Vsi se staramo – temu pač enostavno ne moremo ubežati. Pravzaprav smo lahko celo veseli, da imamo možnost upihniti novo svečko na torti – navsezadnje je življenje in vsak nov dan najdragocenejše darilo.
Kot verjetno že veste, potujem že od ranega otroštva, a šele ko sem zakorakala v trideseta leta, so se moja potovanja malce spremenila. Verjetno ti 15 let intenzivnega popotništva vendarle pusti nekaj posledic. Spremembe si sicer ne štejem za slabše, nikakor ne, a dejstvo je, da so potovanja sedaj nekoliko drugačna od tistih pri dvajsetih.
Starost je kriva za spremembe v popotništvu
1. Prenočišča
Verjetno je največjo razliko opaziti pri prenočiščih. Nič več ni skupnih ležiš (z izjemo trekingov), kjer sem si delila posteljo z ostalimi popotniki, takšnimi in drugačnimi. Sedaj ko potujeva skupaj s Simonom, sva pač rada v sobici sama. Če je le možnost si poiščeva, vsaj na hiter pogled, čisto sobo s kopalnico. Ni večjega luksuza kot lastna WC školjka in svoj mir! Če sva na poti s svojim avtomobilom ali z najetim, pa kljub starosti še vedno uživava v divjem kampiranju. Je že nekaj na tem, da spanje pod milim nebom, sredi ničesar, doda piko na i k dodatni dogodivščini.
2. Hrana
Študentska leta so bila res pestra. Vsi prihranki so vedno šli za potovanja, pa še teh ni bilo ravno veliko. Če sem želela na potovanje, je to pomenilo popolnoma špartansko popotniško življenje. Temu primerna je bila tudi prehrana na poti. Ni bilo sicer tako hudo, da bi bila le ob kruhu in vodi (vsaj ne vedno), navsezadnje je kulinarika obiskane dežele, del potovanja. Povedano pošteno, pa nekih presežkov tudi ni ravno bilo. Čeprav še vedno paziva na najine stroške na poti, pa si vednarle lahko malce bolj mirne vesti privoščiva kakšen evro, dva ali tri več, za razvajanje najinih brbončic.
3. Letalske karte
Letalska karta še vedno predstavlja najin največji strošek, pa čeprav so bile deset let nazaj le-te veliko, veliko dražje kot danes. Največkrat se sicer še vedno za destinacijo odločiva zgolj zaradi poceni letalske karte – paziva pa le na to, da s samo potjo ne izgubljava nepotrebnega časa. Konec študentskega življenja pomeni namreč tudi omejen dopust in s tem število dni na poti, ki jih zagotovo ne želiva porabljati na letališčih.
4. Oblačila
Nikoli nisem dala nič na modo – pač nisem tak človek. Pred desetimi leti pa sem naokoli resnično hodila kot kakšen klatež. Za na pot sem si spakirala vedno zgolj odslužena oblačila – tista, ki so se ponesreči obarvala, se malce čudno skrčila ali pa so bila povsem razvlečena. Včasih sem bila kar sama svoj dizajner in iz odsluženih dolgih hlač naredila kratke – zgolj z uporabo škarij. Tudi danes se ne ukvarjam pretirano z oblekami, a so z menoj vsaj vedno stvari v pravi velikosti.
5. Javni prevoz / najem avtomobila
Ne vem ali so manjšo uporabo javnega prevoza prinesla leta, omejen dopust ali vedno več fotografske opreme in želja po neodvisnosti. Če na potovanje ne greva z lastnim avtomobilom, si zadnje čase v obiskani državi najraje najameva avto in jo prevoziva sama. Všeč nama je, da se lahko po mili volji ustavljava in to, da sva brez kakršnega koli urnika. Rentanje avtomobila je sicer dražje od uporabe javnega prevoza, ampak nama vse prednosti odtehtajo dodaten strošek, ki ga tako ali tako dobiva nazaj s spanjem na divje ali v kampih.
6. Izkušnje
Vsaka nova pot je nekako bolj domača, kar nama zagotovo dajejo izkušnje. Čeprav dežele še nisva obiskala, približno veva kaj lahko od nje pričakujeva. Ne ukvarjava se z vprašanji v smislu “kaj pa če…”, saj se vedno nekako znajdeva. Izkušnje zagotovo dvigujejo samozavest in s tem postajajo potovanja tudi veliko boljša ter bolj doživeta, saj se enostavno prepustiš toku, ki ti vedno prinese najlepša doživetja. Če pa že kaj gre narobe, se zaradi izkušenj znaš nekako pravilno obrniti in urediti stvari.
