Karpati so naju s Simonom mučili odkar sva bila v Romuniji pred nekaj leti. Takrat sva si prisegla, da se tja vsaj še enkrat vrneva, a da si bova vzela čas izključno le za raziskovanje Karpatov.
Najina želja in obljuba je nekako s časoma zbledela, a na srečo so Karpati v Romuniji očarali tudi najine prijatelje, ki so pravzaprav zaslužni, da smo se namesto v Grčijo na potep letos odpravili prav tja. (Hvala Destination Overland!)
Neskončna, s travo poraščena območja, do katerih so vodile bolje in slabše vzdrževane ceste, so nas takoj prevzela. Vožnja po gozdovih, kjer se sprehaja tako velika populacija medvedov, da so naši mobilni telefoni nemudoma pozvonili z resnim opozorilom, da se nahajamo na območju teh straho-spoštovanih živali.
(Ne)sreče, da bi katerega videli sami nismo imeli, smo pa zato v vsakem trenutku uživali v skoraj neokrnjeni naravi. Idilično sliko so, kljub odročnosti, kvarile le smeti. Karpati so namreč dom gozdnih borovnic in praktično ni minil dan, ko nas naše poti niso vodile mimo polnih grmičkov. In prav borovnice so razlog, da Karpate obiskujejo romi, ki poleti obirajo dragocene sadeže in jih za smešen denar prodajajo v dolinah. Žal pa prav oni v naravi pustijo tudi svoje sledi z odvrženimi smetmi.
Čeprav smo se na grmičkih vsak dan pasli tudi sami pa smo vsi veliki ljubitelji borovnic, zato se večjim količinam nikakor nismo mogli upreti. Kilogram sveže nabranih in že očiščenih borovnic se ob cesti lahko dobi že za dobra 2 Evra. Poleg tega pa so se na našem jedilniku redno znašle še gozdne jagode, maline, robide kot tudi gobe.
Prav vsak dan smo uživali v popolnosti narave – tako v razgledih, kot v njenih dobrotah in darovih. Čeprav bi morda nekdo sklepal, da bi se prej ali slej lahko naveličali podobnih poti in razgledov, pa nas je vsaka nova pot pripeljala do navdušenja in potrditve, da je bila odločitev o potovanju v Romunijo in s tem Karpate, vsekakor najboljša možna.
Morda bi sicer nekdo oporekal, da otrok star 2,5 let nima v Karpatih kaj iskati, a zdi se, da boljšega prostora za najinega radovedneža ne bi mogla najti. Preživljanje dni v naravi, svež visokogorski zrak, igranje s kamenčki, vodo, listi, obiranje gozdnih sadežev, štetje ovac, iskanje medvedov, nabiranje materiala za taborni ogenj ter vsakodnevno stiskanje ob plapojočem ognju, je bil preverjen recept za dober spanec, pa čeprav v postelji, ki jo za tovrstna potovanja vsak dan znova postavimo v našem avtu.
Potovanja z avtom in s tem spanje na divje nam kljub pomanjkanju udobnosti in higiene pravzaprav ponujajo največjo svobodo in ustvarjajo nekakšen notranji mir. Takrat vsi dobro vemo, da je čas za popoln odklop, čas za nas, za ustvarjanje najlepših spominov, za spoznavanje – medsebojno kot tudi samega sebe. Takrat ko zmanjka telefonskega omrežja veš, da se najlepše zgodbe šele dobro začnejo.
Potovanja so morda res da za mnoge ogled znamenitosti in tudi za nas so, a običajno se najlepši spomini pletejo stran od turističnih krajev… v odročnih vasicah, kjer so doma pristno prijazni ljudje. Takrat pridejo na vrsto namreč tista prava doživetja. Ne vedno prijetna in tudi takšna, ki ti sem in tja postavijo najrazličnejša vprašanja, včasih celo ustvarijo željo po vrnitvi domov ali vsaj dvom, če ni bolje v zavetju domače postelje. A takšnih trenutkov mi v Karpatih nismo doživeli in prav zato je bilo tako zelo težko oditi domov. V tisti »normalen« ritem, za katerega se včasih sprašujem, če je sploh pravi zame in ki te na nek način skuša odvrniti od samega sebe.
Počasno potovanje po Karpatih mi je po dolgem času ponovno dovolilo in dalo misliti. Tako zelo, da sem kljub navezanosti na domače in dom, tik pred prihodom v ustaljene tirnice dobila cmok v grlo. To je to… potovanja so moj dom in dom je tam, kjer mi moje srce zaigra hitreje… Hvala Karpati za devet dni lepot, tišine in čudovitih melodij, ki so po (pre)dolgem času ponovno pobožale mojo dušo.
Hvala za čudovit opis doživetij v Karpatih. Z največjim zanimanjem sem prebrala o vaši čudoviti izbiri. Jaz sem namreč prejšnji teden potovala s prijateljico čez Karpate v Iasi in obe sva bili očarani nad njihovo divjo lepoto. Terezija
Pozdravljena Terezija,
hvala za vaš komentar. Zelo sem vesela, da so obema Karpati tako zelo zlezli pod kožo. Res so čudovit košček narave in samo upam, da takšni ostanejo še dolgo.
Srečno na vaših poteh, Nina