Raziskovalne počitnice na Hrvaškem

Letošnje leto smo se po dolgem času namesto daljšega potovanja znašli na Hrvaškem. Prav vsi trije smo si zaželeli nekaj pravih počitnic, lahkotnega poležavanja in kopanja v morju. Kljub temu, da smo vedeli, da bo to potepanje bolj počitniško naravnano pa smo vseeno težko dolgo na miru. Po dveh dneh nas namreč zasrbijo podplati in nič drugače ni bilo tokrat.

Sprva smo sicer načrtovali pot v Grčijo ali celo Turčijo, spogledovali smo se s pribaltskimi državami, a smo na koncu vendarle sklenili, da je potrebno pustiti nekaj dopusta še za jesenski čas, ko bo dokončan tudi naš kamper.

Tako smo deset dni preživeli na Hrvaškem, združili nekaj znamenitosti s čudovitim jadranskim morjem ter spoznavali kampe, v katerih se bomo zagotovo še kdaj znašli z našim kamperjem.

Naša pot ni bila naporna in bilo je veliko časa za ležerno poležavanje v viseči mreži, metanje kamenčkov v morje, občudovanje sončnih zahodov ter poslušanje šumenja valov, a kljub temu smo vseeno uspeli videti nekatere znane in manj znane kotičke, ki jih ponuja del Hrvaške.

10 dnevni počitniški program po Hrvaški

Dan 1 in 2: kamp Bunica

V dopoldanskih urah smo se podali iz Slovenije proti Senju in se odločili da naše potepanje začnemo ob morju. Tako smo se ustavili v kampu Bunica, 5,5 km pred Senjem (45.025627 / 14.886444).

Že doma smo točno vedeli, da se bomo tukaj zasidrali za dva dni, saj smo se v njem ustavili na poti iz Albanije. Kamp Bunica je majhen, družinsko voden kamp, ki ima nekje 15 parcel in je primeren ali za šotore ali za manjše kamperje. Dostop do tja je precej strm in praktično ni veliko prostora za obračanje.

Kamp je osnoven, a nam je bil ravno zato všeč. Nekaj korakov do sanitarijev in nekaj korakov do morja. Parcele so vse po večini senčne.

Dva dneva smo izkoristili za lenarjenje, kopanje in družabne igre.

Dan 3: zavetišče medvedov in izvir Gacke

Po zajtrku smo se odpravili proti severnemu Velebitu, kjer je bil naš cilj majhna vasica Kuterevo (44.823461 / 15.141462). Tja smo se odpravili prav zaradi posebnega razloga – obiska zavetišča za mlade osirotele rjave medvede.  Ker se le-ti navadijo na ljudi jih je nemogoče spustiti nazaj v naravo, kar poraja nekaj vprašanj, a dejstvo je, da bi brez zavetišča mladički sami v naravi poginili.

Najboljši čas za obisk je do 10-te ure ali po 17-ti uri, ko so medvedi najbolj aktivni in jih je najlažje opaziti.

Zavetišče deluje že vse od leta 2002 in vsako leto privabi več obiskovalcev. Vstopnine za obisk ni, je pa vsekakor lepo, da zanj namenite kakšen prostovoljni prispevek. V zavetišču delajo prostovoljci z vsega sveta, kar je mogoče opaziti tudi po raznolikih tablah in poslikavah znotraj zavetišča. V kolikor se v vasi znajdete za čas kosila, je v vasi je zgolj ena gostilna, nekakšen kmečki turizem, kjer pa naj bi se jedlo zelo dobro.

Pot nadaljujte naprej v smeri Plitvičkih jezer a nato skrenete s poti in se podajte proti izviru reke Gacke (44.814844 / 15.357569). Le-ta je izredno slabo poznan med tujimi obiskovalci, zato boste težko tam našli veliko ljudi, kljub temu da je kraj izredno slikovit in vreden postanka.

Prizor na nekoč stare vodne mline, med katerimi je sedaj obnovljen in delujoč le Majerov mlin, je izredno slikovit. Žal pa boste za vstop v mlin potrebovali kar nekaj sreče, saj praktično nihče točno ne ve, kdaj mlinar pride. Vendarle je ob izviru mogoče kupiti moko iz mlina.

