Kostarika v času pandemije Covid-19

Z možem sva se na Kostariko odpravila 22. 01. 2020 in nameravala ostati do 22. 03. 2020. Zaradi COVID-19 se je najin prihod zamaknil na 28. 03. 2020 in vesela sem, da tokratni prispevek pišem iz domače pisarne.

Kostarika v času pandemije COVID-19 in evakuacijska pot domov

Za dva meseca na Kostariko

Letela sva na relaciji Benetke-Madrid-San Jose. Načrt je bil, da prvi mesec z avtomobilom raziskujeva Kostariko, drugi mesec pa najameva vilo z bazenom nekje ob plaži,  daleč vstran od turističnih točk. V prvem mesecu potovanja sva z najetim avtomobilom prevozila in raziskala velik del Kostarike, ki je tako zanimiva, da je težko reči, kaj videti, doživeti in kaj ne.

Najlepše znamenitosti na Kostariki

Če bi že morala, bi izpostavila:

  •  karibsko stran, s Puertom Viejo in obiskom nacionalnega parka Cahuita;
  •  vožnjo z zip-line, midva sva jo preizkusila  v Arenalu;
  •  obisk enega od termalnih spa-jev, recimo Tabacon, kot eden najbolj pohvaljenih;
  •  Drake Bay kot izhodišče za potapljanje na Cano Island ali pa za obisk nacionalnega parka Corcovado, okoli Drake Baya pa je možno z najetim čolnom na katere od divjih, a čudovitih plaž;
  •  nenazadnje pa tudi skok do polotoka Nicoya, kjer se lahko umakneš trumam turistov in uživaš v bolj pristni Kostariki.

Novice o novem koronavirusu na začetku ni nihče jemal resno

Po krožni poti okoli Nicoye sva 20. 02. 2020 prispela v vilo znotraj Los Delfines Golf Cluba. Gre za odročen kraj v provinci Puntarenas, ob plaži Tambor, ki se razteza na 8 kilometrih. Brez avtomobila je tukaj težko, a se da, če se odločiš biti znotraj community in omejen na majhno trgovinico z najnujnejšimi dobrinami in eno restavracijo.

Novice o COVID-19 sva v prvem delu potovanja dobivala od različnih turistov, vendar ga takrat še nihče ni jemal resno. Prvič sva se nad resnostjo novega virusa zamislila, ko so začele prihajati informacije o odpovedih letov.

Najin let je bil odpovedan, začeli so nastajati dodatni stroški

Nemudoma sem pisala na agencijo, preko katere sva kupila karte in dobila informacijo, da ne morejo narediti ničesar, dokler let ne bo odpovedan. In je kmalu bil. Ker sva želela leteti v Zagreb, sva morala kupiti eno karto za poslovni razred, saj v ekonomskem razredu ni bilo več prostih sedežev. Potem pa vsak dan nove informacije, vedno več okuženih, otežena komunikacija z agencijo zaradi časovne razlike. Ker nisva vedela, kaj narediti in ker se je začela vsesplošna panika, sva letalske karte po mučnem tednu korespondence z agencijo prestavila na 21. 04. 2020, za kar sva spet morala doplačati. Ta let so nama odpovedali par dni po spremembi datumov. Možnosti za prihod domov so bile vedno manjše.

Vse več vprašanj, kako do doma

Začelo se je pisanje na različne ambasade in preverjanje, kako bova prišla domov, razmišljanje, kaj bo s turistično vizo, ki bi nama potekla 22. 04. 2020, in kaj z zdravstvenim zavarovanjem, ki v nobenem primeru ne krije bolezni, ki je razglašena za globalno pandemijo. In kaj z zavarovanjem, ki v tujini ne velja več kot 90 dni v kosu pa četudi imaš plačano letno zavarovanje. In kaj bo z najino majhno trgovinico, če se COVID-19 razpase po Kostariki …?

