Ko veliko potuješ je vedno manj tistih krajev, ki te resnično očarajo in vržejo na rit. Kotički po svetu, ko lahko brez besed ure in ure strmiš v mogočnost narave, brez da bi se pri tem dolgočasil. In prav to je Kapadokija – tako magična, da se jo človek nikakor ne more naveličati.
Že takoj, ko sva s Simonom zagledala s popoldanskim soncem obsijana prva jamska bivališča, vpeta v visoke gole skale, sva vedela, da bo to nekaj, kar bo vredno našega tri dnevnega postanka.
Najprej smo se ustavili v kanjonu Ihlara, do katerega vodi v globino 400 stopnic. Pomanjkanje rekreacije se nama je s Simonom kar poznalo, sploh ko smo se morali vzpeti nazaj do avta. A splačalo se je. Ne le zato, ker je to še malce manj turistično obiskana znamenitost.
In potem je tukaj tisti najbolj znani predel – Göreme, Uçhisar, Çavuşin ter vse polno raznoraznih dolin. Tu se je bilo še najlepše izgubljati po stranskih poteh, kjer se ponavadi vozijo s štirikolesniki. Seveda, smo se mi vozili kar z našo Toyoto.
Za tisto piko na i k vsej svoji magičnosti pa sta pripomogli še dve stvari oziroma dve doživetji, ki sta bili že zelo dolgo na mojem seznamu želja – bivanje v jamskem hotelu, kjer sva tako pobližje spoznala malce bolj luksuzno stran turizma v Kapadokiji. Imela sva namreč to srečo, da nas je hotel Gamirasu za tri dni povabil k sebi v goste.
Butični jamski hotel Gamirasu nas je razvajal s čudovito sobo, kjer so še ne dolgo nazaj prebivali menihi, z razgledi, tradicionalnimi turškimi jedmi in tipično turško gostoljubnostjo. Res nam ni bilo hudega.
Na koncu vsega pa je sledil še znameniti jutranji pogled na mesečevo pokrajino – sončni vzhod ter zlato jutro, v katerem se je kopalo na desetine balonov. Neprecenljivo!
Priznam, Kapadokijo in vsa doživetja ter občutke, ki smo jih doživljali tukaj, bo na tem potovanju resnično težko preseči… a pustimo se presenetiti.
Prejete podatke bomo uporabili le za namen povpraševanja. Brez vašega soglasja prejetih podatkov ne bomo hranili, obdelovali ali posredovali tretjim osebam.