vzhodna Srbija s kamperjem

S kamperjem v Srbijo se nama je zdela odlična ideja za krajše potepanje. Velikonočni prazniki, dodatna dva dneva dopusta in tako je padla odločitev, da se za pet dni podava z našo Sovo kar v Srbijo. Ker je Ren izrazil željo, da ostane z bratrancem na počitnicah pri dedku in babici, je bilo to tudi najino prvo potovanje s kamperjem v dvoje.

V tem prispevku bom najine obiskane kotičke predstavila kar v sklopu pet dnevnega programa poti, ki bo pisan na kožo tako tistim, ki bi se po najinih stopinjah podali s kamperjem ali z osebnim avtomobilom, morda celo motorjem.

Srbija je velika, zato si nisva delala utvar in norela iz enega konca na drugega, temveč sva izbrala le neko manjše področje, ki nama je po opisu delovalo nalašč za naju. Manj raziskano, še vedno precej divje in manj turistično – to je vzhodna Srbija.

S kamperjem v Vzhodno  Srbijo – 5 dnevni program potovanja

Dan 1 – Slovenija – Beograd (560 km)

Dopoldne sva se odpravila proti Beogradu, ki pa sva ga prvi dan preskočila ter se zasidrala nekoliko pod njim. Približno 15 kilometrov južneje od mesta se namreč nahaja Etno selo Zornića Kuća (44.577446 / 20.388428). V etnu selu imajo na voljo tako manjši hotelček kot tudi kamp. Znani pa so predvsem po dobri domači restavraciji, kjer nama ni ušla telečja čorba in teliček iz pod peke. Zelo okusno.

Je pa drugače etno selo zelo lepo urejeno. Srce predstavlja 150 let stara domačija, v kateri je sedaj tudi restavracija. Ima okusno urejen vrt, ki pa bo očaral tudi najmlajše popotnike. V sklopu domačije se namreč nahaja mini ZOO domačih živali ter lepa lesena igrala. Na posestvi pa je mogoče celo jahati konje.

Kamp ima urejeno nekaj parcel tudi za avtodome. Na voljo je tako priklop na elektriko, kot vodo. Nekaj deset metrov stran od parcel pa se lahko uporablja tudi stranišče in tuš.

vzhodna Srbija s kamperjem

vzhodna Srbija s kamperjem

Lokacija Etno sela je dobra tako za raziskovanje Beograda, kot tudi ostalih okoliških atrakcij. V kolikor vam ni problem na poti v ali iz Grčije narediti nekaj dodatnih kilometrov, pa mislim, da ne boste razočarani niti tisti, ki bi se odločili, da na poti noč preživite tukaj – kamp je praviloma odprt od aprila do oktobra. (Cena za 2022: avtodom – 8 EUR, odrasel – 8 EUR, otroci od 6-12 let – 4 EUR, priključek za elektriko 3 EUR, motor – brezplačno, šotor, 4 EUR).

Seveda, pa se tisti, ki boste potovanje v Srbijo delali brez kamperja odločite prvo noč prespati tudi v Beogradu in se tako še bolje spoznati s prestolnico Srbije. Hotele najdete tukaj.

Dan 2 – Beograd – Srebrno jezero (120 km)

Dan sva začela s (pre)obilnim zajtrkom na etno selu Zornića kuča in pravo pečeno turško kavo.

Da sva pokurila nekaj kalorij, sva odkolesarila krog po Adi Ciganliji (44.790021 / 20.411405), ki sem jo sama pred tem poznala zgolj iz igre Monopoli. S svojim zelenjem in obilico rekreativne površine, kavarnic, športnih igrišč, otroških igral, piknik prostorov in plaže, me je povsem navdušila. Nisem si prestavljala, da se lahko skriva toliko narave v Beogradu.

Pot sva nadaljevala do Srebrnega jezera, ki je pravzaprav mrtvi rokav druge največje reke v Evropi – Donave. Tam sva se zasidrala v majhnem domačem kampu Kalinovac (44.766231 / 21.395160), blizu vasice Ram, kjer naju je z domačo rakijo in bezgovim sokom sprejel prijazni lastnik. Kamp je zelo čist in res lepo urejen (najlepše od vseh na naši poti, pa čeprav so bili vsi z zgolj osnovnimi stvarmi, ampak nam je to povsem dovolj in tudi všeč), nahaja pa se tik ob evropski kolesarski poti ob Donavi EuroVelo 6 in Iron Gate 13. (Avtodom 8 EUR, Odrasla oseba 6 EUR, otroci 3 EUR)

Reka tukaj pravzaprav predstavlja naravno mejo med Srbijo in Romunijo in prav fascinantno je, kako na drugem bregu že zreš v romunske Karpate.

