Popotniške zgodbe popotnikov

• Potovanje po Arebajdžanu in avtu, ki je mislil, da je terenec
  Avtor popotne zgodbe in fotografij: Jan Mavrin
  

Azerbajdžan je država, ki pred finalnim izborom evropske popevke leta 2012 (in spremljajočimi aferami) v širši javnosti ni imela pretirane publicitete. To je fakt. Tudi sam nisem imel natančno izdelane vizije kaj bi tam počel, dokler se nisem maja 2009 znašel na letališču Heydar Aliyev v Bakuju.

Potovanje po Azerbajdžanu je včasih mogoče le s kakšnim najetim oz. svojim avtomobilom.

Glede na to, da je moj izlet sovpadal z 65. obletnico konca druge svetovne vojne (9. maj), kar na prostoru bivše ZSSR povod za veliko slavje in takrat se vse ustavi. Tako sva se z Nizozemcem Michelom, sostanovalcem v takrat edinem hostlu v državi, raje odpravila do province Qobustan, oddaljene nekaj deset kilometrov iz prestolnice, ki je mimogrede največje mesto, ki leži pod nivojem morske gladine. Qobustan ponuja na sorazmerno majhni površini 12.000 let stare umetnine vklesane v skalo, blatne vulkane in najbolj vzhodno najdbo rimskih grafitov. Skratka izjemno redko videne reči. Problem je odsotnost kakršnekoli infrastrukture (tudi cest), kar sicer daje občutek pustolovstva, ampak logistično izjemno težko izvedljiv podvig, da bi si slehernik ogledal vse v enem dnevu brez kakršnegakoli prevoza (upoštevajoč pripeko in visoke temperature). Ampak ker sreča načeloma spremlja hrabre, nama ustavi naključni voznik in ponudi kompletno turo za nekaj azerbajdžanskih manatov. Glede na to da je najin vrstnik, sorazmerno dobro podkovan v svetovnih jezikih, vožnja v Ladi 1300 iz časov Leonida Brežnjeva mine ob kramljanju, smehu in obveznih ‘narodnjakih’, ki odmevajo iz zvočnikov. Pogledamo vse tri znamenitosti, na poti nazaj pa namesto da bi se vrnili po kolovozu, uberemo bližnjico čez pašnik, kar je šofer kaj kmalu obžaloval in midva tudi.

Po ogledu treh Azerbajdžanskih znamenitosti tistega dne, se naš voznik znajde v težavah.

Prejšnje dni je namreč precej deževalo, zemlja je bila še zmeraj razmočena, zato je moral naš neuničljivi sovjetski stroj (in neustrašni voznik) vendarle priznati moč naravi in po domače povedano ‘zakopal’. Ne glede na vse teoretično znanje, spretnosti in logiko kako izbezati avto iz te zagate, nam ne uspe. Telefoni so neuporabni, do koder seže pogled pa ni znakov civilizacije. Ko se že vdamo v usodo in praktično obupamo, glej ga zlomka, mimo na konju prijezdi pastir. Očitno vajen trdega življenja, kjer so podobne situacije stalnica, brez obotavljanja razjaha in delegira naloge. Ključni del je bil seveda, da je na prednji del avta vpregel svojega konja. Po nekaj poskusih nam končno uspe, medtem ko midva v zadregi gledava v tla, naš rešitelj ošteva voznika, češ da je to prvič in zadnjič da ga je rešil iz škripcev. Ja, še en dan je bil to v deželi med Kavkazom in Kaspijskim morjem.