Dan zaključite v bližnjem kampu Zelena dolina (44.856703 / 15.346338), ki ga vodi upokojen par, ki je štirideset let živel v Sloveniji. Kamp je zelo osnoven, a ima vse kar potrebujete. Predvsem pa je zelo simpatičen, z veliko sence in izredno prijaznima lastnikoma.

Raziskovalne počitnice na Hrvaškem

Kamp Zelena dolina pri izviru Gacke

Dan 4: Plitvička jezera

Obisk Plitvičkih jezer sem imela že dolgo v mislih in končno se nam je uspelo znajti tam. Nismo bili sicer tam že takoj ob odprtju narodnega parka, da se izognemo večji gneči, a še vedno dovolj zgodaj, da ni bilo preveč ljudi.

Najstarejši in največji narodni park, ki je tudi pod Unesco zaščito je res čudovit. Veličastna narava spočije dušo vsakemu ljubitelju narave.

Več o Plitvičkih jezerih, vključno z napotki za obisk, lahko najdete v posebnem prispevku tukaj.

Po štiri urnemu obhodu, ki je vključeval tudi vožnjo z električno ladjico po jezeru in vožnjo s panoramskim vlakcem smo odšli še na kosilo v tradicionalno restavracijo Lićka kuča, kjer strežejo jedi iz Like. Odlično je bilo.

Noč smo preživeli v bližnjem kampu Korana (44.950648 / 15.640946), ki ima super lokacijo za raziskovanje okolice. Kamp je ogromen, a se zaradi načina parceliranja (le-tega sploh ni), zdi še vedno povsem divji. Prostor v njem si lahko izberete kar sami – na vzpetini, pod drevjem, na travniku. Kamp ima tudi brezplačen avtobus do vhoda v Plitvička jezera, kar je sploh priročno za tiste, ki potujete s kamperjem, da se ne ubadate s pospravljanjem avtodoma.

Sanitariji v kampu so veliki in lepo urejeni. Kamp ima tudi trgovino in restavracijo.

Dopoldne smo izkoristili za ogled Plitvičkih jezer, medtem ko smo pozno popoldne šli še do starega mlina Mlinica in starega gradu Drežnik, v bližini kampa.

Dan 5: Gospić

Glavno mesto regije Lika je verjetno najbolj poznano po tamkajšnjem, relativno novem, muzeju znanstvenika Nikole Tesla. Prav zaradi njega smo se tudi mi ustavili tukaj.

V majhni vasici Smilja, ki je le nekaj kilometrov iz Gospiča se nahaja lepo urejen spominski center, ki so ga odprli ob 150-ti obletnici rojstva Nikole Tesla. Z vstopnino si lahko ogledate pravoslavno cerkev, rojstno hišo z nekaterimi njegovimi izumi, gospodarski objekt ter se v posebnih dveh zgradbah (media center in poskusni laboratorij) seznanite še z njegovim življenjem, delom, izumi in dosežki, ki so še dandanes pravi navdih.

Muzejski center je zelo zanimiv, a verjamem, da bi ga doživeli še veliko bolje, če bi se lahko udeležili vodenega ogleda. Zanj se je namreč predhodno potrebno naročiti – vsaj v poletnem času, še posebej med vikendi.

Vsi, ki bi si ga želeli, zgolj opozorilo, da je muzejski center v ponedeljkih zaprt. Za vse starše pa še informacija, da boste v spominskem centru našli tudi super igrala.

Čeprav smo imeli ta dan precej časa in bi se lahko odpravili naprej v Paklenico, smo se vseeno odločili, da ga preživimo kar v kampu. Ob cesti Gospić-Karlobag smo namreč našli simpatičen kamp Rizvan (44.495971 / 15.292014). Nahaja se 9 kilometrov iz Gospića (kamp Velebit je še naprej proti Karlobagu). Ob kampu je še manjši adrenalinski park, kamp pa ima celo bazen, kjer so uživali predvsem otroci. Edina pomanjkljivost parcel za avtodome/kamperje je ta, da so povsem brez sence.

