V ŽIVO: Magična Kapadokija, ki jo bo težko preseči

Ko veliko potuješ je vedno manj tistih krajev, ki te resnično očarajo in vržejo na rit. Kotički po svetu, ko lahko brez besed ure in ure strmiš v mogočnost narave, brez da bi se pri tem dolgočasil. In prav to je Kapadokija – tako magična, da se jo človek nikakor ne more naveličati.

Že takoj, ko sva s Simonom zagledala s popoldanskim soncem obsijana prva jamska bivališča, vpeta v visoke gole skale, sva vedela, da bo to nekaj, kar bo vredno našega tri dnevnega postanka.

Najprej smo se ustavili v kanjonu Ihlara, do katerega vodi v globino 400 stopnic. Pomanjkanje rekreacije se nama je s Simonom kar poznalo, sploh ko smo se morali vzpeti nazaj do avta. A splačalo se je. Ne le zato, ker je to še malce manj turistično obiskana znamenitost.

In potem je tukaj tisti najbolj znani predel – Göreme, Uçhisar, Çavuşin ter vse polno raznoraznih dolin. Tu se je bilo še najlepše izgubljati po stranskih poteh, kjer se ponavadi vozijo s štirikolesniki. Seveda, smo se mi vozili kar z našo Toyoto.

Za tisto piko na i k vsej svoji magičnosti pa sta pripomogli še dve stvari oziroma dve doživetji, ki sta bili že zelo dolgo na mojem seznamu želja – bivanje v jamskem hotelu, kjer sva tako pobližje spoznala malce bolj luksuzno stran turizma v Kapadokiji. Imela sva namreč to srečo, da nas je hotel Gamirasu za tri dni povabil k sebi v goste.

Butični jamski hotel Gamirasu nas je razvajal s čudovito sobo, kjer so še ne dolgo nazaj prebivali menihi, z razgledi, tradicionalnimi turškimi jedmi in tipično turško gostoljubnostjo. Res nam ni bilo hudega.

Na koncu vsega pa je sledil še znameniti jutranji pogled na mesečevo pokrajino – sončni vzhod ter zlato jutro, v katerem se je kopalo na desetine balonov. Neprecenljivo!

Priznam, Kapadokijo in vsa doživetja ter občutke, ki smo jih doživljali tukaj, bo na tem potovanju resnično težko preseči… a pustimo se presenetiti.