potovanja z otroki, časovna razlika, kam z otroki

Preden smo se prvič podali čez lužo sta me malce skrbeli le dve stvari – kako bo Ren prenesel dolg let in kako bo nanj vplivala časovna razlika, sploh ker smo se v New York odpravili le za en sam teden, kjer je časovna razlika celih 6 ur.

Ko smo se vrnili domov, vas je kar nekaj natančneje zanimalo kako je časovna razlika vplivala na Rena in ker sem tudi sama zbirala tovrstne informacije pred odhodom, sem se odločila, da bo najbolje, da o tem nekaj napišem.

Nespanje na letalu ni nujno slaba stvar

V upanju, da bo let potekal lažje, smo v New York leteli v popoldansko-nočnem času. A ker kljub pozni uri Ren ni veliko spal, saj ga je celotno dogajanje preveč zanimalo, je več kot pol leta prebedel. Tako je na letalu spal manj kot tri ure, kar se je pravzaprav izkazalo za super stvar.

Ko smo pristali v New Yorku je bila ura po lokalnem času 21.30 (po slovenskem času 3:30 ponoči) in medtem ko smo se izkrcavali iz letala, se je Ren ponovno zbudil. Opravili smo mejne formalnosti in šele ko smo se že nekaj časa vozili s podzemno je Ren končno spet zaspal. V hotelsko sobo smo prišli okoli 2-eh zjutraj  (po slovenskem času 8-ih zjutraj) in takrat sva tudi midva s Simonom kar padla v posteljo.

Že prvi dan lokalni ritem

Na najino srečo je Ren zaradi pomanjkanja spanca na letalu spal do 7ih zjutraj po lokalnem času. Tako smo že prvi dan začeli z normalnim ritmom. Prve dva dni ga je sicer časovna razlika shecala le toliko, da je namesto enkrat čez dan, zaspal dvakrat. Zbujala ga nisva nič – kolikor je rabil je pač rabil in spal v vozičku medtem ko sva midva normalno nadaljevala oglede. Spat pa smo hodili ob 20ih zvečer po lokalnem času. Tudi doma hodi Ren spat ob 20ih.

Let za nazaj v Slovenijo je bil načrtovan zvečer – po lokalnem času za New York smo namreč nazaj proti Evropi poleteli ob 22ih. Vse do takrat je bil Ren povsem buden, živahen in poln energije. Še predno je letalo vzletelo pa je že zaspal v mojem naročju in spal vse do izkrcanja v Parizu, kamor smo prispeli okoli 11ih zjutraj.

Malce več privajanja ob povratku

Iz Pariza smo leteli še do Ljubljane, kjer je ponovno zaspal šele v avtu na poti domov. Zvečer sva kar takoj uvedla normalno rutino in ga dala spat ob njegovem času – ob 20ih. Zaspal je brez problema. Dve noči se je sicer okoli 2-eh ponoči zbudil za kakšno uro, a sva ga pustila v posteljici in mu brala njegovo najljubšo knjigo, da ga nisva preveč razživela. Namesto ob 6ih zjutraj se je tako zbudil ob 9ih – še dobro da smo imeli soboto in nedeljo za malce privajanja. Čez dan je spal, tako kot vedno, le enkrat. V ponedeljek pa se je že začel ritem za vrtec in vstajanje ob 7ih – s tem je tako že tretji dan prešel povsem na njegov domači ritem.

Pričakovala sem mnogo več težav – sploh naju je s Simonom skrbelo kakšno bujenje sredi noči, ko nimaš kaj početi, kot da v hotelski sobi čakaš na jutro. A na srečo se na tokratnem potovanju to ni zgodilo in smo tako vsi dobro spali in se brez problema navadili na časovno razliko.

Vsak otrok je seveda unikaten, zato ni nekega univerzalnega pravila, kako bo otrok prenesel časovno razliko. Verjetno je to premagovanje odvisno tudi od same starosti (ni nujno, da bo otrok enako prestal privajanje na časovno razliko pri različni starosti), a dejstvo je, da so otroci veliko bolj trpežni kot pa odrasli in s tem tudi odlični sopotniki, če jim to le dovolimo. Zato le pogumno – utrujeni boste tako ali drugače, a za nepozabna doživetja in spomine se vsekakor splača tudi malce stisniti zobe.