Koreno, Horjul, hribi, novoletne zaobljube, novoletna zaobljuba

Ste tudi vi med tistimi, ki ste si zadali kakšno novoletno zaobljubo? Verjeli ali ne, ampak letos sem si jo čisto prvič zadala tudi sama. Od kar intenzivneje piševa popotniški blog, sem se povsem zasedela. Če sem še dve leti nazaj ogromno kolesarila, tekla in hodila v hribe, pa sedaj skoraj da ne delam drugega kot sedim pred računalnikom.

Vedno sem se nekako izgovarjala na ene in iste razloge – nimam časa, danes je prevroče, danes je preveč mrzlo, zunaj piha, megleno je, pada dež… Sto in en izgovor – vam je kaj znano?

Končno sem rekla DOVOLJ in končala s to lenobno zgodbo. Zadala sem si cilj, da v letošnjem letu 100krat osvojim hrib Koreno (729 metrov nadmorske višine) v bližini doma. Najprej je bil cilj 52 vzponov – za vsak teden v letu eden, a me je bratova provokacija malce spodbodla.  Res je, 52 se sliši bore malo, 100 pa je že povsem drugače. In tako sedaj izgovorov ne bo več – na Koreno se bo šlo v vsakem vremenu (skoraj). Če odštejem čas, ko s Simonom potujeva naokoli, ostane že veliko manj dni in s tem časa za vzpone in tako izgovor praktično ne bom smela imeti.

Mnogi se podobnih podvigov lotijo zaradi hujšanja, jaz pa se ga bom izključno zaradi boljšega počutja in splošne kondicije. Navsezadnje se tudi potuje veliko lažje, če je človek malce bolje fizično pripravljen.

Vsi, ki vas bodo moji vzponi zanimali, se bo tale blog prispevek z vsakim vzponom posodabljal. Enkrat mesečno (konec meseca) pa ga bova na željo nekaj najinih bralcev delila tudi na najini Facebook strani. Zdaj izgovorov in poti nazaj več ni!

Čeprav Simon takšne zaobljube ni sklenil pa se mi bo pri vzponih vseeno skušal čim večkrat pridružiti. Če ne drugega, bom sem in tja potrebovala tudi kakšen dober foto dokaz.

Moj dnevnik vzponov na Koreno

20.4.2016 – Vzpon 32 

Zopet se me loteva kriza…. vedno bolj razmišljam o tem, da bo težko osvojiti 100 vzponov do konca leta… Pri tem mi vsekakor ne gredo v prid številni izleti in potovanja…. Še toliko bolj, ker sem se do vrha vlekla kot megla. Trpljenje…. sem mislila, da bo šlo vedno lažje, pa kar ne morem pravilno zaštartat.

15.4.2016 – Vzpon 31

Razmišljam, če mi bo do konca meseca uspelo spraviti pod streho še 10 novih vzponov. Ne bi bilo slabo.

14.4.2016 – Vzpon 30

No pa je končno “padel”. Moj 30. vzpon. Ob misli, da bo za izpolnitev zaobljube potrebno še več kot tri krat toliko, me kar malo zvije…

5.4.2016 – Vzpon 29

Še en čudovit dan, ki se ga je moralo na polno izkoristiti. Sem mislila, da bo danes težji dan, saj sem včeraj poleg vzpona na Koreno,naredila še en enourni hitri sprehod. A namoje presenečenje,je bil današnji vzpon eden najboljših do sedaj. Če bo šlo tako naprej, bom kmalu navzgor tudi tekla. 😉

4.4.2016 – Vzpon 28

Kakšen lep pomladni dan je bil danes. še malo pa bo tudi vetrovka ostala doma. Danes prvič na Koreno brez palic. O ja, težje je, kot s palicami, ampak sem preživela.

1.4.2016 – Vzpon 27

Sedaj gre pa zares. Glede na to, da se začenjajo dolgi dnevi in dame vedno bolj mika tudi kolo in tek, bo treba vzpone na Koreno vzeti skrajno resno. Pospešujem tempo – vsaj upam.