• Potovanje po Indiji (Goa) in poznavanje zakulisja poceni delavske sile iz Nepala
   Avtorica popotne zgodbe in fotografij: Tanja Zupančič
  

Goa je polna poceni delovne sile iz Nepala. Gre za pretežno mlajše fante, stare okoli 20 let, ki se vsega dela lotevajo z zvrhano mero entuziazma in energije. Na razlog za to me v smehu opozori eden od domačinov: “Kaj ti ne bi bila hiperaktivna, če bi prišla z zate običajnih 1.300 m nadmorske višine na obalo? Stavim, da bi na plaži v Palolemu cel dan gledali tvoje osmice. „ A njihova pot do Goe vendarle ni tako preprosta in traja dlje kot moja iz Slovenije. Poslužijo se vseh možnih prevoznih sredstev, le letala ne. Pot pa ni le dolga, ampak tudi nevarna. Še posebej po koncu sezone, ko se vračajo domov in v večjih mestih nanje prežijo roparji. Le-ti namreč vedo, da s seboj nosijo ves prislužen denar za njihovo polletno delo. Zato potujejo v skupinah, večinoma združeni po vaseh.

Potovanje po Indiji je še bolj neverjetno, ko spoznaš tudi njeno ozadje

Nepalci se v restavracijah zaposlijo kot pomivalci posode, natakarji in kuharji. Njihovo delo pa jasno obsega več kot le to. V začetku sezone pomagajo tudi pri gradnji bambusovih hišk na plaži.

V enem izmed mojih obiskov Palolema, sem bila priča postavljanju Manfredis Beach Resorta. Nikoli ne bom pozabila njihove iznajdljivosti pri gradnji, barvanju, betoniranju ipd. Vse to brez osnovnih orodij. Prepričana sem, da ima moj oče več delovnega orodja v garaži kot tamkajšnji mizar, zidar, električar in vodovodar skupaj. Zato sem ob naslednjem obisku prinesla mizarju tiste klasične modre delovne hlače, ki imajo veliko žepov. Še vseeno pa mu nisem prinesla čelade, ustrezne obutve, maske za varjenje ipd. Vendar domačini v pomanjkljivi zaščiti ne vidijo problema, bolj so se bali, da ne bo meni padel kakšen kokos na glavo. Vseh osem hišk je bilo s potrebno opremo postavljenih v 14 dneh. Ostal je le velik kup smeti in plastike. Ker smetnjakov ni, so Nepalci samoumevno začeli kopati ogromno luknjo v mivki. Mene pa je podzavestno zgrabila panika, saj mi moja evropsko ozaveščena pamet ne pusti, da se smeti ne bi ločevale, kaj šele ne dajale v smetnjak. Prijazno sem jih začela prepričevati, da to ni pametno in naj me prosim upoštevajo. Čeprav je bila alternativa tej luknji le kup smeti na 500 m oddaljenem križišču. Na koncu so prenehali kopati, ampak le zato, ker so naleteli na ogromno skalo. Poklicali so tuk-tuk (avto rikša) in vse smeti zbasali vanj. Ko jim je končno uspelo, se je le ta zaradi prevelike teže posedel. Nič za to. Nekaj entuziastičnih Nepalcev se je odločilo, da bodo tuk-tuk vseh 500 m do »smetišča« od zadaj rinili in uspelo jim je. Komaj so odpeljali smeti, pa je na njih že čakal nov izziv. Pred restavracijo Sumaya je prispel kamion z naročenimi skalami za betoniranje tal. Kljub naročilu manjšega kamenja, je voznik kar sredi ceste stresel ogromne skale. Nepalci so šli takoj v akcijo, saj je bila zaradi skal, več ur zaprta glavna cesta skozi vas. Ponovno sem lahko okoli sebe opazovala le iznajdljivost, neobremenjenost in marljivost. Po dokončno odstranjenih skalah iz cestišča je bila ura 3 ponoči… Nepalci so si resnično zaslužili počitek po napornem delu v mraku, ob le skromni razsvetljavi starih mobitelov.

Indijci veljajo za najcenejšo delovno silo na svetu, a so za Indijce še cenejši ljudje iz Nepala

Na moje presenečenje pa sem bila le jaz tista, ki jih pomiluje. Vsi okoli mene so bili nasmejani in zadovoljni. Navajeni vsega hudega. In kdo sem jaz, da bi si jih sploh upala spreminjati in posegati v njihovo srečo?