Te spremembe morda ne veljajo za vsakogar, a ko se pogovarjam z ostalimi popotniki mojih let in tistimi, ki so še kakšno desetletje ali dva starejši od mene, se vsi nekako strinjamo, da smo postali malce bolj “komot”. Kot kaže leta prinesejo svoje in če nam nekaj več udobja paše, ni prav nič narobe. Prepričana sem, da to udobje izvira tudi iz omejenega službenega dopusta, saj je potovanje tudi edini naš dopust iz katerega naj bi se vrnili spočiti. Konec koncev pa ni pomemben stil potovanja, ampak le-to, da potujemo radi in da se iz potovanj vračamo srečni ter polni novih, dragocenih spoznanj.
Opažate tudi vi kakšne spremembe pri popotniškem stilu in staranjem? So podobne najinim? Delite jih z nama!
Naslednja velika sprememba v povezavi s potovanji, so otroci. Več ne gre za to ali si še vedno tip za potovanja ali ne in ali bodo otroci zdržali ali ne. Največji problem so stroški, ki se tako povečajo, da se na potovanje pač več ne gre. In ene družine, ki imajo dovolj financ za to, so naenkrat face, tisti, ki ga nimajo, pa so se čudno spremenili odkar imajo otroke:-)
Živjo Urška – no pri tem pa res ne moreva biti pametna, ampak ja…z otroci so stroški brez dvoma večji, sploh če potuješ kam z letalom. Midva če/ko jih bova imela, sva rekla, da potem šibamo naokol bolj kot ne le z avtom in bomo popolni nomadi. Pri tem bodo stroški bolj kot ne enaki, kot sedaj pri dveh osebah (spanje v šotoru, kuhanje – strošek goriva je pa tako enak)… Drugače se tudi jaz bojim, da kar se stroškov tiče, bo pri nama bolj na tesno šlo, ker že zdaj ne razmetavava lih z denarjem in šparava, tako že predno greva od doma, kot na poti, da sploh lahko kam greva…ah ja… bomo videli kako in kaj bo takrat… Drživa pesti, da bova še vedno veliko potovala 🙂
Pozdravljena Urška,
Potovanja z otroci so seveda dražja, a se zdaleč ne toliko, kot mogoče mislis. Če se poslužuješ standarda, kot ga zgoraj opisuje Nina ( spanje v 2-posteljnih sobah, najem vozila) je pogosto edini dodatni strošek pri otrocih tam do nekje 8 let letalska karta in strošek prehrane, ki pa je običajno pri majhnih otrocih zanemarljivo majhen. Enako pri potovanju z lastnim avtom. Če potuješ z javnim prevozom je pogosto potrebno nekaj doplačati za otroka, a v bolj poceni državah so ti znesku zelo nizki. Tako do ostanejo letalske karte, kje se po drugem letu starosti plača polna ali skoraj polna cena, kar je lahko drago in zato je poceni letalska karta še pomembnejša pri odločitvi (he,he mogoče je pa to razlog, zakaj smo začeli z naši spletno stranjo ravno po rojstvu otrok 🙂 ) . Vseeno je znotraj Evrope ta strošek pogosto zelo nizek, na daljših razdaljah pa se tudi pogosto najde kakšna ponudba, ki ne izprazni povsem družinskega proračuna, samo spremljati je treba in se hitro odločiti, ko je na voljo – tudi če je to pol leta ali več vnaprej.
