Overland potovanje na Sardinijo z najinim štiri mesečnikom

Marsikdo, ki je slišal, prebral ali na kakšen drug način izvedel, da se za prvi maj s Simonom podajava na Sardinijo z najinim, komaj štiri mesece starim sinčkom, je mislil, da sva milo rečena nora. Ja, morda sva v očeh marsikaterega starša malce čudna, a verjameva, da vas je po drugi strani kar nekaj tudi takih, ki vas takšno početje k večjemu pritegne, kot odvrača.

Kakorkoli že, da je bilo za nameček vse še malce bolj »čudno«, smo se na pot odpravili kar z avtom iz Slovenije. Za tisto pravo kapljo čez rob, pa smo celo Sardinijo še divje kampirali in spali v naši avto-postelji. Jah ni kaj…če smo za koga zato nori, potem naj bo norost popolna v celoti.

No, ampak šalo na stran. Naše potovanje po Sardiniji z Renom ne bi moralo potekati lažje, lepše in nasploh čudovito. S tem potovanjem nisva dokazala le sebi, da potovanja z dojenčkom niso prav nič groznega, ampak sva morda kakšnemu strastnemu popotniku pokazala tudi to, da se življenje z otrokom nikakor ne konča… pravzaprav nasprotno… Če vprašate naju, se je z rojstvom Rena, najino življenje šele dobra začelo in pravilno začinilo.

To, da sva s Simonom že pred rojstvom Rena intenzivno potovala in imela prav tako podoben stil, brez dvoma govori nama v prid. Da bi se nekdo lotil takšnega »podviga«, če tega ni poznal že od prej, bi bilo verjetno res malce težje, kot pri nama.

Marsikomu bi preglavice povzročala že higiena. Konec koncev 10 dni brez tekoče vode in elektrike ter spodobnega stranišča res ni za vsakogar – še toliko manj, če se gre na pot z otrokom ali v najinem primeru celo z dojenčkom.

Samo potovanje po Sardiniji pa se ni kaj bistveno razlikovalo od najinih prejšnjih poti, ki sva jih delala s Toyoto. Največ »problemov« pri pakiranju nama je povzročal praktično le voziček, saj sva zaradi Renove starosti, morala s seboj spakirati še košaro. No, ampak na srečo, sva košaro čez dan, ko smo se kje ustavili, uporabljala tudi za zunanjo posteljo tako da jo vendarle nisva jemala s seboj za prazen nič. S pametnim pakiranjem pa smo imeli dovolj prostora za vse, kar smo potrebovali – celo za cel kup hrane, ki sem jo jaz zaradi diete pri dojenju (sem namreč brez jajc, mleka in vseh mlečnih izdelkov) morala vzeti s seboj.

Da je celotna pot z avtom potekala kar se da brez problemov, sem jaz sedela zadaj z Renom in ga na vsake toliko malce kratkočasila – kaj sem mu zapela, se z njim poigrala in veselo klepetala. Veliko motivacije sicer ni rabil, saj se zna že sam zaigrati in zamotiti. Poleg tega pa še vedno nekajkrat dnevno zaspi in tudi s tem ni bilo v lupinici nobenega problema. Zadostovalo pa mu je že to, da me je videl in se tako zopet sam zamotil naprej.

Potovanje po Sardiniji smo delali v skupini še treh vozil in bili smo res pestra druščina. Naš vozni park je bil 1x Toyota LC 95 (najin avto), 1x Toyota LC 80, 1x Nissan Patrol in 1x Toyota Hilux. Prav tako, sta bili z nami še dve punčki – starejša je imela leto in pol, mlajša pa pet mesecev – s tem pa je bil najin Ren najmlajši član odprave. Za piko na i in za preganjanje dolgčasa pa sta z nama potovala še dva psa.

Čeprav smo se v takšni zasedbi prvič odpravili skupaj na potovanje in se med seboj niti nismo dobro poznali, pa menim, da smo se prav vsi imeli odlično. Isti interesi, podoben stil potovanja ter ogromno popotniških izkušenj vsekakor olajšajo zadevo. Poleg tega pa ni bilo med nami prav nikogar, ki bi povzročal takšne ali drugačne težave. Celotno potovanje smo opravili popolnoma brez konflikta, zato smo že na sami Sardiniji kovali nove skupne poti in dogodivščine.

Če sva s Simonom prej imela na najinih poteh v avtu posteljo vedno postavljeno pa se je zaradi Rena le-ta postavljala in razstavljala vsak nov dan. Medtem ko smo punce hranile in pripravljale za spanje svoje najmlajše, je moška stran ekipe poskrbela za postelje, kuhinjo in taborni ogenj, ob katerem smo si krajšali naše večere. Ko se potuje z otrokom se hočeš ali nočeš, morata angažirati oba starša.

V enajstih dneh našega potovanja smo skupno naredili kar 2600 kilometrov – od tega jih je bilo le na Sardiniji prevoženih preko 1400. Kar nekaj poti je bilo neasfaltiranih in včasih tako načetih, da je bila uporaba reduktorja obvezna. Pravzaprav smo takšne poti namerno tudi iskali. Ker smo potovali z večimi avtomobili, smo si to namreč lahko brez skrbi in veliko lažje tudi privoščili.

Tudi ustavljali smo se pogosteje, kot sicer. Sploh ker smo potovale tri družine – enkrat je bil eden od otrok lačen, spet drugič drugi, potem smo morali koga previti… Ampak to pravzaprav ni nikogar motilo, še najmanj pa naših malčkov, ki so takrat veselo razgrajali izven lupinice oziroma otroškega sedeža.

Na tokratnem potovanju smo tiste glavne znamenitosti pogledali bolj na hitro. Prav tako nismo obiskovali najbolj popularnih plaž, a vendarle lahko brez slabe vesti trdim, da smo dodobra spoznali Sardinijo – tisto pravo, ki je na trenutke divja, neobljudena in prvinsko lepa. Spoznavali smo tisto podobo Sardinije, ki jo običajni turisti ne zavohajo niti od daleč, saj se zanjo v prvi vrsti ne zanimajo in do katere pravzaprav brez konkretnega terenskega vozila niti ne morejo. In prav to so bili tisti najlepši kraji, kjer smo bili sami in so nam sem ter tja delale družbo le črede ovac, koz in celo krav.

Potovanje na Sardinijo pa je bilo tudi Renovo prvo pravo potovanje. Če bi znal najin malček govoriti, bi zagotovo o tej dogodivščini pozitivno poročal. Ne le, da je bil Ren priden, je pridno spal in jedel… dogajalo se mu je na polno. Vedno je bil obkrožen z nama, kazal nama je cel kup vragolij in postal je cela klepetulja. Vsakič ko smo se ustavili in naredili kakšen krog z vozičkom ali nosilko pa je radovedno pogledoval in opazoval vse, kar je videl, midva pa sva se ob vsem tem kar topila.

Mislim, da lahko brez zadržkov povem, da vsi trije že komaj čakamo, da jo spet nekam mahnemo. Na našo srečo, pa do naslednjega potepanja, pa čeprav krajšega, ni več dolgo.