S tem ko smo zapustili riviero Maya, se nama je obema s Simonom zazdelo, da za seboj puščava povsem nerealno sliko polotoka Jukatan, ki bolj spominja na ameriško kolonijo, kot pa pravo Mehiko. Vsak novo obiskani kraj po tem, ko smo zapustili Tulum, nama je to dodatno podkrepil s tistim pravim mehiškim vzdušjem, ki ga znajo pričarati le manj turistični kraji.
Laguna Bacalar nas je vse tri s svojo turkizno barvo povsem začarala. Ren pa je bil nad tamkajšnjo plitko vodo in gugalnicami v vodi, od koder je pogumno skakal, tako navdušen, da smo laguno kar težko zapustili. Čeprav je pred nami še kar nekaj potovanja, se mi zdi, da bo to zagotovo eden od vrhuncev našega potovanja po Jukatanu.
Po noči v obmejnem kraju z Belizejem smo se že zgodaj zjutraj podali naprej. Čakal nas je namreč zelo dolg dan, saj smo morali prečkati polotok Jukatan, kar je pomenilo dobrih 450 kilometrov. Dolžina že za marsikaterega odraslega ni mačji kašelj, z dvoletnikom pa je to še malce večji izziv. Na srečo ima najin Ren rad vožnjo in kilometre nam je uspelo premagati zgolj z dvema postankoma – enega za ogled piramid, drugega pa za hitro kosilo nekje na pol poti.
Za ogled piramid smo se odločili povsem spontano. Že nekaj časa smo se vozili mimo tabel z oznakami zanje in končno zavili na pot, ki nas je popeljala do majevskih piramid Kohunlich. Le-te so mi bile veliko bolj všeč kot pa tiste bolj znane v Tulumu. Ne le, da jih je obdajal bujen tropski gozd, imeli smo jih še povsem zase. Na najvišjo smo se lahko celo povzpeli, ker je možno vedno bolj poredko.
Dan smo po nesreči zaključili v povsem neturističnem mestu Champoton. Če bi šlo vse po načrtu, bi morali spati v mestu Champeche, a ker si prenočišča rezerviramo sproti, so bili hoteli z nam dosegljivimi cenami na booking.com že vsi zasedeni in tako smo enega špartanskega našli prav v ribiškem kraju Champoton. Saj ne rečem, niso vsi hoteli na bookingu, a po celem dnevu vožnje, se nam res še ni dalo iskati primerno prenočišče v starem delu mesta, ki ima svoje privatno parkirišče za naš avto.
Champoton se verjetno z razlogom ne znajde na tipičnih turističnih zemljevidih, a tam smo res dodobra spoznali pravi mehiški utrip. Ne le, da ni nihče govoril besedice angleško, vse skupaj je izgledalo tudi precej preprosto. Turizem mestom na Jukatanu zagotovo prinese veliko denarja za obnovo in urejenost – primanjkljaj tega se je mestu Champoton vsekakor poznalo. Ne glede nato, smo si ga nekoliko ogledali in proti večeru pristali tam, kjer se vse dogaja – na otroškem igrišču, kjer je Ren končno sprostil svojo energijo od dolge vožnje. Dan smo zaključili v odlični ribiški restavraciji, s pogledom na sončni zahod. Na koncu se je vendarle vse lepo izteklo oziroma smo si tako naredili kar sami.
Zajtrk smo pojedli med potjo, saj smo si želeli čimprej doseči kraj pod Unesco zaščito Campeche. Mnogi mesto opisujejo kot eno najlepših kolonialnih mest na Jukatanu in s svojimi barvitimi hišami ter tlakovanimi ulicami je res izredno slikovito. A ironično in za marsikoga verjetno zelo čudno, nam je bil obisk lokalne tržnice, izzven zgodovinskega dela mesta, veliko bolj všeč, zanimiv ter lokalen, kot pa tamkajšnja arhitektura. Nič ne rečem, mesto je res zelo lepo, fotogenično ter vredno ogleda, ampak nam so običajno res vedno bolj všeč lokalne stvari in s tržnico smo zadeli žebljico na glavico. Renu je bil sploh predel z ribami zelo zanimiv, kjer je moral skoraj vsako malo potipati in se ji na svoj zvedavi način čuditi.
V času največje vročine smo se umaknili v našo hladnejšo sobico in se na raziskovanje kolonialnih ulic v mestu Campeche ponovno podali pozno popoldne. Takrat se na dan prikažejo vsi – domačini in turisti in mesto dobi nekaj bolj živahnega utripa. Posedanje ob lokalni hrani in pijači ter hladnejšim morskim vetričem v laseh, je po še enem vročem dnevu na Jukatanu pravi balzam za dušo.
Prejete podatke bomo uporabili le za namen povpraševanja. Brez vašega soglasja prejetih podatkov ne bomo hranili, obdelovali ali posredovali tretjim osebam.