potovanja, popotniski blog, izleti

Konec leta je morda res pravi trenutek za pogled nazaj in za oziranje naprej, a sama to delam veliko večkrat kot zgolj enkrat na leto.

Vedno znova se zalotim pri spraševanju in dvomih ali je pot, po katerih hodim, sploh tista prava zame? Bi jo bilo mogoče na kakšen drug način narediti bolje, lažje… Vlaganje vsakega centa za hranjenje duše je na trenutke res nepopisno težko in negotovo…

Pogled nazaj me tako ali drugače strezni – na trenutke mi le-ta vlije novega poguma, da nadaljujem ali pa dvome, da bi se bilo treba podati povsem v drugo smer. A vedno znova ugotovim, da so potovanja zagotovo tisto, kar v meni prebuja moč, za katero velikokrat niti nisem vedela, da jo sploh imam v sebi.

Potovanja so nekakšna moja oaza miru, kjer si vedno lahko zbistrim misli, pa čeprav se včasih zdi, da so od vsega dogajanja in doživetij še bolj zbegana, kot pred tem. Morda pa je prav to tisto, kar je potrebno, da se v sebi umirim – nekakšen kaos, ki mi da vedeti, da je okoli mene še toliko novih, drugačnih, neverjetnih stvari, ki jih enostavno moram spoznati in se iz njih nekaj novega naučiti.

In prav to so potovanja – neskončni učitelj vsem tistim, ki jim to dovolimo. Tistim, ki smo dovolj radovedni in zvedavi ter nesamozavestno samozavestni, da vemo, da je svet kljub majhnosti neskončno velik in poln skrivnostnih ter na trenutke strašljivih možnosti… Potovanja vedno znova pokažejo kako zelo smo lahko hvaležni zanje in da jih nikoli ne smemo jemati za nekaj samoumevnega…In skupek vsega tega človeka naredi izjemno ponižnega, treznega, realnega, in na čuden način, izredno bogatega v dojemanju vsega okoli sebe.

Bloganje je v prvi vrsti še vedno naš pogled nazaj – na naša doživetja, izkušnje in učenje, a neizmerno hvaležna sem tudi za dejstvo, da vas je vedno več takšnih, ki se iz naših izkušenj kaj naučite, morda začnete razmišljati o drugih možnostih, pogledu na svet…in najpomembneje, se celo zaradi naših zapisov podajate na opisane destinacije in spoznavate »naša« doživetja tudi sami v živo. Zdi se, da sem prav zaradi bloganja našla del svojega življenjskega poslanstva – širjenje popotniške kulture in želje po spoznavanju tako bližnjega kot daljnega sveta. Prav zaradi tega me prežema nenehen ponos, hvaležnost in čeprav je včasih zaradi življenja samega, okoliščin, tempa, težko sesti za računalnik, pa je vedno znova vredno. Vredno zaradi vas!

Hvala vam za vso vašo podporo, vprašanja, kritike, želje, javljanja s poti v obliki besed in fotografij, povratne informacije, dopolnila k starejšim zapisom, nove ideje… Vedno sem trdila, da je nasmeh na potovanjih ključ, ki odpira srca ljudi in to, da so naša potovanja ter popotniške izkušnje odprla pot v vaša srca, me vedno znova pušča brez besed.

Srečno na vseh vaših poteh  – naj bodo le-ta polna navdušujočih se naukov, ki vaša srca ohranjajo odprta, hvaležna, skromna in vedoželjna.