31.3.2016 – Vzpon 26

Ojoj, konec meseca, jaz pa komaj pri 26. vzponu. Priznam, s tempom v januarju sem mislila, da bom takle čas vsaj pri številki 40.

24.3.2016 – Vzpon 25

Pravijo, da ima človek vedno čas za tisto, kar mu je pomembno, a včasih ne gre drugače, kot da se dela in potem enostavno zmanjka čas za vse ostale stvari. No ja, na srečo Koreno ni ušlo nikamor.

19.3.2016 – Vzpon 24

Lepa sobota in končno čas, da mi je družbo na Koreno delal tudi Simon. Verjeli ali ne, ampak na vvsehmojih pohodih, komaj da srečam kakšnega pohodnika, zato je prav luštno kdaj imeti družbo – lahko vsaj malo čvekam.;)

18.3.2016 – Vzpon 23

Jeeej, vreme je zopet fantastično za malo miganja. Mogočepale pridem do številke 30 še pred koncem tega meseca.

17.3.2016 – Vzpon 22

Končno, končno, končno sonce. Kako sem ga pogrešala. Danes je bil res pravi spomladanski dan – jakna je ostala doma.

10.3.2016 – Vzpon 21

Končno presegla dvajset vzponov. Bo treba tempo malo pospešit, a kaj ko je non-stop dež.

4.3.2016 – Vzpon 20

Kljub delu, je bil dan enostavno prelep, da ga ne bi izkoristila. Sploh, ker je zadnje čase non-stop napovedan dež.

2.3.2016 – Vzpon 19

Že prvi dan po izletu v Pariz je bilo treba dati vse pojedene dobrote iz sebe. Nič več izgovorov.

24.2.2016 – Vzpon 18

Po neprestanem deževju končno en lep sončen dan. Kljub temu, da je navdušenje za vzpone v tem lenobnem mesecu malo pojenjalo, sem zbrala tisto pravo motivacijo in še enkrat osvojila vrh. Na koncu, priznam, ni bilo tako hudo.

21.2.2016 – Vzpon 17

Februar res ni “moj” mesec, saj se število vzponov dviga z ekstra počasno hitrostjo. Jah mesec virusov, prehladov in grip se pozna tudi na meni. Za lažje korakanje proti vrhu je danes poskrbel tudi Simon in se mi pri uresničevanju novoletne zaobljube pridružil.

11.2.2016 – Vzpon 16

Enotedenske pavze res niso zame, saj se zdi, kot da sem z vzponi šele začela. A kaj hočemo, to da bom veliko zdoma, sem vedela že pred mojo zaobljubo. Ni kaj, izlet v Bratislavo je zopet prekinil moj zagon in priznam, načel tudi malo mojo motivacijo. A tako pač je. Gremo dalje in naprej!

2.2.2016 – Vzpon 15

Kljub močnemu vetru, je bilo danes precej prijetno, sploh ker sem vedela, da jutri počivam – včasih pa prav paše deževni dan.

1.2.2016 – Vzpon 14

Nov mesec začenjam s 14. vzponom. Kar zadovoljna sem s številom vzponov. Upam tudi, da bo februarja solidno vreme, da bodo vzponi še malce bolj prijetni.

29.1.2016 – Vzpon 13

Sončno vreme je bil vzrok za dodatno pozitivno energijo in tudi hoja je bila mnogo lažja, kot zadnja dva dneva. Če bo vreme še naprej tako toplo in sončno, zna hoja na Koreno postati mala malica.

28.1.20106 – Vzpon 12

Danes je bila hoja na Koreno malce lažja – še dobro, ker če bi še danes tako trpela, kot včeraj bi res potrebovala veliko motivacije za naprej. Ampak je šlo.

27.1.2016 – Vzpon 11

Čeprav sem se cel dan veselila, da po sedmih dneh spet začnem z vzponi, pa od začetka tega izziva še nisem tako trpela kot danes. Bilo je sončno, toplo, a volje kar ni in ni bilo… Do vrha sem se vlekla kot megla, a mi je vseeno uspelo. Kot kaže me je tale Malta čisto polenila.

