Vedno pravim, da si potovanje najbolje zapomnimo po ljudeh, ki smo jih srečevali na poti. Bodisi gre za dobra doživetja bodisi za slaba. Po preteku nekega časa, so ravno nenavadne zgodbe pravzaprav edini pravi spomin, ki traja.
Vsaka obiskana država prinese nove spomine in tudi nam so jih Združeni arabski emirati prinesli nekaj. Obisk kamelje farme na povabilo beduinov je bil zagotovo vrhunec celotnega potovanja. Tudi obisk ribje tržnice v Dubaju je bilo unikatno doživetje, ki ga vsaj midve z Živo verjetno nikoli ne bova pozabili.
Na obrobju druge največje peščene puščave na svetu pa se je pripetila še ena zgodbica, ki resnično govori o tem, da na svetu še obstajajo ljudje, ki jih pohlep po denarju, egoizem in privoščljivost še niso dosegli.
“Sonce je zahajalo in počasi se je delal mrak. Tudi danes nismo uspeli najti primernega kraja za naše prenočišče pred pojavom prvih zvezd na nebu. Sicer pa ga niti nismo hoteli. Postavljati šotor ob žgočem soncu sredi razbeljenega peska, res ni naše najljubše opravilo.
Beduini in kamelje mleko – popotniška zgodba (Združeni arabski emirati)
Iščemo lokacijo, primerno ravnino za dva šotora, ko se mimo nas pripeljeta dva domačina. Čeprav po izgledu delujeta kot Beduina, bi ju človek zaradi najnovejšega terenskega vozila znamke Jeep, kaj hitro zamenjal za moderna povzpetnika, polna denarja. Kar med vožnjo skozi odprto okno zavpijeta v pozdrav in že drvita naprej proti kamelji farmi, ki se je nahajala dober kilometer stran od nas.
Nismo se pretirano zmenili zanju, navsezadnje smo v odročnih lokacijah velikokrat želi zanimanje. Hitro postavimo šotor in se povzpnemo na vrh sipine, ki se nahaja tik za našima šotoroma. Hoja ni bila najlažja. Ali pa smo morda vsi štirje bili v gromozanskem pomanjkanju kondicije. Za tri korake navzgor se je z udiranjem peska zdelo, da vedno znova zlezemo vsaj za korak nazaj. Vsi preznojeni končno dosežemo vrh. Po grobi oceni je bila sipina visoka okoli 70 metrov. Ravno prav, da se je iz nje vil prekrasen razgled in ravno prav, da smo z dosegom vrha videli, kako nizko se pravzaprav nahajamo. Za njo se je namreč že risal nov, višji vrh.
Beduini in kamelje mleko – popotniška zgodba (Združeni arabski emirati)
Počasi prihajamo do sape in že zganjamo manjše vragolije – peščena puščava je res gromozanski peskovnik za odrasle. A kaj kmalu se iz smeha na naših obrazih zariše zaskrbljenost. Šotorom se namreč bliža terensko vozilo, ki nas je malo prej obvozilo. Počasi zmanjšuje hitrost in se ustavi tik ob naših dveh avtomobilih. Zaskrbljeno se spogledujemo in se sprašujemo kaj za vraga se dogaja. Ves denar, vsi dokumenti…praktično vse, razen plastenka z vodo in fotoaparat, je ostala pri šotorih in avtomobilih. Takoj pomislimo na najslabše. Iz njihovega vozila se je namreč že od daleč lepo videlo, da smo prav vsi na vrhu sipine.
Beduini in kamelje mleko – popotniška zgodba (Združeni arabski emirati)
Simon je že skoraj v nizkem štartu, da se požene po sipini navzdol, ko mladenič stopi iz avta in nam s plastenko v roki pomaha ter na ves glas oznani “camel milk”. Vsi v šoku komaj da iz sebe spravimo “Šukran” in jim začnemo navdušeno mahati v zahvalo.”
Še danes težko verjamemo, da sta se Beduina ustavila in nam v dar dala kar liter in pol svežega kameljega mleka. Kar tako, brez razloga… Zato, ker smo slučajno tukaj… Zato, ker sta obiskala kameljo farmo zaradi nakupa kameljega mleka zase… Zato, ker arabska kultura enostavno pravi, da so tujci vedno dobrodošli in da se je potrebno do gostov spoštljivo obnašati. Enostavno zato, ker sta to pač želela.
Beduini in kamelje mleko – popotniška zgodba (Združeni arabski emirati)
Cel večer, ko sedimo ob ognju, se tema vrti okoli današnjega dogodka. Prav vsi se sprašujemo, če bi se kaj takšnega lahko zgodilo v Sloveniji. Koliko ljudi bi se recimo ustavilo ob tujcu, popotniku, ki stoji ob cesti, ima ob sebi kolo in se je ustavil za počitek . Bi se ustavili in mu dali jabolko, hruško? Ali pa bi mu morda namenili vsaj kakšno prijazno, vzpodbudno besedo, zgolj zato, ker je se je lotil takšnega podviga? Bojim se končnega rezultata…
Beduini in kamelje mleko – popotniška zgodba (Združeni arabski emirati)
Najhujše pa je bilo pravzaprav spoznanje, kako krivično smo vsi najprej pomislili na nekaj slabega. Zakaj? Nas takšne res dela naš svet? Svet, po katerem mnogi hrepenijo in si ga želijo? Svet, kjer vlada vedno večji egoizem, individualizem, gonja po denarju in po stvareh, ki so pravzaprav povsem brez pomena… Svet v katerem je najboljša novica nekaj slabega? Res je žalostno, da moramo oditi tako daleč od doma, da se pravzaprav zavemo, kaj je tisto, kar resnično šteje … In kaj je pravzaprav tisto, kar smo na naši “poti” izgubili… Upam le, da ne za vedno…
Prejete podatke bomo uporabili le za namen povpraševanja. Brez vašega soglasja prejetih podatkov ne bomo hranili, obdelovali ali posredovali tretjim osebam.