Ravno danes sem prejela simpatično sporočilo mamice z dvema otrokoma, ki z družino planira potovanje v Maroko. Prav polepšala mi je dan, saj je ona en dokaz več, da se tudi z otroki da potovati.
Poznam namreč kar nekaj ljudi, ki potovanjem z otroki odločno nasprotujejo in trdijo, da se to nikakor ne da. Nekateri to celo tako ekstremno zagovarjajo, da starše označijo za navadne egoiste, češ, namesto da ostanejo doma in se žrtvujejo za otroka, le-tega še vlačijo s sabo na pot….. Tega res nisem nikoli razumela. No seveda, le kako bi, saj sama nimam otrok, mi ponavadi že malce v nesramnem tonu odgovarjajo, a dejstvo je to, da se z otroki vsekakor da potovati in to ne glede na njihovo starost.
Sama sem na svoje prvo potovanje odšla pri treh letih in čeprav se od njega res bore malo spomnim, mislim, da mi takrat ni prav nič manjkalo. Vse od mojega tretjega leta namreč redno potujem. O tem včasih povprašam svoje starše, in prav nihče se ne spomni, da bi bilo težko, kaj šele nemogoče, pa čeprav smo bili trije (otroci). Res je, da je nekaj prilagodljivosti potrebne, a z otroki se še vedno da povsem solidno potovati.
Iz potovanja po Filipinih se spomnim para pri 35ih letih, ki sta potovala s tri in pet let starima hčerama. Nekaj časa jih opazujem, kako so vsi nasmejani in polni energije, ko vendarle vprašam simpatično mamo, kakšno je potovanje z otroki? Nasmehne se in enostavno reče “drugačno!”. In res je, potovanja z otroki so drugačna in vsekakor tudi veliko bolj naporna, saj moramo zanje skrbeti in jih še dodatno znati motivirati. Ko smo utrujeni, sami nimamo časa za počitek in ko so utrujeni otroci, je počitek obvezen! Pri potovanju z otroki se je potrebno precej prilagajati, a hočeš ali nočeš, veš zakaj to počneš. Veš, da na svetu niso vse samo materialne dobrine, stvari, ki so danes “in” in jutri “out”. In veš, da otroku s potovanji lahko prikažeš drugačnost, mu daš vstopnico, da gleda širše, mu predstaviš da ni vse na svetu zgolj črno in belo ter risanka in računalniške igrice. In kar je najpomembneje, mislim da s tem otroka naučiš tudi prilagodljivosti, strpnosti, skromnosti in skozi odraščanje tudi samostojnosti.
Če se potovanj z otroki pravilno lotimo, so le-ta morda celo lepša in bolj doživeta, kot brez njih. Ko gledaš otroka, kako vase srka vse nove prizore, novo znanje in zvedavo gleda na svet, ki ga mi odrasli včasih niti ne opazimo več, začneš po eni strani tudi sam opazovati okolico z otroškimi očmi, z njihovo energijo in z željo po novem. Kar naenkrat se zaveš, kako površno si prej potoval, saj te otrok opozori že na najmanjšo drugačnost, ki jo sam nikakor ne bi opazil. In prav takšna spoznanja na poti, ti morda mnogokrat lahko pokažejo le otroci in potovanja z njimi.
Torej le pogumno vsi tisti, ki ste si že ustvarili družino in vam drugi glasno in včasih celo malce privoščljivo povedo, da boste sedaj namesto potovanj morali ostajati doma in da se boste končno lahko umirili. Umirili – nimam pojma kaj mislijo s tem – navsezadnje iz potovanja vedno pridem z bolj čistimi in mirnimi mislimi.
