Pa smo spet doma. Kar nekako ne vem, kaj bi ob tem napisala. Po eni strani sem vesela, da sem med svojimi domačimi in prijatelji… medtem ko sem po drugi strani žalostna, da je vsega konec.
Zaradi Renove vročine, smo povratek do doma kar malce pospešili. Navsezadnje smo se počasi že vračali proti domu. Če bi bili vsi zdravi, bi vse skupaj sicer raztegnili še proti koncu meseca, a tako niti ni bilo smisla. Spanje v avtu, zbujanje v mrzla ter vlažna jutra… Ren pa z vročino… Škoda, da bi se poigravala s srečo, ko pa smo bili že tako ali tako »tik« pred domom.
Sicer pa to ni bila naša zadnja dogodivščina in verjetno jo je bolje zaključiti z obžalovanjem, da je bilo vsega prehitro konec, kot z obžalovanjem, da bi se Renovo zdravje poslabšalo in bi v tujini iskali zdravnika, če nam to niti ni bilo potrebno.
Kaj vse smo videli in doživeli počasi prihaja za nama in verjetno bova še kar nekaj časa potrebovala, da vse skupaj premeljeva v glavi in strneva vsa naša doživetja. Nekaj pa je zagotovo – to, da sva se skupaj z Renom odpravila na takšno pot, nama ni bilo žal niti za sekundo. Čeprav je bilo včasih vse skupaj tudi naporno, je bilo to potovanje točno to, kar sva s Simonom želela – imeti čas za nas, za družino, za spoznavanje in povezovanje… In ko vse to nadgradiš še s potovanjem, raziskovanjem novih krajev, spoznavanjem ljudi, njihove kulture, tradicije, hrane, lahko vse skupaj opiševa zgolj z eno samo besedo – neprecenljivo.
Prejete podatke bomo uporabili le za namen povpraševanja. Brez vašega soglasja prejetih podatkov ne bomo hranili, obdelovali ali posredovali tretjim osebam.