Konec potovanj

Vprašanje, kaj pa ti je hudega doma, mi začuda ni postavil še nihče, temveč si ga velikokrat zadnje dni postavljam kar sama.

Epidemija, zaprtje mej, regij, občin je povsem zaustavilo del mojega, del našega življenja. Čeprav nisem več najmlajša, na srečo nikoli nisem živela v takšnih časih, da bi si takšno stanje sploh lahko predstavljala. A to, kar si verjetno nihče med nami ni predstavljal niti ob gledanju znanstvene fantastike, se dogaja prav zdaj – ne samo v Sloveniji, temveč povsod po svetu!

Če me je prva karantena in ostajanje doma precej pretresla in grobo prekinila cel kup naših popotniških načrtov, pa priznam, da me v času drugega vala to veliko manj matra. Ne vem točno kaj je temu razlog, in prav nič ne bi imela proti, da bi bila sedaj na drugem koncu sveta ali pa takšno pot vsaj načrtovala. Vsakič ko se vprašam, kaj mi je tako hudega doma, nekega pametnega razloga in odgovora pravzaprav ne najdem.

Delo na blogu se je nekoliko ustavilo, kar mi kljub temu, da še vedno hodim redno v službo (Simon pazi na Rena), ponuja popoldneve in večino večerov res povsem zase in za mojo družino. Brez živčnosti, da je potrebno v nekaj dneh dokončati obsežen projekt in da na to čaka v vrsti še nekaj novih. Brez tistega srbenja podplatov, za naslednje potovanje. Nekako sem se odklopila od popotniškega neučakanja in si »wanderlust« zadnje čase iščem v vseh spominih, ki sem jih na srečo pridno zapisovala na blogu. Prav užitek jih je brati in podoživljati vse naše dogodivščine.

Sedaj ni sicer ekstremnih doživetij, ki ti jih na vsakem koraku ponujajo potovanja, a vendarle je svojo dušo mogoče razvajati z drobnimi stvarmi. S stvarmi, za katere ni bilo prej nikoli časa, pa čeprav je to morda posedanje ob domačem kurišču, packanje v kuhinji, pospravljanje omare, sprehajanje po gozdu brez pravega razloga in brez tega, da bi se mi kamorkoli mudilo.

Zadnja leta sem bila vedno tako zelo v akciji in naokoli, da sem povsem izgubila stik s počasnim tempom, in če sem odkrita, mi ta počasnost vsaj zaenkrat, celo paše. Verjetno razlog tiči tudi v tem, da smo imeli res noro poletje – vsak dan, vsako popoldne, vsi vikendi so bili bolj kot ne delavni. Z oktobrom so se stvari začele umirjati in umirjati sem se počasi začela tudi sama.

Čeprav si popotniške duše rade malce med seboj pojamramo, pa mislim, da vsak na svoj način vendarle v vseh omejitvah vseeno poskuša najti lepšo stran te, na trenutke, povsem nerazumljive norije – malenkosti, zaradi katerih smo lahko resnično hvaležni. Morda so nas do takšnega pogleda na svet pripeljala prav vsa naša potovanja, saj zaradi vsega videnega na poteh, znamo še toliko bolj ceniti vse kar imamo.

Res da smo trenutno ostali brez potovanj, a mislim, da nam je trenutna situacija vseeno dala nekaj dragocenega – zavedanje, kaj vse nam pravzaprav potovanja pomenijo in kako zelo smo lahko zanje hvaležni.