Zanimivo, kako se preprost komentar pod fotografijo na instagramu lahko sprevrže v pravo debato iz katere se razvije celo blog prispevek.
Potovanja pač nekaj stanejo – hočeš ali nočeš. Brez nič ni nič… In če nekateri delajo zato, da si denar kopičijo na računu ali morda v stari nogavici, nekateri delamo zato, da ga »zapravimo« za potovanja… veliko teh. Seveda, tako kot verjetno nihče na tem svetu, se tudi jaz ne bi branila neprestanih potovanj kot tudi ne simpatičnega zneska na varčevalnem računu, a če ne gre oboje, so moja izbira vedno potovanja.
Potovanja so moj stil življenja
Nikoli nisem šla zares računat, koliko denarja sem v vseh teh letih porabila za potovanja. In verjetno se je nekje v 18ih letih od kar potujem samostojno po svetu, zagotovo nabralo za nov avto kakšnega višjega cenovnega razreda.
A če pogledam na vse to še z drugega zornega kota, si razen potovanj v življenju nisem skoraj da nič privoščila. Že od kar pomnim mi je nekako vseeno kako sem oblečena, ne obiskujem kozmetičarke, nisem nora na parfume in ostalo kozmetiko, frizerja obiščem ko je res že nujno, nisem impulzivni kupec in tisti tipični potrošnik, ki ga obnorijo komercialni prazniki in popusti. To sicer ne pomeni, da naokoli hodim zanemarjena, a sem (verjetno) svetlobna leta daleč od modnih trendov, ki se spreminjajo praktično vsakih nekaj mesecev. Ko si nekaj kupim se od tega težko poslovim – zakaj bi sploh se, če pa je stvar še povsem dobra in svojo funkcijo upravlja brez kakršnih koli vidnejših težav.
Včasih me sicer zna zanesti v knjigarni in si za svojo dušo privoščim eno, dve, celo tri dobre knjige… A nekako vedno pretehtam, kaj mi bo dani nakup sploh dal… veselje, znanje, srečo ali zgolj praznjenje računa in končno obžalovanje kaj mi je bilo tega sploh treba… Velikokrat vse skupaj primerjam tudi kaj ta vsota pomeni na potovanju – dan, teden, morda celo dva nekje na poti? Verjetno ni treba poudarjati, da na koncu običajno vedno zmagajo potovanja in tamkajšnja doživetja, jaz pa se domov vrnem praznih rok.
Nepozabno potovanje v Indijo
Tudi v decembru me vsa evforija obdarovanj ne premami. V tem sem pravzaprav še zelo staromodna in darilca, ki jih namenim mojim / našim najbližjim že od nekdaj rada naredim sama.
Rada sicer dobro in zdravo jem, a večinoma za vse to poskrbim kar sama. Doma imam svoje kraljestvo, ki se mu reče vrt. Čeprav majhen se ta z vsakim novim letom nekako uspe povečati.
Včasih me prijateljica začudeno vpraša od kje mi čas, od kje pobiram energijo? Ja, poleg tega, da hodim v službo, blogam, sem žena in mama, se z nekaj prave organizacije in želje ter predanosti najde čas tudi za brkljanje, vzgojo, pletje, zmrzovanje, vlaganje, sušenje, kuhanje, pečenje, ustvarjanje…. Vse je namreč odvisno od tega, kaj vam v življenju nekaj resnično pomeni in ali to tudi radi počnete. Sama sem zagrizena zagovornica da so najboljše stvari domače in tiste, v katere je potrebno vlagati svoj čas, trud, ljubezen ter včasih tudi potne kaplje. Prav zato se mi za tovrstne stvari vedno zdi vredno vzeti čas.
Z denarjem ravnam previdno. Za nekoga, ki bi me morda površno pogledal bi celo rekel, da sem škrta – predvsem do sebe, a sama se raje označim za preudarno.
No ja, morda mi edino ni čisto vseeno za avto – že leta sem namreč zaljubljena v najino, sicer že 18 let staro Toyoto Landcruiser, ki se na potovanjih vedno prelevi v dom na štirih kolesih. V njem nastajajo tisti pravi, nepozabni in neprecenljivi spomini.
