Otroška pesmica Potovanje, Fran Levstik

Pri nas doma se je vedno bralo. Kultura branja se pravzaprav v naši družini prenaša iz roda v rod že več generacij. Sama sem imela to srečo, da sem še poznala svojo prababico in čeprav sem bila še zelo majhna, ko smo jo izgubili, še danes vidim njeno podobo. Sedela je v naslonjaču in brala. To je delala tudi moja stara mama in dedek. Še danes pa mami velja za pravi knjižni molj v naši družini… Verjetno prav zato tudi sama rada berem. 

Dandanes sicer berem malo … premalo… in priznam, knjige pogrešam. Pogrešam tisti občutek ko si vzameš čas samo zase, za črke, besede, zgodbe in šumenje listov. Kljub temu, da je moja generacija že precej vpletena v modernizacijo in vso noro tehnologijo, ki nas obkroža, pa imam sama še vedno najraje tiskane knjige. Pravzaprav še nikoli nisem prebrala knjige, ki ni bila natisnjena.

Za nekoga verjetno zelo staromodno, a morda me nanje prežemajo tako lepi spomini, da jih enostavno nočem izpustiti iz rok. Branje knjig v otroštvu je bil namreč v naši družini pravi dogodek. Listanje, komentiranje, branje, gledanje ilustracij… Vesela sem, da je vsak večer potekal nekako podobno – brez uspavanke ali pravljice za lahko noč se enostavno ni šlo spat.

Pravijo, da kar ti nekdo položi v zibelko, to ostane s tabo in te izoblikuje. Včasih se sprašujem zakaj imam tako rada potovanja. Res zaradi vseh tistih tipičnih vzrokov, o katerih sem že pisala – dogodivščina, drugačnost, znanje, ljudje, ljubezen.

Ljubezen? Trdim namreč, da imam potovanja enostavno rada…  Zakaj me le-ta tako navdušujejo? Velikokrat se spomnim na mojo najljubšo otroško pesmico. Morda mi prav ta še vedno podzavestno odmeva nekje v moji glavi in me žene, da grem. Morda me je celo ta pesmica vsak dan znova počasi pripravljala na to,  kar počnem in imam tako rada še danes…

Potovanje (Fran Levstik)

Račka gre na potovanje,
tista račka bosotačka,
ki se vode ne boji
in doma po banji plava,
tista račka klepetava
pravi, da na morje gre.
Sama? – Sama pa že ne.

Muca gre na potovanje,
tista muca črnodlaka,
ki ves dan na peči spi,
tista muca, ki nagaja,
kadar pleše ringaraja,
pravi, da na morje gre.
Sama?- Sama pa že ne.

Kuža pojde, zajček pojde
in še tista punčka Pika,
ki z očmi lepo mežika,
noče več doma ostati,
hoče brž odpotovati.
Pravi, da na morje gre.
Sama? – Sama pa že ne.

Kdo še gre na potovanje?
Ali pojde tudi Nina,
tista klepetava Nina,
ki zaspati se boji?
Bomo račko povprašali,
z muco se posvetovali,
če naj tudi Nina gre.

Če ne bo se spakovala,
pridno jedla, pridno spala,
potlej muca reče: ja,
in še račka, da velja,
da naj tudi Nina gre,
pridna Nina – to pa že!

Vsak večer se je bralo tole “mojo” pesmico, drugače pač ni šlo. Bila je moja najljubša… Morda zaradi omembe mojega imena, morda zaradi prizvoka dogodivščine…morda zato, ker sem bila dejansko klepetava in sem se rada spakovala… Dejstvo je, da mi pesmica še danes privabi nasmeh na obraz.

Morda jo je tudi vam in jo boste sedaj še vi brali svojim otrokom…… Morda pa ste danes ravnokar našli razlog, da jo ne boste. 😉

Ste tudi vi v otroštvu prebirali kakšne podobne “popotniške”  pesmice ali zgodbe? Delite jih znama, da skupaj odkrijemo nekaj tistih najljubših, ki so nas za vedno zaznamovale.