• Potovanje po Jemnu in nepozabno žvečenje kata
  Avtor popotne zgodbe: Sašo Benetek/ Fotografije: Sergej Maršnjak in Tina Zorman
  

Potovanje po Jemnu nikakor ne bi bilo popolno, brez žvečenje kata, ki ga bi zaradi njegove popularnosti v Jemnu (žveči ga namreč 80% prebivalcev), skoraj da lahko uvrstili v njihov »nacionalni šport«. In seveda, sem ga moral poizkusiti tudi sam in to čisto na koncu našega potovanja po Jemnu. Slovenka Tina, ki živi tam in ima svojo turistično agencijo, nam je uredila to zanimivo pokušino in ni minilo dolgo, ko naša cela skupina skupaj z domačini na tleh sedi v enem izmed hotelov v njihovem glavnem mestu Sanaa.

Potovanje po Jemnu te na vsakem koraku preseneča s tradicijo

Za kat sem vedel že pred potovanjem v Jemen, a si niti slučajno nisem mislil, da bo cela stvar bila tako nepozabna. Ne le, da je zadeva grenka in sem takrat spoznal, da brez njega nisem prav nič zamujal, stvar je bila še posebno zanimiva, ker sem ga žvečil zadnje popoldne v Jemnu, tik pred odhodom na letalo. A začnimo na začetku… Predno smo začeli kat žvečiti, ga je bilo potrebno oprati in nekajkrat frcniti, da smo iz njega odstranili prah, konec koncev se nahajamo v puščavski deželi. Mlade, mehke liste nato dajemo v usta in jih žvečimo… Počasi vse skupaj shranjujemo na desno stran v ustih in tako se začne naša desna ličnica vztrajno debelit in večat.

Žvečenje kata je v Jemnu družaben dogodek. Žvečijo ga vsi in povsod.

Pogledujem po sobi in vsi smo zaradi naših skrbno shranjenih zalog izgledali kot nekakšni hrčki. A bolj kot opazovanje drugih, je meni težavo povzročalo požiranje grenkega soka, ki se je sproščal zaradi vseh prežvečenih listov in sem si ga pomagal poplakniti kar s požirki metinega čaja. Kat deluje kot nekakšna droga, človek se po njem sprosti in ga vsaj po mojih opazovanjih drugih, naredi precej lenega… Hmmm… a kot kaže izjema potrjuje pravilo in jaz sem bil tisti, ki je celotno teorijo pošteno postavil na glavo… Medtem ko so na letalu sredi noči vsi od sopotnikov lepo sproščeno spali, je meni to uspelo šele po dolgih, mučnih šestih urah…. In ja, žvečenje kata v Jemnu bo vsekakor nekaj, kar mi bo še dolgo ostalo v spominu, če ne drugega zaradi njegovega okusa in neprespane noči.

• Potovanje po Havajih in plavanje  z mogočnimi kiti ter delfini
  Avtor popotne zgodbe in fotografije: Aleksander Lah
  

Vedno znova se sprašujem, kako brezskrbno in srečno na našem planetu živijo živali, medtem ko se mi, ki naj bi veljali za bolj napredna in inteligentnejša bitja, za srečo in brezskrbnost tako zelo borimo.