V tistem trenutku sva imela občutek, da sva na drugem planetu in da se to ne dogaja nama, saj v takšni izolaciji, kot sva živela midva, dejansko nisva imela občutka, da je tako hudo, po drugi strani sva pa z vseh strani bila bombardirana z različnimi opozorili, nasveti, prepovedmi …

Prijazni domačini so nama vedno pomagali

V tistem času so nama največ opore nudili prijazni domačini, ki se z virusom niso kaj pride obremenjevali. Oni so tako vajeni preprostega življenja in imajo srečo, da si lahko veliko hrane proizvedejo sami. Prav noben problem jim recimo ni bil skočiti z motorjem do trgovine, ki je 20 minut vstran in prinesti, če sva kaj potrebovala. Omeniti pa moram tudi prijaznosti ljudi, ki živijo znotraj golf cluba in so med seboj zelo povezani ter pripravljeni nesebično pomagati.

Hitro uvajanje ukrepov na Kostariki

V “veliko” trgovino sva šla samo enkrat, največ grdih pogledov sva bila deležna s strani drugih turistov, nikoli domačinov. V trgovini strogi ukrepi, maske pri trgovkah, razkužila povsod; v lekarni še bolj sterilno in še strožje. In če pogledam, kako zelo hitro so pričeli s temi ukrepi, samo 41 jih je bilo, ko so že bili uvedeni.

Na Kostariki so na COVID-19 namreč reagirali hitro in strogo. Prvi primer so zabeležili 06. 03. 2020, 18. 03. 2020 je država zaprla vse svoje meje, vsi, ki bi se želeli vrniti domov, smo to lahko naredili, a število letov se je zmanjšalo na minimum. Kanadčani in Američani so za svoje državljane lete izvajali do začetka aprila. Za nas Evropejce je bila situacija mnogo bolj pereča. Tudi če ti je uspelo prileteti v Evropo, kako potem naprej do doma? Ob zaprtju meja, so nemudoma zaprli tudi vse nacionalne parke in v kratkem tudi vse plaže. Ker sva bila ves čas tako zelo oddaljena od vsega dogajanja, kakšne panike v državi nisva začutila.

Hvala posameznikom za pomoč

So pa nama prišli na pomoč številni ljudje, v prvi vrsti lastnik vile Daniel Latincic, ki nama je najprej prišel nasproti s ceno vile za naslednji mesec, kasneje tudi z vračilom, za neporabljene dneve, ves čas nama je bil na voljo za kakršnokoli vprašanje.

Povezala sem se tudi z Alenom Korošcem. Alen je iz Slovenije iskal rešitev za prihod domov za svojega prijatelja, ki je na poti z motorjem okoli sveta obtičal na Kostariki. Brez njega bi težko prišli domov, na vezi sva bila dan in noč in iskala rešitve za prihod domov. Ko smo skoraj vsi že obupali, se je na moj zadnji krik na pomoč preko maila javil Tone Požar, delegat Evropske Unije na Kostariki in nas obvestil, da morebiti lahko najde tri sedeže na enem od evakuacijskih letov Nemčije, ki pobira svoje državljane na Kostariki. Že čez dva dni je prišlo potrdilo, da smo dobili sedeže na letu do Franfurta, in to že čez dva dni. Pri tem seveda ne morem mimo Andreja Štera, ki je bil obveščen o naši poti in z nami ves čas tudi na vezi preko mailov. Pričelo se je hitenje za ureditev poti do letališča. Javni transport in privatni shuttli so takrat bili že ukinjeni. Na srečo je v community za tovrstne privat prevoze poskrbel Milton. V roku ene ure je bil prevoz urejen, treba je bilo poiskati še hotel v bližini letališča, kar je bil večji zalogaj. Velika večina hotelov je bila tedaj zaprtih. Našla sva enega in zanj plačala 190 EUR. Noro, kako so v tem času poskočile cene.

Težka in draga pot domov

Vožnja do letališča je potekala brez posebnosti, v hotelu pa na vsakem koraku razkužila, receptorji z maskami. Na letališču smo morali biti 4. ure pred poletom, da so nas popisali in uredili vse potrebno za pot. Na letališču strogo stanje v razdalji 1,5 m, vsi zaposleni pa v maskah in rokavicah.

Žal je naše letalo z odhodom zamujalo skoraj 6 ur. Od tega smo 4 ure sedeli na letalu in čakali na ugodne razmere za polet, dobili pa samo po 2dcl vode vsak, saj na evakuacijskem letu niso imeli rezerv hrane in pijače. Na 12-urne letu je vsakemu pripadal en topli in en hladni obrok ter voda. Tukaj ni bilo vegi ali dietnih opcij. Kar si dobil, si pojedel, ali bil lačen.