Večerjo sva si privoščila v restavraciji Sidro, v osem kilometrov oddaljenem kraju Veliko Gradište, kjer poleti mrgoli turistov. Tu je namreč cel kup hotelov, apartmajev, restavracij in kavarnic. Tu najdemo celo mini vodni park.

Dan 3: Srebrno jezero – Golubac

Danes sva dan začela tako kot tisti pravi domačini – še pred zajtrkom so naju namreč postregli z rakijo.

Poslovila sva se od prijaznih lastnikov kampa in pot nato nadaljevala proti kraju Golubac, ki je najbolj znan po mogočni trdnjavi. Le-ta naj bi bila prvič omenjena na začetku 14. stoletja in šele pred nekaj leti so jo rešili pred dolgoletnim propadanjem. Sedaj se bohoti in nase opozarja že od daleč. Stoji namreč pred začetkom železnih vrat – na najširšem delu reke Donave in tik preden se le-ta zoži v kanjon. V ceno vstopnine je vključeno tudi parkirišče (44.765046 / 21.480923), cena pa se razlikuje glede na vrsto obiska. Trdnjavo je namreč mogoče obiskati glede na težavnostno stopnjo – lahka, srednja, težka in zelo zahtevna pot. Na zadnji je potrebno že plezanje. Midva sva si zaradi dežja in spolzkosti uspela ogledati zgolj lahko pot, saj je bilo vse ostalo zaprto.

Sledila je vožnja do samostana Tumane (44.591193 / 21.643222), ki je tu že od 14. stoletja. Legenda pravi, da je bila prva cerkev zgrajena na mestu, kjer je junak Kosovske bitke, Miloš Obilič, pokopal nedolžnega svetega Zosimusa Sinaita. Ime samostana izvira iz »Tu mani, i pusti me da umrem«. Samostan je bil skozi leta večkrat uničen, a vedno znova obnovljen. Bolj kot samostan pa so na naju pustili vtis tamkajšnji menihi, ki znajo zakorakati naprej s časom. Imajo svojo instagram stran, YouTube kanal, fotografirajo se z obiskovalci in so neverjetno ljudski. Ob samostanu so postavili otroška igrala, mini živalski vrt, sedaj pa gradijo še ogromen objekt, kjer bodo med drugim imeli tudi nekakšno vinsko klet. V samostanu je mogoče kupiti kar nekaj izdelkov, ki jih proizvajajo menihi (rakija, med, kreme…).

Na poti v samostan sva opazila tudi tablo za vinarno in destilarno Pruma (44.567490 / 21.570452). Iz gole radovednosti sva se ustavila tam in na koncu pristala na pokušini njihovih odličnih vin, rakij in gina. Za pečenje rakije uporabljajo zgolj lastno sadje – višnje, melone, hruške, jabolka, slive. Njihovo rakijo najdete v 75 najboljših restavracij v Srbiji in priznam, da so tudi naju s Simonom s svojim okusom navdušile. Impresivno je tudi to, da za staranje nekaterih uporabljajo svoje lastne hrastove sode, ki so narejeni iz njihovega domačega lesa. Poleg rakij so poznani tudi po vinih – belem, rdečem in rose. Obisk in degustacija njihovih odličnih vin ter rakij, je bil eden od vrhuncev najinega potovanja, zato postanek pri njih priporočam vsakemu, ki so mu tovrstne stvari zanimive. V kolikor boste k njim pripotovali s kamperjem in malce preveč degustirali, boste lahko na njihovem parkirišču tudi prespali.

Sama sva bila vseeno zmožna nadaljevati pot in se zasidrala v kampu Asin (44.640881 / 21.838955),  tik pred narodnim parkom Djerdap, katerega obiščeva jutri. Kamper in dve odrasli osebi 20 EUR. Za tiste, ki boste v Golubac prišli brez kamperja, pa si nastanitve lahko ogledate tukaj.

Dan 4: Golubac – Djerdap

Po zajtrku sva se odpravila do enega najpomembnejših mezolitskih in neolitskih arheoloških najdbišč v Evropi – Lepenski vir (44.552206 / 22.027143). Zgodba le-tega in tamkajšnja odkritja so bili sicer zaradi poplavljene obale reke Donave nekoliko prestavljeni, a muzej so s pomočjo evropskih sredstev in države res lepo uredili.

Pot naju je vodila po kanjonu Donave, ki naju je s svojimi razgledi vedno bolj navduševal. Preden sva se podala v osrčje narodnega parka Djerdap, ki je hkrati tudi največji narodni park v Srbiji, sva se ustavila v kraju s 750 prebivalci in v tamkajšnjem centru za obiskovalce narodnega parka (44.466457 / 22.150997) spoznala z nekaj največjimi značilnostmi Djerdapa. Zanimivost kraja Dolni Milanovac je predvsem v tem, da so ga do sedaj že drugič preselili in to prav zaradi reke Donave. Od kar je bil na reki Donavi zgrajen jez Djerdap, se je gladina reke dvignila nekje za 12 metrov.