19.1.2016 – Vzpon 10

Priznam, prav nič me danes ni vleklo na Koreno, saj je bilo zunaj precej mrzlo. A to je bil pravzaprav zadnji vzpon pred najinim potovanjem na Malto in tako izgovorov ni smelo biti. Ni šlo tako težko, a vroč tuš je po mrazu bil pravi balzam.

17.1.2016 – Vzpon 9

Ne morem verjeti, ampak ta teden sem bila na Koreni kar petkrat. Malo sem pospešila ritem zaradi najinega bližajočega se potovanja na Malto, kar avtomatsko pomeni, manjkajoče dni, pri vzponih. In kar je treba, pač ni težko, sploh, ker se mi je danes pridružil tudi Simon.

16.1.2016 – Vzpon 8

Vedno se ravnam po načelu “kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri” in tako je tudi v zvponi na Koreno. Če je lepo vreme, je pač treba it, saj bo morda jutri vreme slabo. Današnji sonček je bil fantastična popotnica.

15.1.2016 – Vzpon 7

Danes sicer ni šlo tako z lahkoto, ampak sem se pa zalotila, da se prav veselim, da se povzpnem na Koreno. Ko se vrnem domov pa priznam, da sem kar malo ponosna nase, da mi gre tako dobro pri izpolnjevanju novoletne zaobljube.

13.1.2016 – Vzpon 6

Po včerajšnji borbi z vzponom, sem se danes prebudila polna elana. Skozi okno sem cel dan gledala nebo brez oblačka in prvič letos res komaj čakala, da končam s službo in se povzpnem na Koreno. Fantastično je bilo – v primerjavi z včerajšnjim dnem, so bile danes noge povsem lahkotne. Za vzpon gor in dol pa sem potrebovala 1 uro in 5 minut, kar je z začetnim časom 1 uro in 20 minut noro dober napredek. Upam, da bo še veliko takšnih dnevov.

12.1.2015 – Vzpon 5

Pravi pomladni dan je bil danes. Kar luštno je bilo pa še pet drugih pohodnikov sem srečala. Vzpon sam pa precej težaven – grozno težke noge in ob prihodu domov neverjetna utrujenost.

10.1.2016 – Vzpon 4

Danes sem imela prvo veliko krizo. Poležavanje na kavču je bilo tako mikavno… Ampak nisem se dala. Za vzpodbudo je poskrbel tudi Simon, ki se mi je danes pridružil. Prikazalo se je še nekaj sončka in temperature so bile skoraj spomladanske. Na koncu se je vendarle splačalo premagati lenobo.

7.1.2016 – Vzpon 3

Popolna megla me ni prav nič mikala, ampak ker je jutri in za cel konec tedna napovedan dež, nisem imela izbire, kot da obujem pohodniške čevlje in se podam na pot. Danes je šlo malce težje – »musklfiber« in poledenela pot (si bo treba omislit kakšne dereze). Tik pred vrhom pa me je čakalo prijetno presenečenje – jasnina. Žal zaradi pozne ure sonca ni bilo več, a občutek je bil kljub temu fantastičen.

6.1.2016 – Vzpon 2

Danes je snežilo in na poti že malce drselo. Ker je Koreno bolj slabo obiskana točka (sploh pozimi) pa je bila pot še precej znosno prehodna. V dolino sem prispela tik pred popolno temo.

4.1.2016 – Vzpon 1

Dovolj lenarjenja in izgovorov – čas je, da se izziv prične. Tisti, ki se še niste povzpeli na Koreno (luštna pohodniška točka – tudi za družine z majhnimi otroki) imate na voljo več poti – strmo, običajno in asfaltirano. Sama sem se odločila, da se po strmi (grabnu) povzpnem in se po običajni spustim nazaj v dolino.
Včasih bi bil sneg odličen izgovor za to, da ostanem doma, a 100 vzponov ni malo in treba je bilo začeti. Za vzpon sem potrebovala 1 uro in 20 minut (v dobrih starih časih sem potrebovala manj kot eno uro). S počasnim tempom je kar šlo – pravzaprav veliko bolje, kot sem si mislila.

Koreno, Horjul, hribi

Prvič v letu 2016 na Koreno