Zaradi zamude smo posledično zamudili let iz Franfurta v Zagreb, Nemcev na letališču ni zanimalo za nas. Niso nam dovolili po prtljago, niso jih zanimali vsi potrebni papirji, ki smo jih morali imeti za prestopanje mej. Enostavno nas niso želeli spustiti s terminala,  pokazali so nam sedeže, kjer naj bi preživeli dan in noč, do leta naslednji dan. Odločila sva si in kupila zadnji dve vozovnici v poslovnem razredu do Zagreba še isti dan, ker sva se bala, kakšna pravila glede prestopanja bodo naslednji dan. Poleg tega razen Kitajskih potnikov nihče od zaposlenih na letališču ni nosil mask, tudi o razkužilu ni bilo ne duha ne sluha. Do prtljage sva morala v spremstvu štirih policajev, ki so naju pospremili na check-in, kjer pa nama niso želeli izdati boarding passov, saj bojda Hrvaška ni spuščala v državo ljudi iz Nemčije. Pa sva spet kazala vse potrebne papirje za prestop meja, a uslužbenke ni zanimalo, saj ji sistem ni omogočil, da nam izda boarding passe. Po uri klicanj in prepričevanj sva dobila dovoljenje za odhod v Zagreb. Od tod dalje je vse potekalo brez posebnosti. Je pa doživetje, ko na mejnem prehodu Obrežje peš marširaš proti slovenski meji.

Počasi se tudi na Kostariki stanje izboljšuje

V času pisanja spremljam dogajanje na Kostariki in sem ponosna, kaj delajo za zajezitev virusa. Gre jim dobro, bolje kot nam. Počasi so začeli sproščati ukrepe in s polno paro delajo vse, da turistom, ki so ostali ujeti, olajšajo bivanje (vize so sedaj avtomatsko podaljšali do 17. 06. 2020). Parki in plaže ostajajo zaprti in se bodo počasi začeli odpirati s 16. 5. 2020; velika večina parkov recimo na 50 % kapacitet. Z istim datumom se odpirajo tudi hoteli z do 20 sobami, a zgolj na 50 % zmogljivosti. S prvim majem pa so že odprli kina, fitnese, kozmetične salone … Fitnesi bodo lahko delovali na 25 % svojih kapacitet, frizerji na 50 % … Prav tako si močno želijo ponoven zagon turizma, saj ta predstavlja 8,2 % prihodka. Zaenkrat sicer kaže, da bo šlo zelo počasi, saj letov v državo praktično ni, do polovice maja kaže na isti trend, kaj bo po tem, so pa zgolj špekulacije. Računajo, da bodo v juniju začeli odpirati še restavracije in bare ter večje hotele, a le, če bodo razmere ugodne.

Za konec naj dodam, da kljub temu, da je Kostarika draga destinacija in da se je zadnji del bivanja spremenil v iskanje rešitev za pot domov, je za naju absolutna zmagovalka na listi držav, ki sva jih obiskala in verjamem, da se bova nekega dne vrnila.

avatar

O avtorici:

Sanela Knez Vodovnik

Sanela je žena, strastna popotnica, raziskovalka podvodnega sveta in transakcijski analitik coach, ki posameznikom pomaga pri doseganju vsakodnevnih ciljev, s katerimi se sami težko spoprimejo, bodisi kako živeti brez oz. z malo stresa, kako živeti polno življenje, kako biti zadovoljen sam s sabo, kako pomagati svojim otrokom ter pri učenju socialnih veščin. Do pred kratkim je bila še učiteljica angleščine in slovenščine na osnovni šoli ter deklica za vse v moževem podjetju. Oktobra 2016 je po 11. letih opustila učiteljski poklic in si vzela čas za svoji največji strasti v življenju – popotovanju in potapljanju. Končno se ji je uresničila življenjska želja o preživljanju zime na toplem. Ljubi Azijo in njihove ljudi, malo manj pa onesnaženost v azijskih državah ter njihovih voda. Pomembno se ji zdi, da čim več domačinov ozavesti o škodljivih posledicah njihovega brezbrižnega ravnanja s smetmi, zlasti plastiko. Sledite ji lahko na Instagramu.