potovanje z otroki, potovanja z otroki, potovanja z otrokom, družinska potovanja

Ravno danes sem prejela simpatično sporočilo mamice z dvema otrokoma, ki z družino planira potovanje v Maroko. Prav polepšala mi je dan, saj je ona en dokaz več, da se tudi z otroki da potovati.

Poznam namreč kar nekaj ljudi, ki potovanjem z otroki odločno nasprotujejo in trdijo, da se to nikakor ne da. Nekateri to celo tako ekstremno zagovarjajo, da starše označijo za navadne egoiste, češ, namesto da ostanejo doma in se žrtvujejo za otroka, le-tega še vlačijo s sabo na pot….. Tega res nisem nikoli razumela. No seveda, le kako bi, saj sama nimam otrok, mi ponavadi že malce v nesramnem tonu odgovarjajo, a dejstvo je to, da se z otroki vsekakor da potovati in to ne glede na njihovo starost.

Sama sem na svoje prvo potovanje odšla pri treh letih in čeprav se od njega res bore malo spomnim, mislim, da mi takrat ni prav nič manjkalo. Vse od mojega tretjega leta namreč redno potujem. O tem včasih povprašam svoje starše, in prav nihče se ne spomni, da bi bilo težko, kaj šele nemogoče, pa čeprav smo bili trije (otroci). Res je, da je nekaj prilagodljivosti potrebne, a z otroki se še vedno da povsem solidno potovati.

Iz potovanja po Filipinih se spomnim para pri 35ih letih, ki sta potovala s tri in pet let starima hčerama.  Nekaj časa jih opazujem, kako so vsi nasmejani in polni energije, ko vendarle vprašam simpatično mamo, kakšno je potovanje z otroki? Nasmehne se in enostavno reče “drugačno!”. In res je, potovanja z otroki so drugačna in vsekakor tudi veliko bolj naporna, saj moramo zanje skrbeti in jih še dodatno znati motivirati. Ko smo utrujeni, sami nimamo časa za počitek in ko so utrujeni otroci, je počitek obvezen! Pri potovanju z otroki se je potrebno precej prilagajati, a hočeš ali nočeš, veš zakaj to počneš. Veš, da na svetu niso vse samo materialne dobrine, stvari, ki so danes “in” in jutri “out”. In veš, da otroku s potovanji lahko prikažeš drugačnost, mu daš vstopnico, da gleda širše, mu predstaviš da ni vse na svetu zgolj črno in belo ter risanka in računalniške igrice. In kar je najpomembneje, mislim da s tem otroka naučiš tudi prilagodljivosti, strpnosti, skromnosti in skozi odraščanje tudi samostojnosti.

Če se potovanj z otroki pravilno lotimo, so le-ta morda celo lepša in bolj doživeta, kot brez njih. Ko gledaš otroka, kako vase srka vse nove prizore, novo znanje in zvedavo gleda na svet, ki ga mi odrasli včasih niti ne opazimo več, začneš po eni strani tudi sam opazovati okolico z otroškimi očmi, z njihovo energijo in z željo po novem. Kar naenkrat se zaveš, kako površno si prej potoval, saj te otrok opozori že na najmanjšo drugačnost, ki jo sam nikakor ne bi opazil. In prav takšna spoznanja na poti, ti morda mnogokrat lahko pokažejo le otroci in potovanja z njimi.

Torej le pogumno vsi tisti, ki ste si že ustvarili družino in vam drugi glasno in včasih celo malce privoščljivo povedo, da boste sedaj namesto potovanj morali ostajati doma in da se boste končno lahko umirili. Umirili – nimam pojma kaj mislijo s tem – navsezadnje iz potovanja vedno pridem z bolj čistimi in mirnimi mislimi.

Edina stvar, ki je ovira pri potovanju z otroki, je vaša (ne)omejenost in kompliciranost. In če ste že prej veliko potovali, veste, da potovanja niso nikakršen “bav-bav” in da so pravzaprav odvisna povsem od vas samih in od tega kako avanturistična, natrpana in “težka” si želite narediti. In potovanja z otroki so nedvomno težja, kot brez. Starši na takšnem potovanju namreč ne skrbijo zgolj zase, za pot, ampak tudi za njihove otroke in motivacijo, animiranost, varnost… Hmmm – saj potem so to že nekakšni “super starši”. Ste se morda nasprotniki potovanj z otroki, kdaj res dobro zazrli vase in vprašali, če kaj takšnega sploh zmorete in si želite? Ste morda prav zaradi tega proti – konec koncev je najlažje s prstom kazati na nekoga in ga obsojati. In ali ni pogoj srečnega otroka, prav to, da odrašča med srečnimi starši? Torej bi lahko rekli, da če starše potovanja osrečujejo, naj potujejo in ne ostajajo nesrečni doma. Navsezadnje se s prilagodljivostjo, veliko energije in zdravo kmečko pametjo, da vse, tudi potovati z otroki.

OPOMBA: Vse odločne zagovornike “potovati z otroki se ne more” prosim, da me pretirano ne napadejo, ker o tem tako ali tako nimam pojma, saj sama še nisem mamica. Ta prispevek je namenjen zgolj mojemu razmišljanju, opažanjem in poznanstvih ter spoznanjih, ki sem jih dobila skozi moja potovanja, med pogovori z družinami na poti. Vsi tisti, ki pa ste proti temu, pa seveda brez problema lahko ostajate doma in zaradi tega vas ne bo prav nihče obsojal, a potem prosim nikar vi ne obsojajte drugih in nikakor ne trdite, da je sedaj vaše življenje “dolgočasno”, ker potem to res še manj razumem, kot vaše nasprotovanje potovanju z otroki.