Ko se štiri leta trudiš, upaš, se izgubljaš med vedno novimi razočaranji in žalostjo… Ko o tem razmišljaš ter premlevaš, čeprav skušaš vse nekako potisniti na stran… Ko se nekako prepričaš, da ti pač vloga staršev ni usojena, in da je tvoje poslanstvo na zemlji nekaj povsem drugega… No, ko že narediš preklop v glavi in se sprijazniš, da ti je življenje namenilo povsem drugo smer, prileti presenečenje kot strela z jasnega… Dve črtici… nosečnost… Kako prosim?!?
Za vse spomine v nosečnosti skrbi Nosečkin dnevnik
Priznam, s Simonom sva bila kakšen mesec oba povsem v šoku. Po dolgoletnem upanju, sva se sedaj kar nekako bala veseliti… A sedaj, po osmih mesecih, ko buši vneto raste in malček vedno močneje opozarja nase, najina ljubezen do malega bitjeca, ki ga sploh še ne poznava, raste in je vsak dan močnejša… To je res tisti pravi čudež narave…mogočen, čudovit, magičen…
Pet generacij v enih samih copatkih, saj jih je spletla moja prababica. Nosil jih je moj brat, sestra in jaz. Sedaj pa čakajo še na najino štručko.
Nikoli nisem razumela tega občutka, božanje trebuščka, pogovorov z njim… In ko mi je to nekdo omenjal, se mi je zdelo vse vedno nekoliko neumno in pretirano… a le do tega trenutka. Sedaj vem, da so bila vsa moja čustva, ki so na zunaj kazala, da nisem ravno za otroke, le potlačena resnica, pred vedno novim razočaranjem.
Nekaj igračk iz trgovine Silly, ki so narejene iz organskega bombaža in brez umetnih barvil, bodo kot nalašč za malega radovedneža
Da v sobici ne bo strašilo, bo poskrbela lučka oblaček iz trgovine Moja Mala Sobica
Da ne bo pomote, s Simonom sva skupaj že pet let in ni trenutka, ko se ne bi v dvoje imela lepo. Prav nasprotno – še danes sem včasih presenečena, kako preprosto je lahko življenje v dvoje, ko najdeš tisto pravo osebo, svojo sorodno dušo. Razumevanje, spodbujanje, ljubezen – brez očitkov, obtoževanj… Ko dva človeka plujeta v isto smer, brez neviht in vratolomnih valov, si delita misli in se na koncu razumeta brez, da bi sploh spregovorila besedo… Tak odnos je res nekaj najlepšega in vsak dan sem hvaležna za to, da so se najine poti srečale… A na koncu moram vendarle priznati, da novi srček, ki raste v meni, vse to naredi še za drobtinico lepše.
Že v šoli za starše so nam priporočili izdelke Philips Avent, zato doma ne manjka njihova dudica, steklenička ter vodni termometer, ki bo prišel prav pri kopanju.
Srčkano grizalo in račka za v vodo Hevea iz naravnega kavčuka iz trgovinice Mali Zakladi – kot nalašč za poletna potepanja.
Dragi malček, komaj čakava, da te spoznava in da bomo skupaj začeli povsem novo, nepozabno dogodivščino. Že sedaj nama na obraze rišeš smeh in v oči privabljaš iskrice sreče. Vsak tvoj premik nama pokaže, kako zelo si nama manjkal… Hvala ti, ker si naju našel in izbral, da del življenja prepotujemo skupaj.
Voziček Peg Perego Book Cross nam bo zagotovo dobro služil na najinih dogodivščinah – narejen je namreč tudi za zahtevnejše terene. Komaj čakava, da ga preizkusiva.
S podobnimi težavami se soočava tudi midva….ta zapis mi je dal upanje, da je mogoče. Hvala.
Takšnih nas je več, kot si znamo sploh predstavljati, a o tem vsi malce manj govorimo, saj je to vedno boleče in težko… Nama je uspelo in drživa pesti tudi za vaju – počaščena sva, če sva z najino zgodbo dodala vsaj malček upanja. Srečno!! LP, Nina
Dodam svojo solzico sreče, ko preberem tale blog in se začnem zavedati, kaj nam je prihranjenim tistim, ki so nam bili čudeži življenja podarjeni brez pretiranih skrbi in razočaranj, vendar obstaja ena slabost tega – pogosto pozabimo cenit to danost…čestitke…in vse lepo na starševski poti. Pa se veselim novih blogov, da bomo lahko kopirali še kakšno družinsko potovanje 🙂 Lp, Nadja
Hvala Nadja! 🙂 Veš, da me res zanima, kako bi se izmerila sreča, ko izveš, da je na poti nov družinski član… Mislim pa, da če je bil željen, da je sreča kar precej podobna v obeh primerih… morda se razlika bolj pozna v hvaležnosti, ko ti je končno le uspelo. Verjamem pa, da smo neizmerno srečni vsi, ob pogledu na majhno bitjece – bodisi tisti starši, ki smo se malce bolj trudili zanj bodisi tisti, ki so ga dobili brez pretiranih skrbi ali pa tisti, ki so se odločili za posvojitev. Najpomembneje je le to, da so potem ti zakladki ljubljeni, ne glede na to, kako smo jih dobili v naše roke.
In upam, da bomo vsekakor komu tudi v troje v navdih, da se poda po naših stopinjah 😉 Srečno! Nina