Potovanje na Florido

Ko sem kliknila na nakup letalske karte za potovanje na Florido, sem bila vzhičena. Na to sem čakala skoraj dve leti. Prav Florida je bila namreč moje prvo potovanje izven Evrope, odkar se je začela ta norija.

Resnično sem se veselila in občutek težko strnem v prave besede. Končno se mi je zdelo, da se vračam na stare popotniške tirnice, da sem zadihala s polnimi pljuči in se otresla cmoka v grlu, ki me je predolgo dušil.

A kljub vsej evforiji sem vendarle želela ostati mirna – v teh časih lahko pričakuješ namreč vse. Šele ko sem se vkrcala na letalo za Miami v Zürichu, sem vedela, da se mi je res uspelo pravilno spopasti z vso potrebno birokracijo – šop papirjev. Med njimi ni manjkalo niti zdravstvenega zavarovanja za tujino, ki krije zdravstvene storitve v primeru Covid-19. Le-tega imam sklenjenega kar za celo leto pri zavarovalnici Vzajemna.

Res je, da je bilo potovanje poslovno in še pred sprostitvijo potovanj v ZDA iz Evrope. Zanj sem potrebovala posebno dovoljenje ameriške ambasade v Ljubljani. Čeprav Floride, z izjemo mesteca, velikega kakor Ljubljana, nisem uspela podrobneje spoznati, je bilo že to, da sem za kratek čas prekinila norijo, agresijo in odkrito sovraštvo, ki je v teh časih zavladalo v Sloveniji, pravi balzam za mojo dušo. Celotno potovanje me je napolnilo še s kako potrebno pozitivno energijo, ki je v ljudeh, ki sem jih uspela spoznati, prav nalezljiva.

Tam sem se počutila, kot bi potovala nazaj v preteklost, preteklost pred kovidom. Florida je namreč tako dobro precepljena, da nimajo skoraj nikakršnih omejitev, zgolj priporočila. Prav tako so ena od zveznih držav, z najmanj pozitivnih primerov. Nihče se ne razburja, nihče ne zganja agresije in pravzaprav se nihče ne vmešava v tiste, ki so ali pa ki niso cepljeni. Vsak odgovarja samo in edino zase…

Z mojo objavo / novico na Facebooku, da se ZDA odpirajo zgolj za cepljene, ki morajo imeti opravljen še test (hitri ali PCR), sem hitro v svoj inbox dobila zajedljivo sporočilo, v katero se sploh ne bom spuščala, saj tovrstnih agresivnih in žaljivih komunikacij nikakor ne podpiram.

Z vami sem v tem prispevku v prvi vrsti želela deliti utrinke s potepanja, a sem na koncu prav zaradi tega sporočila ubrala povsem drugačno tematiko. Enostavno imam dovolj vse negativne energije, ki jo ljudje brez zadržkov širijo naokoli brez kakršnega koli sramu in mislijo, da jim je dovoljeno prav vse.

Res ne znamo živeti brez napadanja in pustiti živeti, če ima kdo o kovidu (ali čem drugem) drugačen pogled, kot to, da je v ozadju teorija zarote? Ali pa mogoče razumeti, da nekateri enostavno v tovrstne stvari ne moremo verjeti zaradi osebnih stisk, bolezni, smrti bližnjih, poslovanja, služb – golega preživetja?

In ko prideš nazaj v Slovenijo, kjer se dobro prijateljstvo med marsikaterimi razhaja zgolj zaradi cepljenja oziroma necepljenja, me kar zmrazi, kako daleč smo (za)šli in kako daleč bomo s tovrstno agresivno ter žaljivo komunikacijo še nadaljevali? Ali ne bi bilo tudi v Sloveniji veliko bolj vzdržno, če bi obrnili ploščo in začeli med sabo širiti več pozitivizma? Namesto žaljenja raje poiskali razlog za pohvalo, zahvalo, vzpodbudo, hvaležnost?

Ne maram, da se ljudi predalčka na tiste, ki so za in tiste, ki so proti cepljenju, brez da bi vsakega poskusili razumeti in se zavedati osebnostnih stisk, ki jih nekdo preživlja zaradi svojih dvomov, prepričanj, strahov. Z negativno komunikacijo, ki je povsem zasičila družbena omrežja pa se tovrstne stiske še dodatno vzpodbuja, namesto da bi jih s pravim pristopom zmanjševali in se iz tega brezna že enkrat rešili.

Zdi se, da je bil teden na Floridi mnogo, mnogo premalo in komaj čakam, da ponovno odpotujem nekam, kjer se ljudje še znajo normalno pogovarjati. Kjer beseda še teče o čem drugem, kot pa o kovidu in kjer ljudje ne iščejo igle v senu, zgolj zato, da se lahko znašajo nad drugimi in upravičujejo svoj prav.

Navsezadnje smo popotniki ljudje, ki smo strpni do drugače mislečih in jih skušamo razumeti. Mnogokrat se z njimi ne strinjamo, a zaradi tega nikakor ne posežemo po agresiji, obtoževanju in zmerjanju ter jim zagotovo ne vsiljujemo svojega “pravega” mnenja.

Prispevek je zgolj moje razmišljanje in ni mišljen kot napadanje na kogarkoli… Pravzaprav ga nisem želela nikoli sploh napisati, a če nekdo žaljivo napada mene, ki me osebno sploh ne pozna ter me posiljuje s svojim mnenjem, si lahko tudi jaz privoščim besedo ali dve o tovrstni komunikaciji, pa čeprav z njo tvegam še kakšno sočno opazko, ki je žal premnogokrat povsem pod nivojem kultiviranega človeka.