odvajanje od plenic, potovanja z otrokom

Naša potovanja so skupaj z Renom postala veliko bolj pestra, zanimiva, in ne bom lagala, tudi naporna. Ker dobiva kar nekaj otroško-popotniških vprašanj, kako vse skupaj poteka, sem se odločila, da na blogu, poleg ostalih tem, ki jih lahko najdete tukaj, delim tudi naše odvajanje od plenic na potovanjih.

Če sem poleti načrtovala odvajanje od plenic, ker naj bi bil to pač po teoriji najboljši čas, se seveda to ni izšlo. Ren nikakor ni zdržal brez lulanja več kot 15-20 minut, nato pa ga je zanimanje za kahlico povsem minilo. Po pravici, mi je kar malo odleglo, ker smo ravno začeli načrtovati potovanje v New York in si nikakor nisem znala predstavljati, kako naj bi odvajanje od plenic sploh izgledalo na potovanju.

Vedno znova sem se spraševala, kako bomo to izvedli, ko pa smo vedno nekje na poti – če ne drugega hodimo na razne izlete po Sloveniji kot tudi čez mejo. Če bomo zaradi neprestanega ustavljanja zaradi lulanja potrebovali cel dan, da prevozimo le 100-200 kilometrov, ne bomo nikamor sploh prišli. Tako sem sklenila, da bom Rena začela od plenic odvajati naslednje poletje…

Ampak tako kot vse do sedaj, mi je Ren ponovno pokazal, da je pri otroku povsem nesmiselno kakršno koli načrtovanje. Vzgojiteljica nama je tako začetek oktobra povedala, da je Ren nazaj ponovno dobil zanimanje za kahlico in smo brez obotavljanja začeli…

Kupili smo tako kahlico kot nastavek za straniščno školjko, ki naj bi ga uporabljali na potovanjih, a Rena je skoraj nemogoče prepričati, da se usede nanj. Tako je kahlica tista, ki skoraj vedno potuje povsod z nami. Nikakršnega problema seveda ni, če gremo na pot z avtom, a vse skupaj se je malce »zakompliciralo« na našem zadnjem potovanju po Mehiki.

Kahlica je ostala doma in prav tako je doma ostal nastavek za straniščno školjko. S Simonom sva bila prepričana, da bova Rena enostavno posedla na stranišče in bo opravil svoje. Na začetku je še nekako šlo in tako smo lepo zvozili oba leta do Cancuna (Benetke – Zurich – Cancun). Čeprav smo bili skupno na poti 24 ur, je Renu uspelo ostati suh. Res pa je, da mu za vsak slučaj ponoči še vedno dava gor hlačne pleničke – ki jih midva pred njim imenujeva kar hlačke za ponoči.

Najina teorija, da bo vse opravil kar s sedenjem na stranišču se seveda ni izšla in tako smo drugi dan v Mehiki kupili kar kahlico. Za 2 evra se jo res ni splačalo vleči s sabo, poleg tega pa si jo je izbral še sam in bil sila ponosen nanjo. Pred odhodom domov, zadnji dan smo jo pustili v hotelski sobi in upam, da je prišla prav kakšni sobarici.

Ren se je v treh tednih, do odhoda v Mehiko že nekako navadil, da nama pove, da ga lulat in kakat, ter smo se tako na poti po Jukatanu enostavno ustavili, kjer je bilo potrebno. Zapeljali avto ob rob ceste, vzeli kahlico ven in čakali, da je Ren opravil svoje ter nadaljevali pot naprej.

Včasih je bilo ustavljanja več, včasih manj… Včasih je bilo potrebno kakšne hlače na roko oprati, ampak gledano v celoti, je bila skrb, kako bomo sploh lahko potovali med odvajanjem od plenic, povsem brez predmetna.

Kot že mnogokrat do sedaj se je zopet pokazalo, da je stvar zakomplicirana in težka toliko, kot si jo to naredimo sami. S Simonom nama ni bilo nerodno hoditi iz hotela v hotel s kahlico v roki, jo jemati iz avta ob cesti ali parkirišču. In kot mama, vam lahko svetujem le to, da poslušate sebe in vašega otroka… Ne prehitevajte čas, poslušajte otroka in ne načrtujte in ne otežujte si stvari zato, ker se bi vam bilo nerodno v javnosti kazati s kahlico. Tisti, ki so to dali skozi in ki vedo zakaj se gre, vas bodo razumeli, tisti, ki vas ne bodo, pa vas tako ali tako ne bi smeli zanimati.

Všečkaj in deli:
Facebook98
Google+
Twitter
Pinterest