New York, New York in življenje tam

Kljub temu, da so me službene dolžnosti krepko okupirale in vodile močno izven New Yorka pa sem si vseeno uspela priboriti 24 ur v New Yorku. Namesto, da bi se domov vrnila že v petek, sem potovanje podaljšala do nedelje. Ni mi bilo žal.

New York je pač New York in težko bi ob obisku tega svetovno znanega mesta človek ostal ravnodušen. Tukaj ne gre le zato, da te New York posrka vase in te enostavno zasvoji. Vanj dejansko ugrizneš, kot v eno veliko, slastno jabolko. Mogočne avenije, energija, utrip mesta… vse je nekako navdušujoče…. V mojem primeru pa je pri obisku New Yorka šlo skoraj da za pravo razsvetljenje pa čeprav sem bila tam zgolj 24 ur.

 

Čeprav sem se gibala izključno le na Manhattnu je bilo brez kančka truda mogoče opaziti, kako gre bogastvo in revščina v New Yorku iz roke v roko. Na eni strani se po ulicah vozijo limuzine in se bohotijo trgovine, kjer vrhunski modni oblikovalci prodajajo svoje kreacije in si jih lahko privošči le peščica. A zgolj s pogledom navzdol, se razkrije tisto pravo ozadje.

 

Večina ljudi, ki dela na Manhattnu (v trgovinah, restavracijah, hotelih…) namreč prihaja iz revnih okolišev mesta New York. Zgoraj oblečeni po protokolu, a že pogled v njihove čevlje razkrije vse… Preveliki, pošvedrani, opraskani, luknjasti… Kljub temu pa so prav ti ljudje najbolj odprti in prijazni in to ne zgolj zato, ker morajo biti. Enostavno to so… Še toliko bolj, če si zanje vzamemo čas in jim namenimo stavek ali dva.

 

Sprašujem se kako je to sploh mogoče… Jih takšne dela zgolj veselje, da imajo službo in se zanjo še toliko bolj trudijo? Pri nas je ponavadi zgodba povsem drugačna… Služba je pri nas mnogim zgolj dolžnost… nekaj kar je pač z muko treba opraviti, da se dobi plačo. In dvomim, da je v popolnoma naravnanem kapitalističnem sistemu, ki gradi Ameriko, vzrok iskati v drugačnih (beri boljših) delodajalcih… Gre zgolj za drugačno mentaliteto ljudi.

 

Za mnoge situacija v Sloveniji ni rožnata, daleč od tega, a to še ni izgovor, da se prodajalci, natakarji in drugi zaposleni vlečejo kot megle… Brez elana, dobre volje, navdušenja, prijaznosti, pozitivizma… Verjetno gre razlog iskati v še vedno precej socialistično naravnanem sistemu in miselnosti, saj država ne glede na to, kaj počnemo in kako to počnemo, nekako poskrbi za nas… V Ameriki je namreč boj za preživetje odvisen samo od samega sebe. Tam ni zdravstvenega varstva in socialne podpore, kot jo poznamo mi… Kje je šele zdrav način življenja, kvalitetno šolanje… Dobro je izključno rezervirano le za tiste z boljšimi prihodki. Kvaliteta njihovega življenja se nikakor ne more primerjati z našim pa čeprav vsi Ameriko kujemo v zvezde in si želimo sanjsko ameriško življenje, ki nam ga popačeno prikazuje televizija.

 

Resnično smo lahko hvaležni za vse to kar imamo in nehajmo objokovati za tistim, kar nimamo… Če že, potem ne čakajmo, da nam nekaj pade na glavo, da lahko rečemo, kakšno srečo smo imeli. Srečo si moramo krojiti namreč sami! Če nismo s čim zadovoljni, je to treba nekako spremeniti…a še prej si je potrebno priznati, da smo krivci pravzaprav mi sami. To, da človek nima službe, le zato, ker je preveč šolan, da bi čistil stranišča ali poprijel za kakšno drugo fizično (neželjeno) delo, žal ne more biti izgovor….

 

Pri meni nikoli ni bilo izgovorov. Če sem potrebovala denar, sem sprejela praktično kakršno koli delo… Ker sem zraven želela še redno študirati, so se ponavadi na izbiro znašla malce manj priljubljena opravila, ki pa so mi zaradi popoldanskega urnika pravzaprav najbolj ustrezala. Tako sem delala v proizvodnji, v skladišču, pometala, kosila travo… Tudi čiščenje stranišč je bilo kar nekaj časa moje študijsko delo in ne vem zakaj bi se tega morala sramovati. Pomembno mi je bilo zgolj to, da sem se čimprej osamosvojila in skrbela zase. Če nam zdravje ne nagaja in smo pripravljeni delati, izgovorov enostavno ne sme biti, sploh pa ne v 21. stoletju, kjer je na svetu več kot 7 milijard ljudi in prav vsi so na nek način naša konkurenca pri borbi za delo! Vsako delo sem opravljala dobro in ponosno in še danes ne razumem, zakaj je mehanik, snažilka ali pralec posod v kuhinji za mnoge manj pomemben od tistega, ki je zdravnik, odvetnik ali univerzitetni profesor. Mislim, da prav nihče ne more eden brez drugega in vsako delo je oziroma bi moralo biti častno!

 

Velikokrat se zalotim z mislijo, da tisti, ki se nad življenjem v Sloveniji najbolj glasno pritožujejo, še nikoli niso resnično pokukali izven naših meja, kjer je zgolj za samo preživetje potrebno stisniti zobe, poprijeti za kakršno koli delo in delati vse, da te opazijo, kot dobrega in zanesljivega zaposlenega…. Le tako imaš namreč kanček možnosti, da se izvlečeš iz dreka in tistega pravega, resničnega ameriškega življenja, ki ga mnogi zamenjujejo s sanjskim. In le tako, vsak dan iz postelje (če jo sploh imaš) vstaneš, da greš na plačano delo in ne na ulico, kjer sključeno sediš in na kartonu oznanjaš, da si lačen ter tožiš za svojo nesrečo…