Narodni park Grampians in kenguruji, Avstralija

Avstralija brez kengurujev je tako, kot bi odšli v Italijo pa se ne bi spoznali s špageti. Z drugimi besedami, brez prizorov, kjer bi kenguruji skakljali okoli nas, bi bilo preprosto rečeno žalostno oditi domov in zapustiti Avstralijo.

Res je, da sva nekaj kengurujev videla že v mestu Port Stephens, a bilo jih je le za vzorec in še ti so bili precej oddaljeni od naju. Pred odhodom domov sva jih enostavno morala nekje še videti in se srečati z njimi. Pravijo, da so v Avstraliji kenguruji na vsakem koraku in da jih vidi vsak, a kot kaže so se nama precej dobro skrivali. No ja, v velikih mestih, kot sta bila Sydney in Melbourne jih seveda nikakor niti nisva pričakovala, zato je bil dvodnevni izlet po znameniti obalni cesti The Great Ocean Road in skok v narodni park Grampians, kot nalašč za zaključek najinega doživetja po Avstraliji in nenazadnje tudi najino zadnje upanje, da vidiva kenguruje.

Poleg tega, da se narodni park Grampians razprostira na ogromni površini (167.219 hektarjev ) je lepota v njem tudi zaradi miru in zelenja. Narodni park Grampians je idealen za hribolazenje, saj ima številne peš poti, ki nam nudijo razglede na evkaliptusova drevesa, razne slapove, reke…

To, da je v narodni park Grampians priporočljivo priti z nekaj kondicije, verjetno ni potrebno posebej poudarjati, a na srečo je področje primerno tudi za tiste, ki le-te nimajo in si zgolj želijo nekaj miru. Majhen kraj Halls Gap je namreč nastal skoraj da izključno zaradi obiskovalcev, zaradi turizma. Kraj je miren in tih ter popoln za sproščujoč dopust, kjer nam družbo lahko delajo tudi kenguruji. Halls Gap je zaradi pohodniških poti postal zelo priljubljen pri obiskovalcih in je z leti pridobil na obsežni ponudbi prenočišč.

Videti kenguruje – to je bil najin cilj in najina želja, zato sva naslednje jutro z lahkoto vstala že ob 6ih zjutraj. Z vodnikom pridemo do jase na obrobju mesteca Halls Gap in že zagledamo prvega, drugega, tretjega kenguruja… Za grmovjem se skriva odrasli mišičnjak, poleg njega pa se skriva še majhen in nebogljen mladiček… Vse kar sva si želela, sva gledala le nekaj metrov stran od naju. Prizori, ki so nama popolnoma ogreli srce in meni orosili oči. Nemo sva opazovala čredo kengurujev, ki so se pasli in lenobno žvečili travo… Desno od naju pa se je začel pravi boksarski spektakel, saj sta se dva mlada kenguruja med samo igro začela pretepati. Kot da to ne bi bilo dovolj, opaziva še mladička, ki se greje pri mami in iz udobnega zavetja vreče radovedno pogleduje proti nama. Je sploh lahko še kaj lepšega? Prizori, ki jih lahko gledaš ure in ure pa ti ob njih nikakor ne bo postalo dolgčas.

Prvi sončni žarki so ustvarjali jutranjo meglico in zlato barvali kožuhe kengurujev… bilo je kot iz pravljice. Za nekaj minut se je svet okoli naju popolnoma ustavil in vse kar sva lahko videla je bil čudež narave. Bila sva navdušena, vesela in hvaležna za vse kar sva doživljala in nama je mati narava blagodejno ponujala. Enostavno rečeno – neprecenljivo!