Naš “avto-dom”
Prav spomini, izkušnje, doživetja, znanje in prijateljstva, ki mi jih dajo potovanja so tisto kar vsaj meni pomeni največje bogastvo. Včasih seveda ni najlažje in kljub kakšnemu sivemu lasu, neprespani noči zaradi skrbi kako bomo vse skupaj finančno izpeljali, sem in vedno bom raje vlagala vase, kot nase.
Hvala Ajda za »čvekanje« in vzpodbudo za objavo.
Bravo, Nina! Dobro napisano. Ravno danes me je pediatrinja na sistematskem pregledu pri mlajši hčerki vprašala, če smo bili v tropih, ker ima dojenčica sredi decembra zagorelo polt. Ko sem povedala, da smo res bili dva meseca v toplih krajih, je pa komentirala: o, vi imate pa res visoko plačo, da si to privoščite. Ja, pa ja, sem si mislila (dejansko pod objavljeni slovenskim povprečjem). Sicer pa sem takih komentarjev v prejšnjih letih slišala že neštetokrat, samo se mi ponavadi sploh ne zdi vredno pojasnjevati, zato se mi zdi tvoja tokratna objava res hvale vredna. Bravo!
Anita, hvala tebi za tak pozitiven komentar! 🙂
Saj vse kar je notri zapisano je nekje črpano od vseh komentarjev, ki niso bili tako prijazni kot tvoji. Sicer ne vem, zakaj se ljudje raje ne ukvarjajo sami s seboj – no ja vem zakaj – pač je lažje kazati s prstom na nekoga, kot pa “čistiti” stvari pri sebi.
Tudi midva sva daaaleč od slovenskega povprečja pri prihodkih, a nas verjetno malo rešuje tudi odločitev, da smo si svoj košček raja uredili v stanovansjki hiši staršev, kot pa šli nekam v najem ali pa v nakup in plačevali kredit do smrti. Ni veliko, a je dovolj. 🙂 Je pa res, da smo sedaj kar malo potegnili zavoro, ker nam pač ne znese… ampak računava na to, da bo leto 2018 dobro 😉 hahaha
Saj drugače pa je tudi nam pediatrinja rekla kakšne fajn službe imamo, ko smo rekli, da gremo za dva meseca na potovanje… tako da niste edini zgleda 😀
Vse lepo na vaših poteh želim in naj jih bo čim več 🙂 LP, Nina
p.s. in če smem – kje ste pa lovili rjavo barvo?
Res je, očitno se je lažje ukvarjati z drugimi kot s sabo. Poleg tega pa ni nujno, da za vsa potovanja rabiš res visok budget. Večina mojih kolegov poleti na Hrvaškem za morske počitnice (pa nimam nič proti temu, se strinjam, da je tudi tam lepo) odšteje več kot mi v mesecu ali dveh potovanja. Ampak to je že druga zgodba… Sicer pa smo se na zadnje potepali po Mauritiusu – od tam tudi komentar pediatrinje o lepi barvi in z njo povezani plači. Še veliko dolgih poti in nepozabnih dogodivščin vam želim! LP
Se popolnoma strinjam 🙂
Kako se vam je zdel Mauritius? Se ga splača obiskat? Jaz ga že nekaj časa gledam 🙂
Mauritius je zelo simpatičen. Majhen, obvladljiv, varen, brez nekih tropskih bolezni, lahek za potovati – bili smo prvič na poti z dvema malima otrokoma, zato smo iskali eno tako destinacijo. Nam je bilo super – bivali smo v apartmajih na različnih koncih otoka, potem pa malo z lokalnimi prevoznimi sredstvi naokrog, malo rentacar. Bali smo se, da bo preveč ekskluziven, bolj v stilu hotelskega turizma, pa je bil precej bolj popotniški, kot sem si predstavljala (oz. smo si takega naredili). Za vsakega se kaj najde – plaže, trekingi, živali, kajtanje, snorkljanje, surfanje, potapljanje, pohodništvo, tipičen afriški kaos glavnega mesta samo ulico stran od ultra moderne turistične obmorske promenade, prijazni domačini, neverjetno sožitje različnih kultur, ver … Skratka, priporočam 🙂
Anita, sliši se super in zelo mikavno 🙂 Sploh mi je pa všeč tvoj zapis – da je bolj popotniški, kot ste si predstavljali oz ste si takega naredili 🙂 TOP! Tudi midva vedno praviva, da lahko vsako destinacijo narediš tako kot si jo želiš 😉 In morda pa res kmalu še mi raziščemo Mauritius – si mi kar lušte naredila 🙂