Še danes se spomnim mojega prvega potovanja na Havaje in srečanja z delfini ter kiti. Ta čudovita vodna bitja me ob vsakem srečanju naučijo polno življenjskih modrosti že zgolj z njihovo prisotnostjo. S svojo igrivostjo in občutkom za skupnost, sodelovanje ter medsebojno podporo me opominjajo, koliko neizkoriščenih potencialov še imamo ljudje in kako enostavno, polno in srečno bi lahko živeli. Kdo bi si mislil, da tako preprosta bitja povzročijo, da se ob njihovi prisotnosti čutiš potopljenega v mir, srečo, lepoto in ljubezen. Domov se vračam poln energije, pozitivnih misli, novih navdihov in idej, kako na našem planetu vzpostaviti harmonijo in da se začnemo zavedati vseh naših potencialov ter jih živeti. Na kratko… Del mame Zemlje, ki se imenuje Havaji, ter kiti in delfini mi vedno znova pomagajo odkriti še eno plast mojega bitja… tega, kdo sem.

Potovanje po Havajih je po srečanju z delfini in kiti še veličastnejše

Vse skupaj naju je s partnerko Mojco Por tako zelo očaralo in navdihnilo, da želiva to pokazati tudi drugim. Zato v svojem lastnem organiziranem potovanju po tej navdihujoči vulkanski pokrajini vsako leto znova odpeljeva nekaj tistih ljudi, ki bi, tako kot midva, radi s pomočjo teh čudovitih vodnih bitij, odkrili svoj potencial in svoje poslanstvo na našem planetu.

• Potovanje po Gambiji in izkušnja z “Rambom”
  Avtorica popotne zgodbe: Urša Rojnik / Fotografije: Urša Rojnik, Jana Šnuderl
  

Ali prečkati morje s trajektom ali s čolnom ni bilo več vprašanje. Do vasi Barra enostavno moram priti vendar ne več s trajektom, ki je pet-krat preveč naložen in poleg prevelikega števila ljudi, avtomobilov, ovac in koz, sadja, riža, kopalniške opreme, manga in banan, vožnja traja do tri ure, lahko pa tudi celi dan (če se jim slučajno trajekt pokvari). Ker nisem želela ostati sredi morja na pokvarjenem trajektu, sem se samozavestno odločila, da se odpravim na pot z lokalnim čolnom. Če se vsak dan več sto ljudi pripelje čez, se bom tudi jaz.

Potovanje po Gambiji nam pokaže pravo podobo črne celine- Afrike.

Naslednje jutro se zgodaj odpraviva v glavno mesto Gambije, Banjul. Taksist naju odloži sredi blatne ceste in pot, nekaj metrov, nadaljujeva peš. Prideva do »pristanišča« oziroma do obale, kjer v vrsti čakajo lokalni čolni. Sprašujem se kje je pomol in kako bom prišla do čolna, ki je v vodi, ki meni seže najmanj do pasu. Zelo hitro sem dobila odgovore. Na čoln me more nekdo odnesti. Hmmm le kako? Partnerja vprašam, če obstaja moški, ki lahko za vrat naloži žensko, ki nima manekenske postave? »Še bolj močne so od tebe«, me pomiri. »Ti si še suha v primerjavi s pravimi afriškimi ženskami«, me dodatno potolaži saj je videl, da mu nisem takoj verjela, da me zares lahko kdo odnese do čolna. Preden njega odnesejo, mu dam v roke moj nahrbtnik in fotoaparat (če slučajno padem v vodo) in ga prosim, da naj poslika tega moškega, ki bo tako močan, da me bo odnesel. S prstom pokaže kdo me bo odnesel do čolna. Moškega še enkrat vprašam, če se zaveda kaj počne. On se mi samo nasmehne in mi pokaže mišice. Pravi, da je Rambo. Dobro, sem si mislila. Pol pa me naloži in odnesi, če si tak Rambo. Vprašam ga kaj moram narediti in on mi da naslednja navodila: »noge daj narazen in me drži za roke«. No, to pa ni tako težko, si mislim in »umiram« od smeha. Ubogam njegova navodila in tip me brez problema dvigne in me nese. Ko sem prišla do čolna mi reče naj splezam gor…hmmm no ja. Še dobro, da so me tam čakali trije močni, da so me dvignili na čoln in me posedli nekam med sto Afričanov. Malo pogledam naokoli in opazim, da sem edina belka in skoraj da edina ženska. Zanimivo. No vseeno bolje, kot biti na trajektu! Vožnja je trajala cca 20 min. Ko smo prispeli, so se moški »zagrebli« za nas na čolnu. Za vsakega, ki ga nesejo prejmejo 0,25€. Za njih je to edini zaslužek, ki ga imajo. Več ljudi nesejo, več dobijo.

