudo. 🙂 Sicer obupali nismo – nasprotno – prav super se imamo, a tako kot si napisal… včasih te malo zagrabi panika, malo si zgonjen od vsega, malo te boli, ko se manjšajo sredstva na računu… a brez nič ni nič… In veseli smo, da se zjutraj zbudimo zaradi novih dogodivščin. Da bo še naprej zdravje dobro služilo pa smo zmagali:)
LP, Nina