Dan 6 in 7: Paklenica in CTT kamp

V Gospiću smo se dobili s prijatelji in tako sklenili, da bomo del dopusta preživeli skupaj. Odpravili smo se do Paklenice in bili kar malce osupli nad tamkajšnjo gnečo. Tako smo prostor v kampu našli šele v četrtem poskusu in še dobro, da se nismo kje zasidrali že prej. Kamp CTT je bil namreč najboljši kamp od vseh na tem potepu. Majhen, družinsko voden kamp, z okoli 10 parcelami, kjer imajo prav vse prvo vrsto, ponuja čudovite razglede na morje, Paški most in otok Pag. Na recepciji lahko za naslednje jutro naročite kruh ali pa se kar sami podate v trgovino. Paklenica / Stari Grad je slabih 6 kilometrov od kampa.

Kamp je zelo miren in ima majhen zalivček s kamenčki, ki je kot nalašč za otroke. Sanitariji so osnovni, ampak dovolj dobri za vse, ki niste preveč izbirčni. Nam je bil kamp res izredno všeč in s Simonom sva se kar tam odločila, da pridemo sem s kamperjem, ko bo le-ta nared.

Najprej smo mislili, da bomo tu le eno noč, a nam je bilo prvič res težko oditi in tako smo ostali v kampu dve noči.

Dan 8, 9 in 10 : Otok Rab

Za konec poti pa smo se odpravili še na otok Rab. Razlog je bil predvsem zaradi Simonovih sorodnikov, saj se z njimi že dolgo nismo videli. Poleg tega pa je Rab tudi izredno simpatičen za raziskovanje, saj ima kljub majhnosti, kar nekaj kotičkov, ki jih je vredno raziskati. Več o raziskovanju Raba in tamkajšnjih znamenitostih, si preberite tukaj.

S prva smo mislili bivati v kampu Wodenča, a je bil povsem poln. Še preden smo prispeli do kampa Padova, pa je Simonova teta vztrajala, da prespimo kar pri njih. In tako smo se v kamp Padova odpravili zgolj enkrat zaradi vodnih toboganov, na katere je Ren čisto nor.

Dni na Rabu smo tako izkoristili za klepet s sorodniki, obisk prijateljev v Loparju ter razvajanjem borbončič v restavraciji Bistro – Privezište Plaža v Barbatu, ki jo vodijo Simonovi sorodniki in kamor je mogoče pripluti tudi s čolnom, saj ima svoj pomol.

Seveda ni manjkalo niti kopanje v toplem morju in vzpon (z avtom) na Kamenjak – najvišji vrh Raba. Zanj vam priporočam, da se tja z avtom odpravite zgodaj zjutraj, saj je cesta izredno ozka in bo lahko komu povzročila kar nekaj težav pri srečevanju. Vsekakor pa ne priporočam, da se gor odpravite z avtodomom. Če boste s kolesom ali peš bodo prav tako v poletnem času najlepša jutra ali čas sončnega zahoda. Tik pod vrhom Kamenjaka je tudi restavracija, ki ponuja čudovite razglede na mesto Rab, in okoliške otoke.

Ko boste na Rabu nikakor ne zamudite sprehoda po starem delu mesta, ki je znano po štirih zvonikih in vsaj mene vedno očara. Hoja po slikovitih uličicah je čudovita! Otok Rab je bil prav idealen za zaključek našega sproščenega počitniško naravnanega potepanja.

Že mogoče da je tovrstno potovanje zaradi morja in kopanja najbolj primerno poleti, a prav nič slabše ne bo, če se zanj odločite v jesenskem ali spomladanskem času. Kljub temu da bo kopanje morda primerno takrat zgolj za najbolj pogumne, pa bo lepo vreme, nižje temperature, manjša gneča in nižje cene zagotovo dodaten bonus, ki zna takšno potepanje narediti še bolj očarljivo.

Video o celotni dogodivščini – raziskovalne počitnice na Hrvaškem