Potovanje po Andaluziji

En teden za potovanje po Andaluziji je ravno dovolj časa, da nas ta druga največja avtonomna skupnost v Španiji povsem očara in vzbudi željo po ponovnem obisku.

Za vse, ki potovanje po Andaluziji načrtujete v lastni režiji, pa vam bo morda v pomoč najin program potovanja, kjer sva raziskovanje združila z vlakom in najetim avtomobilom.

Potovanje po Andaluziji – program enotedenskega potovanja

1.dan: Benetke – Sevilla

Potovanje po Andaluziji sva začela v mestu Sevilla, kamor sva po dopoldanskem letu iz beneškega letališča prispela zgodaj popoldne. Čas sva izkoristila za nekaj znamenitosti v Sevilli in si ogledala predel Macarene s starim obzidjem in baziliko Menor.  Sprehodila sva se do reke Guadalquivir in jo prečkala po mostu de la Barqueta na Isla Magica, kjer se nahaja velik zabaviščni park z vlakci, vrtiljaki, vodnimi tobogani in drugimi atrakcijami, ki bodo sploh navdušile vse, ki v Sevillio potujete z otroki.

Na železniški postaji Santa Justa sva za naslednje jutro kupila železniški karti za hitri vlak AVE Renfe do Cordobe.

Priporočilo za prenočišče:Hotel Plaza Santa Lucia (soliden hotel v starem delu mesta, ki je 15 minut peš hoje oddaljen od železniške postaje. Tudi znamenitosti v Sevilli so od tu dosegljive peš. Osebje zna nekaj angleško, sobe so čiste in v primerjavi z drugimi hoteli zelo ugodne. V ceno je vključen dober zajtrk. Hotel ima tudi simpatično teraso z majhnim bazenčkom na strehi, ki ponuja razgled na mesto.

2. in 3. dan: Sevilla – Cordoba

Po zajtrku sva odšla na hitri vlak za Cordobo. Kontrola pred vkrcanjem je skoraj taka kot pred vstopom na letalo. Hitri vlak je dosegel približno hitrost 200 kilometrov na uro in naju v 45 minutah popeljal do središča mesta. Vožnja je potekala mimo nasadov pomaranč, ki jih kar ni zmanjkalo.

Cordoba je drugo največje staro mesto v Evropi, ki se je na svojem višku lahko primerjalo s Konstantinoplom, Damaskom in Bagdadom. Leta 1984 je bilo uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.  Celo staro mesto je res kot pravi muzej, saj so znamenitosti v Cordobi res izjemne, zato sva si zanje vzela dva dni časa.

Najbolj sva bila očarana nad nekoč veliko mošejo Mezquito, v kateri pa je sedaj katedrala, a tudi ostale znamenitosti v Cordobi nikakor ne gre prezreti. Katere znamenitosti v Cordobi si je še vredno ogledati pa v posebnem prispevku tukaj.

Priporočilo za prenočišče:Hotel Riviera – Skromen, a poceni hotelček, ki se nahaja tako blizu železniške postaje kot vseh znamenitosti. Zajtrk sicer ni vključen v ceno, a se ga zato dobi v kavarni nasproti hotela.

4. dan: Cordoba – Seville – Cadiz – Tarifa – Algeciras

Polna vtisov sva se s hitrim vlakom vrnila nazaj v Sevillo in takoj na železniški postaji prevzela avto, ki sva ga rezervirala že doma in se odpeljala proti Cadizu. Mesto na Atlantski obali, ki velja za najstarejše stalno naselje na Iberskem polotoku in verjetno v celotni jugozahodni Evropi, je od 18. stoletja glavno pristanišče španske mornarice.

Cadiz ima kar nekaj znamenitosti (trdnjava San Sebastian, mestno obzidje, rimsko gledališče, stare četrti, trgi), a kot najpomembnejšo omenjajo stolnico iz 18. stoletja, ki stoji na mestu pogorele katedrale iz 13. stoletja.

Z ozkimi ulicami in večjimi trgi je zanimiv tudi stari del mesta Cadiz, ki je pravo nasprotje novemu delu in tamkajšnjimi širokimi ulicami, modernimi zgradbami ter mostovi. Za ogled sva si izbrala še utrdbo Santa Catalina ob Atlantski obali iz 17.stoletja, kjer je bila baza španske vojaške mornarice z velikim arzenalom.