Narodni park Djerdap je najbolj znan po neokrnjeni naravi, kjer najdemo raznoliko floro in fauno. Poleg tega pa bo navdušil zlasti pohodnike, saj je znotraj parka kar nekaj krajših in daljših planinskih poti. Ker sva sama imela za narodni park Djerdap samo eno popoldne, sva se odločila, da se povzpneva na tamkajšnjo najbolj znano razgledno točko Ploče (44.600337 / 22.271927). Nezahtevna gozdna pot je dolga 3 kilometre in na koncu je prav vsak bogato nagrajen s čudovitimi razgledi na najožji del reke Donave, ki meri zgolj 140 metrov. S ptičje perspektive zremo na kanjon reke in se skoraj lahko dotaknemo Romunije.

Odločila sva se, da se ob Donavi zapeljeva vse do jezu in tam skreneva v notranjost, da obiščeva še slap Blederija (44.600337 / 22.271927). Pot do njega je precej slaba, polna lukenj. Prečkati je potrebno še dva ozka mostova, a je za večja vozila, speljana pot okrog po rečni strugi. A po vožnji z nekaj premetavanja se pred nami odpre živo zelen travnik, jasa, ki služi predvsem lokalnemu prebivalstvu kot poletni piknik prostor. Pogled na slap je zaradi obilice zelenja in turkizno zelene vode prav meditativen in bojda poleti odlična osvežitev pred vročino, v kolikor vam mrzla voda ne predstavlja ovir za namakanje in poziranje.

Znamenitosti Vzhodne Srbije

Znamenitosti Vzhodne Srbije

Nazaj do kampa Asin sva se vračala po planini Miroč, kjer sva ob poti videla cel kup peči za izdelovanje oglja. Zelo zanimiv prizor.

Proti večeru sva prispela nazaj v kamp Asin.
Prenočite lahko tudi v kraju Dolni Milanovac – prenočišča lahko poiščete na bookingu.

Dan 5: Narodni park Djerdap – Ram – Viminacium –Slovenija

Zadnji dan najinega potovanja je bil precej dolg, saj sva se odločila, da se na poti domov ustaviva še v trdnjavi Ram (44.812096 / 21.331122). Le-ta je bila zgrajena konec 15. stoletja s strani Turkov in prav ti so jo nekaj let nazaj tudi obnovili. Trdnjava Ram se sedaj bohoti na obrežju Donave kot nekoč in pogled nanjo je resnično čudovit. Ob njej najdemo tudi ostanke karavanseraja – postojanke za popotnike in trgovce, znotraj katerih zidov je sedaj zgrajena pravoslavna cerkev.

Skoraj na poti nazaj do avtoceste sva si ogledala še eno največjih staro-rimskih naselbin Viminacium (44.733124 / 21.229743). Pot naju je vodila mimo ogromne termoelektrarne, zaradi katere bo del antičnih ostankov zavedno izgubljeno.

vzhodna Srbija s kamperjem

vzhodna Srbija s kamperjem

Viminacium, nekoč mogočno rimljansko mesto, je naseljevalo kar 35.-40.000 ljudi. Sedaj si tam lahko ogledamo predel s pokopališčem in grobnicami, ostanke rimskega amfiteatra ter terme oz kopališče.

Nedolgo nazaj pa so na območju termoelektrarne, ki praktično meji na Viminacium (44.733124 / 21.229743), izkopali še ostanke mamuta, ki si jih na vodenem ogledu prav tako lahko ogledamo. Voden ogled traja približno 1,5 ure in poteka vsako polno uro. V njihovi restavraciji sva se ustavila še na hitrem kosilu, nato pa se odpravila nazaj proti Sloveniji.

vzhodna Srbija s kamperjem

vzhodna Srbija s kamperjem

S kamperjem v Srbijo resnično ne boste zgrešili, saj je tukaj doma dobra hrana, prijazni ljudje ter veličastna narava v narodnem parku Djerdap, ki sva jo poleg ostalih znamenitosti uspela spoznati na tej poti po vzhodni Srbiji. Ker pa se ta del Srbije šele dobro turistično prebuja, ne imejte prevelikih pričakovanj glede turistične infrastrukture.

Če se torej sprašujete, kam na hitri pobeg, ko imate časa zgolj pet do sedem dni, iščete ideje kam za prvi maj, hitro raziskovanje poleti, kjer  bo reka Donava zamenjala morje ali pa se morda odločate, da bo vzhodno Srbijo raziskali za jesenske počitnice, boste vsi, ki imate nekaj avanturističnega duha in posluh za manj razvite turistične kraje, nad izbiro vsekakor prijetno presenečeni.

Več o znamenitostih vzhodne Srbije pa najdete v posebnem prispevku tukaj.