Za mene so ponovno določili enega Ramba. Ni mi bilo popolnoma jasno kako me bodo spravili iz čolna. Ponovno zahtevam, da me slikajo saj je bilo, vsaj meni, vse skupaj zelo zabavno. Novega Rambota vprašam za navodila. In on mi odgovori takole: »noge daj narazen in mi skoči za vrat«. »Halo! Si nor?«, ga vprašam. »Ne, ne ti kar naredi tako kot sem ti rekel, mi samozavestno odgovori. Ubogam ga in mu »skočim za vrat«. Brez problema me odnese in položi na trda tla. Čestitam mu za dobro opravljeno delo, on pa me prosi za masažo zaradi bolečin.

Nepozabna izkušnja med potovanjem po Gambiji so brez dvoma nosači ljudi.

Od takrat naprej imam svoje »osebne« nosače, ki vedno ko pridem kričijo: »madam, do you remeber me, do you remember me?«. Zakaj so se me tako dobro zapomnili, vam verjetno ni potrebno posebno razlagati. 

Urška Rojnik je ustanoviteljica dobrodelne organizacije, ki pomaga otrokom v Gambiji. Društvo oz. dobrodelna organizacija se imenuje Za otroke sveta

• Potovanje po Indoneziji in zapestnice iz Lomboka
  Avtorica popotne zgodbe in fotografij: Ana Ambrožič
  

Bili smo na indonezijskem otoku Lombok. Ker je bil ravno čas večerje, se odločimo da se usedemo zunaj pred njihovo tradicionalno hiško, ki je nekoliko dvignjena. Medtem ko uživamo in čakamo na večerjo, nas po desetih minutah (= približno pol piva) obkrožijo otroci. Bilo je, kot da so se prikazali od nikodar.

Simpatični in podjetni deklici iz Lomboka, otoka v Indoneziji

Vsi so nam vztrajno začeli prodajati zapestnice, a zaradi naše lakote nas nakup zapestnic ni prav preveč zanimal. Bili so zelo vztrajni. Po naši predjedi smo se vendarle nekoliko podprli in otroci so se nam zopet pridružili. Sedaj sta med njimi bili tudi dve simpatični deklici, ki sta v presenetljivo dobri angleščini začeli prodajati svoje ročno narejene zapestnice. Bili sta izjemno sipmatični, zato smo se takoj ujeli in začeli malce kramljati z njima, ko iznenada ustrelita: “»Hey, you want free bracelet?« In na moje veliko začudenje ponovim njeno ponudbo: »You will give me free bracelet??« A seveda je bila deklica izredno iznajdljiva in me s svojim odgovorom »Yes, yes.. sure.. I give you free bracelet and you give me free money« tako zelo nasmejala, da smo vsi vnaši skupini od njiju kupili zapestnice, ki naša zapestja krasijo še danes.

Res je, da niso popolno izdelane, a če je nekaj narejeno iz srca, je to edino kar šteje. In prav pogled nanjo, mi še danes v spomin prinese lomboški deklici in simpatičen večer na tem indonezijskem otoku.

Če imate tudi vi kakšno zanimivo popotniško zgodbo in bi jo radi objavili na mojem blogu z gotovostjo rečem, da jo bomo prav vsi veseli;  tako jaz, kot vsi bralci tega popotniškega bloga. Navodila, kako napisati popotniško reportažo in jo objaviti v popotniški reviji, si lahko preberete v blog prispevku tukaj.