Utrdba Santa Catalina je verjetno najbolj znana po katastrofalni eksploziji, ki je odjeknila 8. avgusta zvečer, leta 1947. Posledice eksplozije so bile ogromne, saj je v skupni moči 200 ton TNT, eksplodiralo nič koliko min, bomb in torpedov. Porušen je bil velik del utrdbe, veliko je bilo smrtnih žrtev in več kot 10.000 ranjenih. Posledice so utrpele tudi okoliške zgradbe, ki so bile zaradi eksplozije porušene. Sedaj je utrdba obnovljena in spremenjena v muzej s prikazom posledic eksplozije. Vstop je brezplačen in vsekakor vreden ogleda.

Odpeljala sva se naprej proti najini naslednji načrtovani točki, Gibraltar. Med potjo sva zavila v staro mestece Tarifa, ki je najjužnejše mesto na Iberskem polotoku. Na točno 36 stopinj zemljepisne širine je Punta de Tarifa, najjužnejša točka evropske celine, ki Afriko in Evropo loči zgolj za 24 kilometrov.

Približno 60% občine Tarifa je naravni park (sredozemski gozd hrasta plutovca). Tarifa je znan kraj za opazovanje ptic selivk, zlasti štorkelj, ki prečkajo Gibraltarsko ožino spomladi in jeseni. Tu so tudi pomembne populacije morskih sesalcev. Od skupno sedem vrst kitov, lahko tukaj skozi celo leto vidimo kar štiri vrste, kot tudi več vrst delfinov.

Zaradi močnih vetrov v ožini je obala Tarife priljubljena zlasti pri deskarjih in kite-surferjih, ki sva jih v času obiska opazila kar nekaj. Poleg tega pa zaradi vetrov v tem delu Španije ne manjka niti vetrnih turbin.

Pot sva nadaljevala do pristaniškega mesta Algeciras, od koder vozijo trajekti v Tanger in Ceuto v Afriki. Nasproti čez Gibraltarsko ožino se vidi znana skala (Rock) v Gibraltarju. Prespala sva v Hotelu Marina Victoria nasproti pristanišča in imela krasen razgled na pristanišče. Mesta samega si  nisva ogledala, razen tržnice zjutraj, ki je bila zanimiva kot so tržnice vsepovsod. Določene vrste sadja in zelenjave sva videla prvič, kot npr. sadež čerimoja (Cherimoya), zelenjava podobna našemu regratu – tagarnina, ki se jo pripravlja kot npr. šparglje). Na prodaj je bilo tudi cel kup rib in morskih sadežev.

Priporočilo za prenočišče: Hotel Marina Victoria, s pogledom na pristanišče in dobro lokacijo za jutranji obisk tržnice ter nadaljevanja poti do Gibraltarja.

5. dan: Algeciras – Gibraltar – Ronda

Po ogledu tržnice sva nadaljevala pot do Gibraltarja. Avto sva parkirala na parkirišču tik pred mejnim prehodom in šla čez mejo kar peš. Po prehodu meje sva se odločila, da si glavne znamenitosti v Gibraltarju ogledava z minibusom. Cena na osebo je bila 35,00 EUR, ogled pa je trajal približno 1 uro in 45 minut. V ceno je bila vključena tudi vstopnina za jamo Sv. Michaela in za niz predorov znotraj severnega dela skale Gibraltarja, ki so jih v notranjosti skale izkopali Britanci v času velikega obleganja Gibraltarja v poznem 18. stoletju.  

Ogledali smo si še Herkulov steber (Pillars of Hercules) kjer je pogled na Sredozemsko morje in Atlantski ocean. Po grški mitologiji naj bi Herkules prodrl skozi goro Atlas in tako ustvaril ožino med Atlantskim oceanom ter Sredozemskim morjem.

Po ogledu Michaelove jame s kapniki smo se zapeljali še na vrh skale, ki jo imenujejo Gora opic. Tam se namreč nahajajo svetovno znane berberske opice oziroma gibraltarski magoti. Pogled z vrha skale na Gibraltar ti prikaže mesto v vseh svojih posebnostih. Številčne ladje čakajo za vhod v pristanišče in verjetno najbolj zanimiva posebnost Gibraltarja – tamkajšnje letališče, saj čez stezo poteka kar navadna cesta za promet, ki jo v času vzleta oziroma pristanka letala zaprejo z zapornicami. Gibraltarsko letališče zaradi kratke letališke steze (1800 metrov) in stalnega močnega vetra, spada med 10 najnevarnejših letališč na svetu in je najnevarnejše v Evropi.

