Najpogostejša popotniška težava – driska in moja Jordanska zgodba

 

Verjetno smo za to nekoliko krivi tudi sami, saj med druge raje delimo lepe stvari in objavljamo fotografije, kjer smo na široko nasmejani. Malo kdo javno spregovori o težavah, kaj šele da bi na Facebooku objavil svojo fotografijo, kako leži sredi stranišča in se smili sam sebi ter se sprašuje kaj mu je tega treba. Iskala sem kakšno fotografijo, ki bi vsaj malo pokazala težave na poti, in se pravzaprav zavedla, da jo nimam. Ne zato, ker se mi na poti ne bi zgodilo nič slabega. Nimam jo enostavno zato, ker sem ali potovala sama ali s prijateljicami, ki te v takšnih momentih raje pustijo na miru. Sedaj, ko s Simonom potujeva skupaj, pa nekih resnih težav res še nisva imela (trkam na les).

 

Ne vem sicer zakaj bi bilo nenavadno, da se ne bi tudi izkušenemu popotniškemu mačku na poti dogajalo kaj čudnega, saj popotniška kilometrina ne daje imunosti na razne težave. Res je, da jih morda kdaj lažje in hitreje prepoznamo in se jim lahko izognemo, a vendar nas prav ta kilometrina velikokrat tepe po glavi – sploh v državah, ki smo jih že večkrat obiskali.

 

To, da se nekje počutiš udobno je ponavadi odlično zagotovilo, da bo šlo nekaj “narobe”. Enostavno si takrat malo manj pozoren (beri sproščen) in mojstri turističnih prevar so res odlični v svojem početju. To, da so te “nategnili” včasih ugotoviš šele po nekaj urah… lahko dneh…lahko pa sploh ne ugotoviš, kar je za vse, ki se radi sekirajo, velikokrat še najbolje.

 

Tudi pri hrani gre velikokrat zaradi udobja vse po zlu… Veš vse kaj ne smeš početi (navsezadnje o tem celo pišeš popotniške nasvete), ampak ker si nekje že skoraj domač, si enostavno misliš nekaj v smislu, ah kaj mi pa bo… Umivanje rok pred jedjo, kaj šele razkuževanje le-teh, pri meni že vsaj nekaj let nima več prostora… Enostavno se mi ne da ukvarjati s tem, sploh pa to v očeh domačinov malo čudno zgleda če se prehranjuješ z ulično prehrano. Nekako nočem izpasti fina pred domačini in pred njimi zgraditi zid. Če namreč delaš tako kot oni, se hitro kdo usede zraven tebe, saj se jim zdiš bolj dostopen, bolj domač. Iz začetnih vljudnostnih fraz in radovednih vprašanj pa se mimo grede lahko splete zanimiva debata o državi, mestu, ljudeh.

 

Tudi uničevanja bakterij s šilcem nikoli ne prakticiram. Jem solato, pijem pijačo z ledom… Če vidim umazan pribor, ga ne zavrnem… morda ga malo pobrišem v majico ali pa se odločim, da jem kar z rokami. Kar bo pa bo.

 

Na moje presenečenje sem se skoraj na vseh poteh uspela izogniti kakšnim res hudim težavam… Pitje oglja kak dan ali dva, sploh ne štejem med težave, ampak bolj kot preventivo, ko se pokažejo prvi zametki, da zna iti nekaj narobe.

 

Se pa spomnim potovanja po Jordaniji, ki je bil delan skupaj s Sirijo. Še z dvema prijateljicama smo ravno prišle v Amman, glavno mesto Jordanije, in se takoj odpravile proti Mrtvemu morju.

Vse je potekalo brez težav, ampak bolj ko smo se v taksiju prebliževale našemu prenočišču, bolj sem stiskala rit… Tole se ne bo dobro končalo, sem si mislila. Voznik ustavi pred vhodnimi vrati, jaz pa zletim skoznje še predno sem uspela razložiti, zakaj sploh gre. Na srečo nisem bila sama in sta račun poravnali prijateljici. Če bi ga morala sama, bi mi resnično ušlo v hlače.

 

 

Na stranišču, ki je bil vse prej kot čist, sem praktično preživela celo popoldne in celo noč. Nekaj časa sem se še trudila, da sem prišla nazaj do jogija (spale smo namreč na strehi), a zaradi nenehnega tekanja sem in tja sem na koncu zaspala kar na tleh, sredi stranišča. Mrzle ploščice so bile kljub umazaniji takrat pravi balzam in niti na sanje mi ni prišlo, da bi se obremenjevala v kakšni svinjariji ležim.

 

Ko končno pridem malo k sebi, sta moji sopotnici iskali pri lastniku prenočišča wc papir in ko sta razložili kaj mi je, se je takoj odločil, da takšna res ne morem spati na strehi. Sam od sebe in brez dodatnega plačila nas je namestil v sobo. Do stranišča je bilo sicer še vedno daleč, a je bilo vse skupaj precej bolj udobno.

 

Prijateljicama naroči še, naj mi gresta po navaden jogurt, meni pa da navodila, naj spijem čim več vode v najkrajšem možnem času in pojem jogurt, da mi uravna črevesno floro.

To storim in straniščni žur se je nato šele dobro začel. A glede na to, da sem proti jutru sedenje na wc školjki vedno redkeje prakticirala je kot kaže njegov nasvet resnično pomagal. To, kakšna sem naslednje jutro bila, verjetno ni potrebno posebej razlagati. Prav zaradi mojega stanja smo že kovale nov načrt poti in sklenile, da če se stvar ne bi umirila v roku 24ih urah, bi odšle naprej brez mene, jaz pa bi ju ulovila, ko bi se počutila malce bolje. Ker smo bile v Jordaniji le še en teden, bi bilo škoda, da ne bi zaradi mene, vsaj oni spoznali in raziskali lepote te arabske države.

 

Naslednji dan se odpravimo še do lekarne, kjer sem kupila neke arabske tablete proti driski in za vsak slučaj raje vzela dve namesto ene. Obiskovanje stranišča je postajalo vedno redkeje in končno se uspem malo naspati.

 

Vse skupaj se je uredilo hitreje kot sem si na skrivaj želela, in tako smo pot nadaljevale skupaj. Jaz še vedno precej previdno in ob suhi hrani, ampak na srečo je bilo počutje vedno boljše.

Na koncu sem malo analizirala, zakaj je do tega sploh prišlo. Jedle in pile smo namreč vse povsem enako. Kot smo nato ugotovile, je bilo za vse krivo kar Mrtvo morje in njegova visoka koncentracija soli. Moje vneto preizkušanje, kako slano je le-to, je bilo kot kaže preveč zagreto in intenzivno… Ah ja…davek na pretirano radovednost…

 

Če se morda sprašujete, zakaj vam to sploh pripovedujem, je to zgolj zato, da vidite, da nihče ni imun nad popotniškimi težavami in prigodami…  Ni torej važno ali greste na pot prvič, desetič ali stotič, vedno vas lahko pričaka kakšno neprijetno presenečenje. Ampak to NIKAKOR ne sme biti razlog, da ostajate doma… Res je, da bi si takrat najraje želeli domače postelje, ampak ko se stvar umiri, je to zgolj še ena nova izkušnja, novo doživetje in ena nepozabna prigoda, ki jo boste lahko pripovedovali svojim vnukom.