Edina stvar, ki je ovira pri potovanju z otroki, je vaša (ne)omejenost in kompliciranost. In če ste že prej veliko potovali, veste, da potovanja niso nikakršen “bav-bav” in da so pravzaprav odvisna povsem od vas samih in od tega kako avanturistična, natrpana in “težka” si želite narediti. In potovanja z otroki so nedvomno težja, kot brez. Starši na takšnem potovanju namreč ne skrbijo zgolj zase, za pot, ampak tudi za njihove otroke in motivacijo, animiranost, varnost… Hmmm – saj potem so to že nekakšni “super starši”. Ste se morda nasprotniki potovanj z otroki, kdaj res dobro zazrli vase in vprašali, če kaj takšnega sploh zmorete in si želite? Ste morda prav zaradi tega proti – konec koncev je najlažje s prstom kazati na nekoga in ga obsojati. In ali ni pogoj srečnega otroka, prav to, da odrašča med srečnimi starši? Torej bi lahko rekli, da če starše potovanja osrečujejo, naj potujejo in ne ostajajo nesrečni doma. Navsezadnje se s prilagodljivostjo, veliko energije in zdravo kmečko pametjo, da vse, tudi potovati z otroki.
OPOMBA: Vse odločne zagovornike “potovati z otroki se ne more” prosim, da me pretirano ne napadejo, ker o tem tako ali tako nimam pojma, saj sama še nisem mamica. Ta prispevek je namenjen zgolj mojemu razmišljanju, opažanjem in poznanstvih ter spoznanjih, ki sem jih dobila skozi moja potovanja, med pogovori z družinami na poti. Vsi tisti, ki pa ste proti temu, pa seveda brez problema lahko ostajate doma in zaradi tega vas ne bo prav nihče obsojal, a potem prosim nikar vi ne obsojajte drugih in nikakor ne trdite, da je sedaj vaše življenje “dolgočasno”, ker potem to res še manj razumem, kot vaše nasprotovanje potovanju z otroki.
Živjo.
Ko sem prebirala tole razmišljanje, mi je bilo, kot bi brala svoje misli. Čisto vse je res! Sama že od nekdaj ljubim potovanja. Najprej so me starši pošiljali samo po svetu. Nato sem dobila zapečkarskega fanata in sem za potovanje morala navdušiti še njega. In sem ga! Postal je prav tako goreč popotnik, kot jaz. No, sedaj sva pa to najino strast prenesla še na najine tri otroke. Resnično, odkar potujemo kot 5-članska družina, živimo samo še za potovanja. In potovanja z otroci naju z možem res bogatijo. Kako ponosna opazujeva, ko se najmlajši z rokami in nogami sporazumeva z nekim dečkom, daleč, nekje v Aziji, ali pa ko hčerka poskuša neki gospe na vlaku razložiti, kako se naredi pizza, pa obe znata angleško le za vzorec, kako sva ganjena, ko delijo barvice in zvezke otrokom v sirotišnici… Pa kako se vsi nasmejimo, ko sin kupi karte za avtobus in se odpeljemo v popolnoma napačno smer… Skratka, otroci nama potovanja resnično bogatijo. Ni lepšega, kot gledati, kako tvoj otrok postaja pravi popotnik, kako srka vase doživetja, kako zna vzpostaviti stik in se sporazumeti s komerkoli, kako je iznajdljiv, potrpežljiv… Otroci na svet gledajo drugače, kot mi, odrasli, in ko jih opazujeva, se učiva njihovega dojemanja in njihovih pogledov in svet je resnično lep. In ni lepšega, kot, ko ti otroci po vsakem potovanju rečejo: “To je bilo pa najlepše potovanje do sedaj, kdaj gremo pa spet kam?” Zato vsem, ki imate pomisleke: “Čez 20 let boste bolj razočarani nad tem, česar niste naredili, kot nad tem, kar ste. Dvignite sidro, odplujte iz varnega pristanišča, sprejmite tuje vetrove v vaša jadra. Raziskujte, sanjajte, odkrivajte.” Mark Twain
Nataša, me veseli, da se ljudje najdejo nekje tukaj in zelo sem vesela, da ste tudi vi družina, ki tako rada potuje 🙂 In kot kaže, niso samo misli podobne…tudi moj mož je z mano sploh prvič letel nekam in potoval… Kot kaže, znava dobro predstavit in okužit ljudi s takoimenovanim “travel bug-om” 😀
Želim vam še veliiiiiiiko doživetij in potovanj, ki bodo vama in otrokom v veselje! 😉
Čudovit prispevek! Tudi sama poslušam vse to in se srečujem z žugajočimi prsti, srepečimi pogledi in z: “Saj boš videla, tudi jaz sem mislila, da bom lahko potovala, živela itd… Ko pa imaš otroke, se pa vse spremeni.” Beri: Postaneš žrtev svojih lastnih otrok in se spremeniš v mučenika. In bognedaj, da bi komu slučajno uspelo kaj več kot meni, ker potem pa to pomeni, da sem jaz nesposoben starš. Bolje zastrašiti in zamoriti tudi bodoče starše, da bomo skupaj z otroki potem hodili v toplice, da bomo imeli družbo in skupaj obujali spomine na časa, ko nismo imeli otrok in si celo privoščili malce življenja.” 🙂
Še dobro da je življenje izbira in da obstajajo ljudje, ki si upajo resnično živeti in so za vzgled <3 Upam, da bomo tudi mi potujoča družina in da bomo skupaj odkrivali lepote sveta.