Po ogledu Gibraltarja sva nadaljevala pot v mestece Ronda, ki leži v gorski pokrajini južne Andaluzije. Ti kraji so dokaj redko naseljeni in so znani po belih vaseh, ki so vidne že iz daljave. V te kraje so se v 15. stoletju, po padcu muslimanske vladavine, zatekli muslimani. Skozi kraj teče reka Guadalevin, ki deli kraj na dva dela. Reka je zarezala več kot 100 m globok kanjon El Tajo, nad katerim se dviga Ronda. Oba dela vasi povezujejo trije mostovi, Rimski most, Stari most z arabskimi kopelmi (13. in 14. stoletja) ter Novi most iz konca 18. stoletja, ki je največji in najvišji, saj je visok kar 120 m nad tlemi kanjona in je najpogostejša ter najbolj priljubljena točka fotografiranja.

Druga najpomembnejša znamenitost Ronde je prav gotovo arena za bikoborbo (Plaza de Toros de Ronda), ki je najstarejša arena za bikoborbe v Španiji, zgrajena že leta 1784. Enkrat na leto se v njej odvija unikatna in zgodovinska bikoborba Corrida Goyesca. Bikoborbe v Španiji v srednjem veku so bile simbol prestiža in rezervirane za plemstvo. V 18. stoletju pa se začne modernizacija bikoborb z uvedbo novih pravil. Uvedel jih je znameniti bikoborec Francisco Romero iz Ronde in zato velja Ronda za zibelko bikoborb. Poleg arene si lahko ogledate tudi muzej bikoborb s konjušnico in jahalno šolo. Žal sva bila midva zanjo prepozna, saj se ob 18. uri zapre za obiskovalce, zjutraj naslednjega dne pa sva morala nadaljevati pot nazaj v Sevillo. Da so bile bikoborbe tako popularne med ljudmi je verjetno vzrok tudi ta, da so v preteklosti meso bikov, ki so jih ubili v bikoborbi, razdelili med prebivalce, meso ki pa so ga prodali  je dosegalo visoko ceno. Bikov rep še danes velja za eno največjih andaluzijskih specialitet in pripravijo ga na različne načine. Midva sva v Rondi jedla bikov rep na Rondovski način in je bil res okusen. Ronda nama je bila zelo všeč, majhno mestece z dušo in impozantno lego na skalah nad kanjonom.

Preden sva prišla v Rondo, sva naredila še krajši ovinek in se zapeljala do vasice Juzcar, ki je bolj znana kot vasica smrkcev. Tukaj naj bi snemali film o smrkcih in v ta namen prebarvali vse hiše v modro barvo. Nama se ni zdela vasica nič posebnega in zgolj komercialna zgodba za turiste, a morda bo všeč otrokom, saj je tukaj urejen tudi zabaviščni park.

Priporočilo za prenočišče: Hotel Colon – odličen hotel z okusnim zajtrkom. Parkirišče je sicer z doplačilom, a imajo zanj gostje hotela popust.

6. in 7. dan: Ronda – Seville

Po vrnitvi v Sevillo sva oddala avto in se po namestitvi v hotelu odpravila na raziskovanje mesta, ki sva ga začela že prvi dan po prihodu. Znamenitosti v Sevilli so tako številčne, da si vsega v dveh dneh ne moreš ogledati. Je pa nekaj stvari, ki  jih moraš videti, če ne, velja, da v Sevilli nisi bil.

Brez mestne katedrale, stolpa Giralda, kraljeve palače Alcazar, številnih parkov, ki po zaslugi Krištofa Kolumba spominjajo na botanične vrtove, saj je le-ta iz Novega sveta prinesel mnoga eksotična semena, zagotovo ne gre, a kaj je potrebno še videti pa v posebnem prispevku o znamenitostih v Sevilli tukaj.

Priporočilo za prenočišče: Hotel Plaza Santa Lucia – za cenovno ugoden hotel z dobro lokacijo, bi priporočila kar isti hotel, kot za prvo noč v Sevilli.

 

Andaluzija je res čudovita, polna zgodovine, znamenitosti, temperamenta, življenja, dobre hrane in prijaznih ljudi, da jo je res vredno dodati na vaš popotniški seznam. Če imate za potovanje po Andaluziji še kakšen dan več časa, kot zgolj en teden, vam zagotovo ne bo žal – midva namreč že razmišljava o vrnitvi.

Potovanje po Andaluziji sta opravila moja starša in za blog napisala kar nekaj nasvetov o Sevilli, Cordobi, kot tudi zgornji program njunega potovanja po Andaluziji.