Miha, hvala za ta odgovor in pojasnilo – sem te imela v mislih, da bi znal ti kaj več o tem povedat! 🙂
Pred nekaj leti, ko je na predvideni 14 dnevni turi po Češki skoraj vsak večer/noč padal dež, midva pa sva delila majhen šotor z velikim, godrnjavim psom, ki je želel ves prostor zase, saj drugače nima vstopa na postelje in kavče, sva se odločila, da sva “too old for this shi…”. Potovanje sva potem zaradi dežja skrajšala za par dni. Naslednje leto sva na Poljsko vzela s seboj dva šotora, malega za hitre postanke in velikega za daljše kampiranje. Bilo je že bolj “na komot”. A postavljanje in podiranje šotora zahteva nekaj časa, ki bi bil lahko koristnejše porabljen. Čez leto je sledila Slovaška. Sem v Visokih Tatrah rezervirala lušten apartma po solidni ceni. Čez dan smo delali izlete naokrog (hribi, mesta, gradovi), zvečer pa sem gledala dva otožni bitji, enega človeka in enega psa, ki sta oba pogrešala campe, naravo, svobodo. In smo lani rešili zadevo s starim avtodomom. Kar se je na prvem potovanju, ko smo šli v Albanijo, izkazalo za super odločitev. Ja, pri 40-ih (+-) paše malo “luksuza” tudi na potovanjih.
Kar se otrok tiče: tudi midva jih nimava, ampak če bi imela kakšnega, se strošek zgoraj opisanih potovanj ne bi čisto nič povišal. Jedo tudi doma 🙂 , potni stroški, ki predstavljajo največji del, pa se z dodatnim malim potnikom ali dvema ne spremnijo.
Joj Petra, kako luštno je bilo tole prebrati!! 🙂 Sem se prav nasmejala še zraven. Nakup avtodoma pa je odlična odločitev – midva tudi najinega terenca ne zamenjava za nič na svetu! In dejansko je tako, kot si napisala – strošek potovanja z avtom je dejansko skoraj isti za dva odrasla ali pa potem še za kakšnega otroka, dva ali celo tri več… Če kuhaš sam je pa potem tako vseeno ali je kosilo narejeno v domači ali premikajoči kuhinji 😉 Letos tudi kam mahneta?
Seveda, mahneva, mahneva. 🙂 Že naslednjo soboto za tri tedne. 🙂 Zaradi psa zadnja leta samo po kopnem potujeva, ampak je v “bližini” toliko lepot, da se sploh ne pritožujeva. Zdaj gremo po vajini lanskoletni turi. Romunija in Moldavija/Moldova. Komaj čakam. Vodnik je pripravljen, polno izpiskov z neta tudi, dolgčas nam sigurno ne bo. 🙂 Uživajta na Lefkasu! Če nam Drakula ne izpije krvi, se beremo po dopustu. 🙂
Mislim, da nas večina sploh ne ve, kako dobro lokacijo ima Slovenija za raziskovanje po kopnem 🙂 Glede turce pa ODLIČNA odločitev 😉 Mislim, da vam bo Romunija in Moldova zelo všeč – itak ste ljubitelji narave! Držim pesti, da ne srečate Drakule…če pa že, da bo prijazna do vas 😉
Pozdravljeni! Po zgoraj prebranem imam občutek, da vas večina še ni potovala z otroci. Najprej je potovanje z otroci veliko bolj bogata izkušnja. Je več prilagajanja, rabiš večjo malho potrpežljivosti, polno glavo pesmic, igric, zgodbic in podobno, da čas hitreje mine. Vidiš stvari, ki jih drugače ne bi (otroška igrišča – ti počivaš na klopci, otrok pa ves srečen nori, zabaviščni parki, ZOO in podobno). Tudi ljudje se drugače obnašajo. so nekako bolj pocukrani, sploh ko so otroci mali. Ko pa govorite o denarju, pa razlika vendarle je. Do šole se res še ne pozna toliko. Potem pa je vse dražje. Ko v Parizu, po nekaj dneh vročega pohajkovanja, končno obljubiš kepico sladoleda, te vrže na tazadnjo. Cena: 3 eure. Otrokoma seveda to privoščiš, saj kaj pa je kepica sladoleda vsake par dni. Očitu in mamici seveda ne paše. Tudi Disneylandu bi se midva mirno odpovedala. Otroka sta zdaj stara 8 in 11 let. Pri načrtovanju poti sta aktivna bolj kot jaz. Le drugače. A v Nemčijo gremo? Sošolec je bil v Legolandu? A lahko pogledam na internet kako to zgleda? Gledamo skupaj. Onadva slike parka, jaz cene. Smo se nato kar dva dni zabavali. Če spiš v njihovih kampih, plačaš le za en dan vstopnino. Pa tudi, če to spustimo, so cene kampiranja po 7 letu že dražje. Pa vstopnice v muzej, park, grad, javni prevoz po mestih. Vse, kar ponujajo za otroke pa so cene tako ali tako zasoljene. Mi na celi poti ne gremo ven jest, ker tukaJ pa res lahko šparaš. Vendar se da, seveda tudi z otroci. Spiš v kampu, če je dež v avtu, kuhaš sam, se izogibaš vstopninam. Kar nekaj Evrope smo na ta način že prepotovali. Vendar tako potovanje ni dopust, je delo. A vendar ni večjega užitka kot to, da se skupaj vsedemo v avto in odpeljemo v neznano. Takrat smo največ skupaj, najbolj povezani, imamo čas drug za drugega, ker ni šole, dejavnosti, obiskov, prijateljev, risank … Smo le mi in pot.
