Modro gorovje, soteskanje in spuščanje po vrvi (Avstralija potovanje)

Je že res, da je Avstralija dežela sonca in neskončnih peščenih plaž, a Avstralija je tudi dežela gorovja, evkaliptusovih gozdov in za mnoge morda tudi presenetljivo dejstvo, Avstralija je dežela adrenalina in pohodništva.

Ko sva zapustila Sydney, ki ima dva in polkrat več prebivalcev kot naša cela Slovenija, sva dva dni preživela v avstralskem modrem gorovju (Blue Mountains). Le-to je približno 70-80 kilometrov oddaljeno od Sydneya in je velikokrat kraj, kamor se prebivalci Sydneya zatečejo pred vročino in gnečo na mestnih ulicah. Modro gorovje je svoje ime dobilo zaradi nešteto evkaliptusovih dreves, ki zaradi svojega eteričnega olja in njegovega izhlapevanja ozračje velikokrat naredijo malce modrikasto.

Modro gorovje je idealno za sprehode in trekinge, saj so možnosti neomejene – tako glede zahtevnosti, kot tudi glede dolžine. Hoja nam ponuja razglede na osamelce in pečine ter je že sama po sebi idilična in slikovita. Ko nad tabo krožijo še kakaduji in glasno vreščijo, pa vse postane še toliko lepše in eksotično. Ne glede nato ali ste pravi pohodnik ali pa zgolj sprehajalec, je v Modrem gorovju pravzaprav poskrbljeno za vse, saj so za tiste malce bolj “lenobne” sorte, poskrbeli celo z gondolo in železnico. Slednja velja za najbolj strmo na svetu.

Večina obiskovalcev svojo pot po Modrem gorovju začne v mestecu Katoomba, ki na nek način spominja na našo kranjsko Goro – vsaj kar se tiče trgovinic in restavracij. Majhno mestece pa je kot nalašč za sprostitev po aktivnem dnevu, saj deluje precej zaspano. Ker sva v Modrem gorovju preživela dva dni, sva eno noč prespala v Blue Mountains Katoomba YHA, ki se nahaj v samem centru mesta.

Najin novi dan se je začel že na vse zgodaj zjutraj, saj naju je ta dan čakala prava adrenalinska preizkušnja. V načrtu je bilo namreč spuščanje po klifih / pečinah in soteskanje v enem izmed kanjonov v Modrem gorovju. Z agencijo High N Wild in vodnikom Timom, ki je bil že dvakrat v Sloveniji (raziskoval Bovec in vse aktivnosti, ki jih le-ta nudi), smo vse skupaj začeli le nekaj sto metrov stran od požara, ki je izbruhnil nekaj dni nazaj – tako je bilo naše početje še malce bolj adrenalinsko. V Modrem Gorovju so namreč precej pogoste nevšečnosti gozdni požari, ki se zaradi evkaliptusovih dreves in njihovega eteričnega olja še toliko hitreje širijo. Požar so tega dne sicer že zajezili, a vseeno sta bili v njem izgubljeni dve stanovanjski hiši – lansko leto je bilo v takšnem požaru izgubljenih več kot 200 domov.

Tam, kjer smo začeli z uvodnim, pet metrov visokim spustom po vrvi, se je videl dim od požara, za nameček pa so nad našimi glavami letali še helikopterji, ki so z vodo gasili ogenj. Kaj kmalu sva s Simonom nanje sicer pozabila, saj se še nikoli poprej nisva spuščala po vrvi iz pečin. Sama sem se tega še posebej bala, saj nisem vedela, kako bo z mojim višinskim strahom, saj me sem in tja kdaj le-ta pošteno zagrabi. Vodnik Tim pa je bil pravi mojster in tako sem že takoj na začetku dobila vanj zaupanje, ki me je od pet metrskega spusta poneslo naprej do petnajst in trideset metrov visoke pečine.

Nora izkušnja, ki jo oba zlepa ne bova pozabila, a kaj ko je bilo to šele ogrevanje za drugi del – soteskanje. Tudi pri nas v Sloveniji je soteskanje že dobro poznano in sama sem ga preizkusila kakšnih deset let nazaj. Skakanje v bazenčke z vodo, drsenje po slapovih in nazadnje spust po 12 metrskem visokem slapu – noro, vam povem! Podobno je bilo vse skupaj tudi tukaj, v Modrem gorovju. Razlika je bila morda le ta, da je bilo v primerjavi s slovenskim soteskanjem tukaj manj skokov v bazene in drsenja po slapovih, a to še ne pomeni, da ni bil prisoten adrenalin. Pravzaprav zadnji del soteskanja v Modrem gorovju premaga celo tisti 12 metrski slap v Sloveniji, saj se tukaj z vrvjo spustimo po kar 30 metrov visokem, z vodo drvečem in noro drsečem slapu!

Voda v kanjonu je bila tako noro mrzla, da na koncu nisva vedela, ali se nama kolena tresejo od mraza ali od novega izziva – verjetno pa kar malo od obojega. Ozračje tistega dne je bilo v Modrem gorovju komaj da 17 stopinj, voda v kanjonu pa verjetno ni imela 8 stopinj. Res da smo dobili neoprenske obleke, a na nogah smo imeli kar navadne superge – brrr…. Po dveh urah stanja v vodi sva imela občutek da nog sploh nimava več, če pa že, pa da jih nekdo zabada z nožem.

Kljub vsemu pa je bil ta dan v Modrem Gorovju NOR! Ko sva po koncu gledala na premagan slap, kar nisva mogla dojeti, da sva ga dejansko premagala, da sva se spustila po njem in da imava od vsega početja zgolj nekaj manjših modric. Mraz gor ali dol, za naju sva bila zmagovalca – sploh ker sva kaj takega kot je spuščanje po vrvi, naredila povsem prvič. Zagotovo ena najbolj norih stvari, ki sva jih doživela v Avstraliji in brez dvoma ena med TOP v življenju.

Soteskanje in spuščanje po vrvi v Modrem gorovju še v kratkem video posnetku