Šest najhujših stvari, ki so se mi zgodile na potovanjih

Potovanja – vsi o njih govorimo s presežki, s pozitivizmom in se jih spominjamo po čudovitih ter nepozabnih zgodbah. A nekaj je zagotovo – potovanja niso vedno samo lepa in včasih ne gre vse tako, kot smo si sami želeli ali morda predstavljali. Ja, na potovanjih gre lahko marsikaj narobe, a večina ljudi o tem raje molči.

Dejstvo pa je, da smo vsi krvavi pod kožo in ne glede na to, kako izkušeni popotniki smo, vedno se kje lahko kaj zalomi.

Sama precej potujem in na srečo nisem imela veliko negativnih izkušenj, a vendarle lahko izpostavim šest najhujših stvari, ki so se mi zgodile med raziskovanjem tujih dežel.

Srčni infarkt

Bilo je moje prvo potovanje, na katerega sem se odpravila povsem sama pri 18ih letih. Pred tem sem potovala ali s starši ali v družbi kakšne prijateljice. Znašla sem se v Turčiji, v Istanbulu, kjer sem tri tedne bivala pri turški družini. Bilo je pravzaprav precej na začetku mojega bivanja in starši v tej družini niso znali niti besedice angleško in jaz seveda niti besedice turško.

Nekega jutra, ko se po zajtrku počasi spravljam iz stanovanja, novim dogodivščinam naproti in se želim posloviti od mame, me le-ta gleda zaskrbljeno in mi z roko kaže, da ji srce podivjano bije. Na srečo so takrat že bili mobiteli in sem imela telefonsko številko njene hčere, ki sem jo v trenutku poklicala in razložila situacijo. Domov je prihitel tudi njen sin in rešilci. Na srečo se je vse pozitivno razpletlo, a tega dogodka in pogleda mame, ne bom prav nikoli pozabila. Ni kaj, moj krst solo potovanjem je bil precej krut.

Analna fisura

Predno sem izvedela, da sem na potovanju dobila analno fisuro, sploh nisem vedela, da kaj takšnega obstaja. Gre namreč za raztrgano črevesno sluznico, ki boli kot sam hudič. Resnično… tisti, ki ste se kdaj srečali z njo, veste o čem govorim, tisti, ki se niste, vam kaj takšnega nikoli ne privoščim. Vse skupaj nastane zaradi slabe prebave – bodisi zaradi driske bodisi zaradi pretrdega blata… In ja, kaj hitro je to lahko prava in “popolna” popotniška nadloga.

Jaz sem jo dobila avgusta 2015, prvi dan na otoku Lefkas. Zaradi te nadloge nisva le skrajšala najinega raziskovanja Lefkasa, ampak sva odpovedala tudi potovanje v Frankfurt, ki sva ga potem obiskala leto dni kasneje.

Zaradi te nadloge, ki boli, kot bi te nekdo rezal z nožem po riti in ne moreš ne sedeti, ne hoditi in ne ležati, sem se zdravila debela tri leta. Vsekakor upam, da sem s tem dokončno odpravila, čeprav se stvar rada hitro ponovi… Kljub uradni medicinski kremi, operaciji in vstavljanjem čepa v zadnjico, mi je mislim, da še najbolj pomagalo pitje aloe vere, za katero sem, ironično, izvedela iz popotniške knjige »Esenca življenja na poti«. Upam, da se bom vsaj s pomočjo aloe vere rešila te nadloge.

No, prav zaradi raznih zdravstvenih težav pa je vedno pametno s seboj imeti tudi zdravstveno zavarovanje za tujino. Mi imamo sklenjenega kar celoletnega (XXL Multitrip) pri zavarovalnici Vzajemna.

Izgubljena sredi puščave

To, da se človek brez izkušenj, brez pravega orodja, brez znanja odpravi v puščavo je resnično norost, ki ji ni para, a prav to sva naredila na potovanju po Omanu s Simonom. Prvi dan vožnje po sipinah v puščavi Wahiba sva dobila preveliko samozavest in tako sva se naslednji dan odločila, da del puščave prevoziva. Opraviti bi morala tretjino poti, priti do oaze in tam skreniti desno do asfaltirane ceste. No, ta oaza je bila zgolj eno samcato posušeno drevo in ne tista oaza iz filmov, kjer se cedi »med in mleko«. Drevesa seveda nisva niti opazila in tako sva se po urah vožnje znašla sredi ničesar, obdana zgolj s peskom, peskom in še več peskom…. Ko sva se zavedla, da sva se popolnoma izgubila, je v moji glavi nastal popoln kaos… nešteto vprašanj, skrbi in strahu ne bom nikoli pozabila. Vendarle se je na koncu vse skupaj s pomočjo domačinov, na katere sva naletela na njihovih kameljih farmah, srečno končalo. Kaj takšnega se ne lotiva prav nikoli več in nauk vsega skupaj je bil, da narave res ne gre podcenjevati.