Mateja pozdravljena! Sama ne bi mogla bolje napisati! Res da izkušenj s potovanji z otroki še nimava, a to se bo kmalu spremenilo, saj se nama bo v decembru priružil nov radovednež oziroma radovednica. Se vsekakor zavedava, da bodo potem potovanja drugačna – zelo drugačna, ampak naju to ne moti. Tako kot ste napisali, bodo kljub temu, da bodo naporna (ne le, da si utrujen na poti sam, tu so še otroci, ki so polni energije in zahtevajo od tebe popolno predanost pa še animatorja), se jih zelo veseliva. Misliva, da ni lepšega, kot otroku pokazati svet, drugačnost in ga spoznati s tem, da obstaja veliko več kot le domače igrišče.
Je pa res to, da večji kot so otroci, dražje vse skupaj postaja… Kmalu jedo toliko kot odrasli, vstopnine so zopet dodaten strošek in tudi kraji/znamenitosti, ki jih brez otrok ne bi niti povohal. A kaj hočemo, tako pač je… Vsekakor verjamem v to, da se da, če se hoče… Midva že sedaj veliko potovanj narediva kar z avtom (v tem primeru je vseeno ali je v avtu eden ali pa jih je pet), kampirava (tudi na divje, ne samo po kampih), kuhava sama, čeprav si kdaj tudi kaj privoščiva, da se spoznava z lokalno kulinariko, ki je nama še posebaj ljub način spoznavanje države… Si pa želiva, da bo tudi najin malček na potovanju užival, pa čeprav to pomeni, da si bova sama kdaj kaj odtrgala od ust, da bova lahko privoščila njemu. A že komaj čakava, da gremo nekam skupaj…. ni lepšega kot preko dogodivščin preživljati skupen čas. Potovanja zagotovo še bolj povežejo celo družino in ustvarjajo nepozabne spomine tudi na takrat, ko so otroci že odrasli in v svet zakorakajo kar sami – baje da to še prehitro pride. 😉
Srečno in želiva vama čim več čudovitih trenutkov vaši družini na poti! 🙂 Nina in Simon
Midva sva prvič potovala z otrokom ko je imela hči 2 leti. In ker skoraj vedno potujemo z avtom in takrat je bil se majhen. spremenilo se je to da smo spali drgace, omilil tempo ter se vsebisko prilagodili. Kar pomeni da smo kosilo pojedli v kakšnem parku kjer so bila igrala, ali pa smo namesto en dan ostali dva dni ob jezeru kjer se je dalo cofotati.
Kar se pa cenovno tiče, pa je najina filozofija takšna. Če si navajen skromnosti….se imaš tudi na potovanju lahko fino. In mi si tudi kdaj kaj privoščimo. Z otrokom in EMSOM se potovanja prilagodijo in ne toliko spremenijo. Važno je le da se uziva v novih odkritjih……
Odlično napisano. Tudi midva bova vsekakor sedaj zaradi Rena spremenila oz prilagodila najina potovanja… Ampak vem, da bomo vsi uživali še bolj, kot ko sva bila sama… Tako kot si napisala… tempo bo bolj na zi, nekje, kjer mu bo lepo bomo ostali dlje časa, poiskali igrala in se na sploh imeli luštno. 🙂 Prvič gremo čez prvi maj na Sardinijo… Bomo pa kljub novemu članu spali kar v avtu in divje kampirali. Prepričana pa sem, da ne bova samo midva Renu kazala lepote sveta, ampak jih bo tudi on nama s svojimi radovednimi očmi in povsem drugo perspektivo. 🙂