potopisi, blog potovanja, popotniške zgodbe, kako napisati potopis, navodila za pisanje potopiso

Mislim, da je med vsemi popotniki kar nekaj takšnih, ki bi vsaj enkrat radi videli svoje ime ob kakšnem objavljenem popotniškem besedilu, a ne vedo kje sploh začeti. Sama še zdaleč nisem v tistih krogih “najboljših popotniških piscev” a se kljub temu s tovrstnim pisanjem ukvarjam že šest let.

Moje reportaže lahko prebirate v različnih tiskanih in spletnih revijah ter časopisih, kjer se najde prostor za popotniško razmišljanje. Moja dva najvidnejša uspeha pa sta mi vendarle v ponos. V letu 2012 sem namreč postala članica uredniškega odbora pri prvi slovenski popotniški reviji SVET IN LJUDJE, kjer pišem svojo stalno mesečno rubriko ter objave popotniških reportaž v In-Flight reviji nacionalnega letalskega prevoznika Adria Airways.  .

Ker sem tudi sama imela težke začetke in nikakor nisem našla nekoga, ki bi mi pri tem lahko kako pomagal in mi dal kakšen nasvet, sem sklenila da podam nekaj začetnih informacij, ki vam bodo pomagale pri začetku pisanja vaših popotniških reportaž.

Navodila za pisanje potopisov in popotniških zgodb

  • KAKOVOSTNE POPOTNIŠKE FOTOGRAFIJE

Prvo in najosnovnejše pravilo je to, da imate dobre popotniške fotografije. To še posebno velja, če ciljate na bolj zahtevne, strokovne revije. Brez dobrih fotografij je celo najboljše besedilo popolnoma neuporabno, saj bodo uredniki od vas tako ali tako najprej hoteli v predogled fotografije.

  • ZANIMIVO in BERLJIVO BESEDILO

Vsi tisti, ki imate v mislih bolj splošne potopise, boste nekoliko razočarani, saj takšni urednikov večinoma ne zanimajo. Potrebno je biti drugačen od drugih, zato pišite o stvareh, ki jih poznate le vi, o stvareh ki ste jih na potovanju doživeli le vi, v besedilo vklopite sebe, svoje razmišljanje. Za res dobro popotniško reportažo je nujno potrebna zanimiva in redko slišana zgodba in to lahko poveste le preko sebe.

  • NE DOLGOVEZITE IN NE NAKLADAJTE

Dejstva, letnice, imena so seveda sem in tja pomembna informacija, a nikar ne pretiravajte z njimi, saj se tovrstni podatki z lahkoto najdejo na spletu. Poleg tega pa takšne informacije ob pretirani uporabi hitro postanejo dolgočasne za bralce.

  • NE PREHITEVAJTE Z ODDAJO

Predno pošljete vašo popotniško reportažo uredniku, naj se vam nikakor preveč ne mudi. Besedilo večkrat preglejte, preberite, prespite in popravite malenkosti, zaradi katerih bo vse skupaj bolj tekoče in bolj berljivo.

  • BODITE SAMOKRITIČNI

Pravijo, da se tudi pisanja lahko naučimo, če poslušamo navodila, zato nikar ne bodite preveč razočarani nad kakšno kritiko, saj se zgolj zaradi nje lahko izboljšate. Poleg tega pa bodite malce kritični tudi sami do sebe in naj se vam ne zdi kar vse dobro, kar ste napisali. Sam svoj kritik je biti izjemno težko, zato morda pred oddajo v uredništvo, besedilo dajte v predogled svojim staršem, sorodnikom, prijateljem…

  • KONTAKT Z UREDNIKI

Pogosto ljudje mislijo, da je za objavo potrebno imeti veze. Jah, seveda tudi to kdaj drži, a vendarle to ni pogoj. Sama nisem nikogar poznala, sem in tja že kdaj obupala, a na koncu vendarle vztrajala. Kot kaže se je na koncu moja trma izplačala. Slaba stran slovenskih urednikov je ta, da jih veliko sploh ne odgovarja, a vztrajajte… Le tako boste enkrat prišli do pravega, ki bo v vas videl dobrega pisca.

  •  OBJAVA POPOTNIŠKE REPORTAŽE in PLAČILO

No, in če mislite, da se pri pisanju popotniških reportaž cedi med in mleko, je tukaj kruta realnost. Od kar je Slovenijo prizadela recesija, se (pre)pogosto dogaja, da je edino »plačilo« zgolj vaše zadovoljstvo. Nekateri seveda še vedno nagradijo tovrstno pisanje, a tudi tu situacija ni rožnata, saj je ponavadi honorar dober zgolj za kakšno pico. Tistih, s katerimi si lahko privoščimo boljšo večerjo pa je res že zelo malo, pa še to so to tisti, ki imajo visoke kriterije – tako glede besedila kot fotografij.

Všečkaj in deli:
Facebook43
Google+
Twitter5k
Pinterest