Driska

S to popotniško nevšečnostjo se zagotovo srečuje prav vsak popotnik, zato to niti ni najbolj grozna stvar na mojih poteh, a nekih težkih in grozljivih stvari na potovanjih ni bilo veliko in tako so se tudi prebavne motnje znašle na tem seznamu. Do sedaj sem se s to nadlogo ukvarjala na srečo konkretno le dvakrat – prvič pred leti na potovanju po Jordaniji, ko sem s preveliko radovednostjo okušala slanost Mrtvega morja (več o tej Jordanski zgodbi tukaj), drugič pa kar večkrat na našem dvomesečnem potovanju po Gruziji, Armeniji in Turčiji. Nekajkrat me je tako konkretno zvilo, da sem komaj naredila par korakov stran od avta. Če v Jordaniji nisem imela s seboj nobenega konkretnega zdravila, sva na dvomesečno pot odšla pripravljena.

V lekarni so nama svetovali Enterosgel – nekakšen gel / žele, ki ga poješ oziroma poplakneš z vodo. Medtem ko gel prehaja čez prebavni trakt, nase veže viruse in bakterije in jih potem po naravni poti (8-12 ur) z blatom izloči iz telesa.  Čeprav sem upala, da Enterosgela ne bom potrebovala, sva si na koncu z njim prebavne težave lajšala kar oba s Simonom – na srečo ne naenkrat, da je bil vsaj eden od naju zmožen normalno skrbeti za Rena. So se pa z jemanjem Enterosgela najine težave običajno nehale po dnevu ali dveh, tako da je od takrat postal Enterosgel kar najin stalen sopotnik – poleg tega pa ga lahko uporablja tudi že Ren.

Sem pa potem šele doma izvedela, da Enterosgel ni dober le pri odpravljanju prebavnih težav, temveč se ga lahko uporablja za precej širok spekter najrazličnejših zdravstvenih težav – sošolka iz srednje šole si z njim na primer uspešno pomaga pri odpravljanju aken. Enterosgel pa se priporoča tudi pri lajšanju sončnih opeklin (čeprav je pri tem vedno boljša preventiva, kot kurativa), kot oskrba za rane ali namesto tablet za čiščenje vode, če jih v krizi nimamo s seboj. Dobro deluje tudi pri podpori zdravljenja raznih kožnih stanj, kot so luskavica, dermatitisi (tudi atopičnemu), alergijam, saj posredno v črevesju pripomore k hitrejšemu razstrupljanju telesa in ne zgolj površinsko.  Več podrobnosti o Enterosgelu pa si lahko preberete tudi tukaj.

Težave z avtom

Glede na to, da s Simonom vedno raje potujeva z avtomobilom, se nama je na poti zgodila tudi kakšna štorija. Na potovanju po Moldaviji oziroma Moldovi, se nama je odlomil zadnji amortizer (celotno zgodbo si lahko preberete tukaj), medtem ko smo sredi Kazbegija v Gruziji odlomili še roko zadnjega diferenciala in tako eno noč preživeli kar sredi mehanične delavnice (celotna zgodba tukaj). No, kljub težavam pa so nama zaenkrat problemi z avtom vedno postregli z nepozabnimi zgodbami ter spoznavanjem prijaznih domačinov.

Spanje na tihotapski poti

Ko smo se z našega dvomesečnega potovanja vračali domov čez Turčijo, smo kar nekaj časa preživeli tudi na zahodni obali, kjer sedaj poteka tihotapska pot ljudi. Nevede smo se tam ustavili čez noč, ko so nas dvakrat zbudile kar malce zastrašujoče patrulje. A na srečo, smo jo odnesli le z novo popotniško zgodbo in nekaj upravičenega strahu. Kako točno je vse skupaj izgledalo pa si lahko preberete podrobneje tudi tukaj.

Kot rečeno, nihče ni imun na težave, a na srečo so bile zaenkrat vse moje rešljive – nekatere lažje, druge težje. Vsekakor pa lahko trdim, da sem se čisto od vsake tudi nekaj naučila, kar pa je navsezadnje tudi cilj vseh nas, popotnikov.

Prispevek o neprijetnih dogodkih na poti in s tem neposredno tudi naš blog je bilo podprto s strani Enterosgela. Prvič sva se z njim srečala po priporočilu farmacevtke v lekarni in ga žal tudi že večkrat preizkusila v praksi. Ker nama je Enterosgel uspešno pomagal pri precej hudih prebavnih težavah, ga brez slabe vesti priporočava tudi vam. Čeprav sva vedno vesela za podporo najinemu ustvarjanju, pa se pri tem drživa načela, da je vse zapisano še vedno povsem najino lastno mnenje, na katerega nima vpliva prav nihče. Poleg tega pa piševa izključno le o stvareh, ki jih poznava in v praksi preizkusiva tudi sama.