Artemis, kako zelo se strinjam s teboj – prav z vsako napisano besedo – sploh pa z zadnjim stavkom! 🙂 Takoj postanem bolj optimistična, ko slišim še druge podobno misleče in jaz še vedno verjamem, da se vse da, če to le sam resnično želiš – tudi potovati z otroki! 😉
Živjo! Malce pozen komentar, pa vendar sem ravno prebrala, da si noseča in boš verjetno kaj kmalu razmišljala o zgornjem naslovu 🙂 Tudi jaz sem sama veliko potovala, navdušila mojega moža in tako smo potovali tudi z dojenčki… najprej z enim… potem z malčkom in dojenčkom ….in sedaj ko sem v tretje noseča skupaj z imenom izbiramo tudi destinacijo (vsakemu potovanju pravim, da je sindikalc na porodniški… :)))) Vse se da, če se hoče! In imamo se super!
Lahko ti je pa tale družinica za inspiracijo :)))
https://www.youtube.com/channel/UCcjH8Y6S8Nrj12NGhYuOQRQ
Pozdravljena Sofija,
hvala za vzpodbuden komentar in se povsem strinjam – vse se da, če se hoče in midva zagotovo hočeva potovati tudi, ko se nama sinček pridruži…Da bo le zdravje služilo pa ni ovir. 😉 Pravzaprav že komaj čakava dogodivščine v troje. 🙂
Čestitke za tretji naraščaj in še veliiiiko zanimivih potepanj želim celotni družinici!
LP, Nina
Super je tole brat, sploh ko cakas na pregled v porodnisnici in sem ze drugic na poti sem srecala “slucajno” dva avtodoma , ki sta mi rekla: s tabo smo, vse bo ok. Z otroki se potovati vsekakor da, se pa prilagodis starosti. Sin je imel 8 mesecev ko smo sli z avtodomom v Skandinavijo. Ker je se takat velik spal se je dalo veliko vozit, kasneje ne bi vec slo. Zato smo letos pri sinovem dobrem letu in pol skrajsali razdalje in vseeno prisli do Pirinejev. Vmes pa se ustavljali ob jezeih in morjih, da je mali cofotal. In zdajle ko je zunaj svez spomladanski zrak, komaj cakam da jo spet kam mahnemo v kasne Istrske grice. Uzivajte! Pija
Hvala Pija in ja…jaz sem že pred nosečnostjo pogledovala po parih, ki so potovali z otroki in so mi jasno dali vedeti, da se da 🙂 No, sedaj je najin malček star 2,5 meseca in zaenkrat smo še na izletih, a že za prvi maj delamo en roadtrip do Sardinije. Vsekakor bom poročala, kako nam je šlo, ampak mislim, da večjih problemov ne bi smelo biti… Samo da bo zdravje pa smo na konju 😉
In tako, kot si napisala – se mora malo prilagoditi, a potovanjem se ni treba odreči. 🙂 Srečno!
Nina