popotnik, potovanja

Tisti, ki imamo radi potovanja, smo se zagotovo kdaj srečali z vprašanjem, koliko držav smo že obiskali. Medtem ko nekateri skrbno beležijo vsako novo, v kateri so se znašli, in številko izstrelijo kot iz topa, pa sama priznam, da o tej številki redkokdaj sploh razmišljam.

Nazadnje, ko sem seštevala, v koliko državah sem že bila, je bilo verjetno za kakšen intervju in trenutno vem le to, da jih je čez petdeset… Ali je to 55, 58 ali morda 52, iskreno povem, ne vem, saj mi število prepotovanih držav nikoli ni bilo merilo za pravega popotnika.

Tudi pri Renu sem štela le nekaj prvih držav, kasneje pa se mi to beleženje nekako niti ni zdelo več smiselno. Kaj ti pomaga kljukica pri številu 100, če pa obiskane države zaradi hitrega in površnega obiska nisi uspel niti spoznati ali pa si se za dan ali dva zgolj ustavil v enem samem mestu.

Verjetno ne bom nikoli razumela tistih, ki želijo v najhitrejšem času prepotovati vse ali pa vsaj čim več držav. Res ne vem, kaj bodo imeli od tega, kot zgolj norije in nikakršnih pravih spominov.  Kje je spoznavanje kulture, ljudi, tradicije in običajev, hrane… Če vprašate mene, so prav ti razlogi tisti, ki ustvarjajo pravega popotnika in zmožnost, da se popolnoma predaš in vživiš v obiskano državo.

Poznam kar nekaj popotnikov, ki so več mesecev preživeli zgolj na enem samem majhnem področju neke države (ni nujno da je to bilo na drugem koncu sveta) ali pa se tja vračajo vedno znova že več let. Takšni velikokrat lahko prepotovane države preštejejo na prste ene, morda dveh rok, ampak so popotniki v pravem pomenu besede, saj si zanje znajo vzeti čas.

Seveda, nimajo vsi možnosti, da bi se na pot podali za cel mesec, dva, morda celo več, a to še nikakor ne pomeni, da je to kaj slabega. Bolj kot dolžina in število prepotovanih držav bi moralo merilo pravega popotnika biti način potovanja ter kaj se iz vsega videnega in doživetega naučimo, kaj medtem spoznamo o drugih in o sebi ter kakšno sled, ko državo zapustimo,  pustimo za sabo.